Rana ura zlata ura ali zgodaj je treba vstati, da vidiš sončni vzhod z vrha gore.
Po nekaj urah spanca se zbudim petnajst minut do druge ure. Kot bi trenil sem pokonci, pripravim zajtrk in nato napolnim dvolitrski meh z vodo, v vrečko dam štiri žemlje in nekaj sira kot popotnico za današnjo turo k hranilnim ploščicami v nahrbtniku in odpeljem pod oblačnim nebom dogodivščini naproti.
V temni noči na zahodnem izvozu z avtoceste pri Kranju poberem hči in nadaljujeva vožnjo do Bleda in nato peljeva skozi Gorje na Rudno polje, kjer se ustaviva pri spodnji postaji vlečnice in v soju čelnih svetilk narediva prve korake v pohodnih čevljih po mokri gozdni cesti. Cesto zapustiva višje in ob vlečnici stopava po mokrih travah v zatreb smučišča, od koder po spolzkih skalah in blatu se povzpneva na Zlate vode. Okoli naju kraljuje črna noč, na nebu pa temni oblaki, ki ne obetajo nič dobrega. Stopiva na pobočje Plesišča, na razmočena tla, kjer polzi zemlja pod skoraj vsakim korakom. Vzpon na sedelce je naporen in počasen in vidno zadihana končno stopiva na izravnavo pod vrhom Plesišča. Nič se ne obotavljava, čeprav veva, da je do sončnega vzhoda še več kot dovolj časa. Stopava v soju svetilk po poti, ki so jo udelale stopinje številnih pohodnikov in kjer je erozija skopala globoki jarek med ruševjem, ki le sem ter tja dovoli poglede na oddaljene Karavanke, kjer se vidijo le silhuete grebenov in vrhov v temni noči. Iz oblakov priletijo prve kaplje dežja, oblečeva anoraka in nadaljujeva pot. Ruševja zamenja golo pobočje Viševnika in po mokrih travah, pesku in skalah stopava proti grebenu. Vsak korak naju popelje višje in ko doseževa greben, se odpre pogled na slabo videne bližnje vršace pokljuških gora. Dež je prenehal, a temni oblaki vztrajajo na nebu, le ozek pas jasnine nad Karavankami in Kamniško-Savinjskih Alpah obeta, da bova videla sonce, ko bo vzšlo izza gora. Še kratek sprehod po grebenu, vzpon po vršnjem pobočju in že stojiva na vrhu dvatisočaka.
Hladno je in čeprav sva se dobro ogrela pri vzponu so topla oblačila več kot dobrodošla. Okrepčava se in odžejava in nato čakava in čakava. Minute se vlečejo, iz vzhoda se širi prva svetloba, ki polzi po stenah bližnjih vrhov in najvišjega a oddaljenega Triglava. Vlečejo se minute na mrzlem Viševniku, spreminja se svetloba na vzhodu in že se pokažejo prve pastelne rumene barve izza silhuet Karavank.
Pogled na bližnje stene razkrije, da je tu pričetek igre svetlobe, ki bo razgalila skalovje in ga odela v neizmerno barvno slikanico. Pojavi se prva komaj opazna rdečica, ki iz minute v minuta spreminja podobo gora. Že je tu bolj sveža in izrazita rdeča, ki dopolnjuje srebrno sivino neosvetlenih predelov pobočij, medtem ko na vzhodu postaja vse bolj žareče in rumeno. To je tisto, kar naju je tako zgodaj spravilo iz toplih postelj, to je tisto, kar požene kri po žilah in prežene mraz okolice iz najinih teles in to je tisto, kar ne pozabiš zlepa. Že kar žametna rdeča preide v škrlatne barve, ko izza Stola pokuka žareče sonce in pošlje svoje žarke mimo naju na stene Ablance, Velikega in Malega Draškega vrha, se poigra s stenami Dimnikov, Luknje peči in Rjavine, da zasije na očaku gora in njegovih sosedov. Prekrasno je rano jutro v gorah in vesela sva, da sva del te idile tudi midva.
