Slovenec: Požrtvovalnost in hrabrost Slovenk.
Hrvatski vojak Vladimir Folnovič nam piše: Že nekaj dni se nahajamo na soški bojni črti, nekaj kilometrov od italijanske meje. Naše čete so zasedle najvišje točke, visoke 1200 metrov, katere napada italijanska vojska kakor vihar. Četa za četo naskakuje naše rojne vrste, napada v masah naše okope, ali naše strojne puške kose sovražnika naravnost neusmiljeno z velikim uspehom. Sovražni vojaki se deloma mrtvi, deloma ranjeni vale po velikanskih snežnih strminah navzdol.
V dveh dneh so nas italijanske čete poskusile šestkrat vreči iz naših postojank, ali zastonj. Vsakokrat so se morale vrniti z velikanskimi izgubami in ne da bi kaj opravile. Tri dni zaporedoma je besnel topniški boj, od ranega jutra do pozne noči. Ničemur niso prizanašale sovražne krogle. Ali naše topništvo dobro odgovarja in izvrstno brani naše postojanke.
Zanimivo je tukaj na meji držanje civilnega prebivalstva, katerega je mnogo ostalo doma, a nad vse je vredno pohvalno in junaško ponašanje hrabrih Slovenk, katere požrtvovalno skrbe za naše ranjence. Te dni so nosile hrabre Slovenke celo pošto v bojno črto ter z višin 1200 metrov nosijo ranjence, zapuščene puške, telečnjake in druge stvari ranjenih vojakov na varen kraj. Hrabra dekleta iz bližnjih krajev nosijo v bojno črto našim junaškim vojakom vodo, mleko, kruh in druge stvari. To delo požrtvovalnosti more se šele takrat prav ceniti, kadar se ve, kako težek je dohod k našim četam, ki so razsute po teh sneženih gorskih grebenih in kako je to nevarno, ker so izpostavljene močnemu ognju laškega topništva.
Naši hrvatski vojaki so navdušeni vsled te pomoči svojih slovenskih sester. Ta dela jih spodbujajo na še večja junaštva ter jim dajejo čvrsto upanje, da bomo našega skupnega sovražnika tudi premagali. Slovenski in hrvatski vojaki so se zakleli, da hočejo do zadnjega vzdihljaja braniti in varovati svojo rodno zemljo in ne bodo dovolili, da tujec grabi to, kar mu po naravi niti po pravici ne pripada in mu ne sme nikoli pripadati.
Nadporočnik v rezervi gospod dr. Ivan Grašič pa piše dne 5. t, m.: Ležim visoko v gorah, šrapneli in granate pokajo, da odmeva po celi Primorski. Neposredno za fronto stoji majhna gorska kočica, kjer obvezujejo ranjence. Vsak hip se razpoči tu 15 cm granata, in niti trenutek si nisi varen življenja, in kdo more popisati veselje in zaeno občudovanje, ko so prikorakale danes zjutraj vrle Tolminke k tej kočici, da tolažijo ranjence in jim dajo prvih okrepčil. Hrabri Tolminci so prinesli s seboj nosila, da težko ranjene poneso v dolino. To je hvalevredno delo naših slovenskih deklet in mož, in vse vojaštvo se jim iz srca zahvaljuje za njih trud. Slovenec ima dobro srce! Posnemajte vrle Tolminke tudi druge Slovenke. Lahom se godi slabo.
Slovenec, 17. junij 1915