Išči

Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

SOS z Grintovca

Kamniški občan - Cene Griljc: Prva septembrska nedelja je bila lepa,

GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA
 

... kolikor je mogla biti. Številni vrhovi gora so bili živobarvni mravljinci planincev, tudi takšnih, ki so preglasno opozarjali nase, in takšnih, ki so, četudi težko, srčno želeli priti čim višje.

Vrnil sem se s triglavskega pogorja, utrujen od vrveža, ne od hoje in s ponovno zaobljubo, da v »Babilon« ne grem več.

Ura je bila štirinajst in trideset minut. Sedel sem v dnevni sobi, na mizi pa je stal vključen moj nenadomestljivi brezžični aparat ICOM. Poslušal sem prijatelje, gorske reševalce, ki so se oglašali z gora in drugod. Nastal je kratek molk, kot zatišje pred nevihto, molk brez slutnje. Mojo trenutno brezbrižnost je prekinilo obvestilo:
»Pšata javi se, kliče Sava!«
»Pšata na zvezi!«
»So reševalci že odšli na vrh Grintovca, kjer leži bolnik z srčnim infarktom?«
»Odšlo je štirinajst reševalcev in dva zdravnika. Mira Ažman in France Malešič.«

»Hvala! Helikopter ne more posredovati, ker je YU vlada prepovedala vse zračne polete, tudi za humane namene.«

Reševalna akcija je za nekatere reševalce že trajala. Bolnika bomo torej nosili. Ne bo prvič, saj nekoč ni bilo helikopterjev.

»Prekleta politika, zaradi nje bo bolnik dolge ure v negotovosti trpel hude bolečine, mi pa bomo pri nošnji z vrha Grintovca do Kamniške Bistrice garali kot živina,« sem se nemočen jezil na tiste, ki jim politika in moč orožja pomenita vse.

Po ICOMU sem še klical reševalce in bil kmalu obveščen, da že gredo proti Grintovcu. Naši brezžični aparati ICOM so ponovno odlično opravili svojo funkcijo. Reševalci smo se zbrali v najkrajšem času. Oprtal sem si komaj odložen nahrbtnik in z Acom odšel proti Grintovcu.
Za nošnjo z Grintovca petindvajset reševalcev ni preveč, saj bo slehernega nošnja izžela. Vrhu so se bližali v skupinah. Prvi so prišli iz Konca do bolnika v pičlih treh urah. seveda z opremo na plečih.

Vsi smo vedeli, da je življenje bolnika dobesedno v naših rokah. Curki znoja so možem silili v oči in usta, preznojena obleka pa je bila zlepljena s telesi. Za preoblačenje ni bilo časa. Sopara znoja je na vrhu hladnega Grintovca puhtela iz pregretih teles. Hiteli smo. Zavest velike odgovornosti reševalcev za usodo bolnika je bila večja od posledic, ki jih bo kdo od nas mogoče občutil jutri ...
Reševanje v gorah ni junaštvo, ni dejanje za slavo, je čustvenost, ki jo vsak izmed nas v svoji veličini nosi v duši. Včasih je celo strah in bojazen pred dogodki, ki jih bomo doživljali med reševanjem. Čutili smo ga tudi danes.
Upravičeno!
Ura je bila sedemnajst in še smo na vrhu Grintovca. Bolnik je v težkem stanju. Nositi ga bomo morali skrajno previdno, do Kamniške Bistrice pa je bilo z nosili sedem ur daleč. To bo kalvarija, ki bo izmučila bolnika in nas. Zdravnika sta za bolnika storila vse, kar jima je doktrina v danih okoliščinah omogočala. Njuna diagnoza: čim prej in čim bolj varno ga moramo odnesti v dolino. Odhajamo z vrha. Prvi štirje reševalci so zgrabili za nosila. Vrh še ni bil v megli. Helikopter bi lahko opravil prenos, če ...

Po nekaj minutah nošnje so se na obrazih mož že pojavile kaplje znoja, kolikor ga je še ostalo od hoje navzgor. Stopinje so bile nezanesljive, zato so nosila včasih z vso težo neusmiljeno obvisela na roki enega reševalca. Tedaj se mu je obraz od bolečine prenapetih mišic skremžil in zaklel je ... Niso dolgo vzdržali. Za nosila so prijeli drugi. Nastopila je megla. Tla so postala mokra. Možje so se pri nosilih pogosto menjali. Za počitek ni bilo časa. Bil je neusmiljen za bolnika, ki je trepeče prenašal udarce nošnje, in tudi za nas, ker se je prehitro bližala noč.

Do Kokrskega sedla smo prišli podnevi, a najtežji del poti je bil še pred nami. Utrujenosti nihče ni mogel skriti, tudi bolnik ne, čeprav bi že zdavnaj lahko ležal v bolnišnici, če ...
Trmasto je prenašal bolečino in skupaj z nami upal ...
Skoraj dehidrirani od izcejanega znoja smo pogasili največjo žejo in se spustili v strmino pod Sedlom. Mrak se je kot nadležna golazen hitro spreminjal v temo. Prižgali smo bakle in baterije, pa vseeno je bila nošnja proti Koncu peklenska kalvarija. Pogosto smo se menjali, padali na kolena, riti in komolce. Steza je bila vlažna, drselo je kot na požledu. Dlani so postale boleče, prsti popustljivi. Nošnja je trajala že šest ur in nosila so zaradi naše utrujenosti postala težja.
Končno smo skoraj v Koncu, kjer nas čaka rešilni avto. Hodimo hitreje, skoraj tečemo. Občutek zadovoljstva nam vrača upanje in s podvojeno močjo grabimo za nosila. Dočakali smo končno dragoceno plačilo. Bolniku smo rešili življenje in mu zaželeli uspešno okrevanje.

Po našem odhodu je v Koncu ostal spokojen polnočni mir, mi pa smo vsak s svojim zrnom sreče odšli domov.

CENE GRILJC   


Kamniški občan, 26.09.1991
SOS z vrha Grintavca

Image

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

OBJAVLJALCI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.