Sonce se dvigne izza obzorja, doseže pas oblakov, ki ga v naslednjih nekaj trenutkiv v celoti zakrijejo in z njim zbledijo pastelne barve na stenah gora. Pokaže se paleta sivine in zelene na travnatih pobočjih, s tem pa pride tudi čas, da zapustiva vrh Viševnika. Na glavi povezneva čeladi, oprtava nahrbtnika in narediva prve korake spusta ob zahodnem grebenu. Nižje prestopiva greben in se spustiva po krušljivem svetu zelo previdno na Srenjski preval, kjer poiščeva prvo možno stezico, po kateri stopava navzdol proti globoko spodaj vidni ravnici Jezerca. Dolg je spust v dolinico med vznožji Viševnika, Ablance in Draških vrhov. Vidiva nekaj pohodnikov, ki korakajo svojim ciljem naproti. Na dnu se pase manjša čreda govedi, ki puli gorsko travo in prežvekuje, ko stopava mimo preko ravnice. Slišiva žuborenje vode in stopiva na eno od številnih stezic, ki naju popelje do Studorskega prevala, kjer se svet prevesi proti jugozahodu in se odpre pogled na bohinjske gore, ki se dvigujejo nad meglo, ki zakriva dolino in jezero. Sonce je ogrelo ozračje in oblačnost počasi izgineva, ko se spustiva na pot proti Vodnikovemu domu.
Sprva greva navzdol, nato prečiva pobočje Velikega Draškega vrha in po dolgi poti doseževa pobočja Tosca. Še je treba hoditi, malce dol in malce gor, pa preko grbin pobočja na travnato poraslo pobočje gore, kjer zapustiva dobro uhojeno pot in se podava navzgor po lepi stezici. Že so tu prve očnice in številne druge vrste gorskega cvetja. Stopiva skozi vrata ograjenega pašnika in že rahlo utrujena si privoščiva oddih na razglednem pobočju. Trave so še vedno mokre in sedali, ki ju nosiva s seboj poskrbita, da oblačila ostanenejo pri sedenju suha. Po krajšem premoru ponovno stopiva na noge in nadaljujeva z vzponom. Nad seboj zagledava gamsa stražarja, ki nepremično zre na okolico in vsem pohodnikom oznanja, da je to njegov svet in da sva le obiskovalca, ki sva sedaj za kratek čas v njegovem kraljestvu. Korak za korakom sva višje in odpre se svet Stogov nad planino Krstenico, za njimi kraljuje razvlečeni Debeli vrh in že sta tu vrhovia Košturnovca in Mišelj vrha. Za njima se pokaže priljubljeni smučarski vrh Kanjavec. Pred vrhom pobočja hči stopi med čredo ovac, ki se pase med travami. Še nekaj korakov navzgor in sva na predvrhu gore, kjer ponovno zagledava Triglav. Vreme omogoča jasen pogled na gore in je zato fotografiranje pravi užitek. Kakšni pogledi na vrhove nad Velim poljem, pa na Planiko in Kredarico.
Mir za trenutke zmoti le hrup propelerjev helikopterja, ki razvaža dobrine na planinske postojanke, sicer je tu mir in spokoj, ki ga pogrešamo v domačih krajih. Nadaljujeva s potjo, ki se vije po grebenu velike vrtače proti vzhodu, kjer je do vrha Tosca le nekaj minut. Leta so opravila svoje in počasi stopam za hčerjo, ki je medtem že na 2275 m visokem vrhu. Še nekaj korakov in se ji pridružim. Lepo je., ko se na nebu iz nič pojavijo sivi oblaki. Še malo ostaneva, da posrkava poglede na neskončne višave in se nadihava gorskega zraka, potem pa pot pod noge in nazaj na predvrh, kjer narediva še en odmor s pogledom na spodaj ležeče Velo polje.
Dosegla sva načrtovano, videla sončni vzhod na Viševniku in se povzpela na razgledni vrh Tosca. Še zadnje fotografiranje in stopiva z vrha. Vračava se po poti vzpona srečajoč nekaj planincev in doseževa pot z Vodnikovega doma. Nad Ablanco je velik temnosiv oblak, ki da nov zagon hoji. Kljub dolgi prečki sva hitro na Studorskem prevalu, kjer narediva zadnji odmor, ko mimo naju stopajo številni pohodniki, večina s ciljem priti v eno od koč okoli Triglava in seveda nato še danes ali jutri na njegov vrh. Veter v višavah je odpihnil oblak in tako lahko mirno nadaljujeva spust na ravnico Jezerca, kjer povprašam hči o volji za morebiten vzpon na Srenjski preval in ker te volje ni, greva na stezico, ki se vije nad planino Konjščico. Sprva med ruševjem, potem pod prepadno steno Viševnika, nato skozi gozd malo gor in dol in ko se pobočje prevesi proti vzhodu, še skozi gozd navzdol do gozdne ceste, ob kateri je nekaj parkiranih avtomobilov.
Noge naju ponesejo še kanček poti po cesti, potem pa ubereva bližnjico skozi gozd do najinega parkiranega avtomobila in pohod je zaključen dvanajst minut pred poldnevom. Dobre volje se preobujeva in že sediva v avtomobilu na poti domov.