Med sestopom v miru večera se mi porodi največ mirnih misli.
Hitim v ritmu zahajajočega sonca, ki tone že za horizontom,
šlo je spremljat in gret druga ljudstva.
Prihajam k sebi, med zvezde, tako plešejo mi misli,
medtem ko me noge nesejo v dolino.
Spreminjajoča se enakomernost je ritem neskončnosti.
Ko duša poje mi, srčni utrip v meni zveni.
Prihajam k sebi, v svoj dom, globoko zakopan in malo raziskan.
Velikokrat prehajam od doma do doma.
Doma sem povsod tam, kjer tako čuti moje srce.
Dan enakomerno odteka, nastalo praznino časa zapolnjuje tema.
Negativnosti ni, je samo nizka vibracija temnih misli ljudi.
Vesolje vsega obsega vse možne tone, tudi tiste najnižje.
Človek je vesolje v malem. Kako velik je, pove tudi njegov glas.
Koliko ljudi hodi v naravo, da bi ušli iz mestne resničnosti,
in koliko jih gre, da jo spozna?
V večernih gorah se nežna melodija tišine neba
sreča z molčečim, a vseobsegajočem zvokom narave.
Srečal sem več ljudi, ki so na veliko govorili med izletom,
kot takih, ki bi kasneje imeli o njem kaj povedati.
Kuj železo, dokler je vroče, pravijo.
Kuj ideje, dokler so gibke, kuj misli, dokler so hitre.
Kuj občutke, tiste ta pristne.
In tekmuj brez primerjanja, samo s takimi, ki ne tekmujejo.
Veliko let sem hodil v gore, preden sem spoznal, da nisem planinec.
V njih sem spoznal poti, ki jih več ni, in uhojena brezpotja.
Dobro knjigo preberem večkrat za drobna spoznanja,
zanimivo goro pogosteje obiščem za podrobna doživljanja.
Ne gre za višinske razlike, ampak za globinske –
koliko in kako globoko se vživljam v naravo.
Ljudje tako radi izpopolnjujemo zunanjo opremo,
a zlahka pozabljamo na notranjo.
Kakor v dolinah kolesarji drvijo mimo dreves, kot bi šlo za drva,
tako v gorah večina hodi mimo izpostavljenih skal,
kot da ne gre za stvaritve narave.
Ne gre za spretnost, še manj za modrost.
Občutke povezujmo z zavedanjem.
Neenaki smo si, le različni pogledi ustvarjajo celostno družbo.
Malo imam še do avta in bom kmalu v zidanem domu.
Pri nekaterih odločitvah poti nazaj več ni.
Kritično točko se da preiti le v eno smer,
takrat sta zbranost in zavestnost odločujoči.
Za nekatere ponovno rojstvo ne bo možno kot popravni izpit.
V zadnjih korakih pomislim na trojstvo spolov.
Duh, duša, telo. Oče, mati, dete. Bog, ljubezen, človeštvo.
Iztok Snoj