V vsem gorskem bogastvu med Stolom, Vrtačo in Begunjščico je najbolj Jalnov. Pisatelj, doma tam spodaj pod Pečmi in Rebrjo, na Rodinah, ga ves čas postavljal nad vsakdanja dogajanja njegovih junakov v priljubljeni povesti Ovčar Marko. Z visokega vse dni zre na pašnike v Zavrhu, na Jezercih in na Zelenici ter bedi nad ovčjimi stajami na sedlu Šija, kjer se že rokuje z visoko in strmo Vrtačo. Tak je bil Jalnovim pastirjem in ovčarjem seveda bližji kot pa mogočni gorski gradovi tam zadaj, koder je bilo paše le za gamsje trope, čeprav so imele v njegovih temnih gozdovih in strmih pečeh skrita domovanja zveri, ki so bile večna pastirjeva in ovčarjeva skrb in večni strah. Morda prav zato sklene pisatelj povest z mogočnim ognjem, ki je s svojimi zublji uničil »skrivno domovanje zverine za vse čase«. No, na tem »pogorišču« in prekrasnem razgledniku je zraslo in še raste bogastvo macesnovja, borovja in ruševja, samotnim iskalcem miru in tišine v veliko veselje.
Srednji vrh (1796 m)
V megle oviti Srednji vrh z Zelenice. Foto: Mitja Košir
Naš vrh je res srednji, saj bi si bolj središčno umestitev v vencu visokih gora naokrog le težko zamislili. Stoji kot visoka, samotna piramida nad Smokuško planino, ki razprostira svoje pašnike ob njegovem južnem vznožju, na zahodu ga od plečatih bokov karavanškega prvaka Stola loči samotna krnica Zagon, na vzhodu pa se njegova strma pobočja nad živahnim izvirom rečice Završnice umirjajo na travnikih Zelenice, prav zdaj tudi smučarsko zelo zanimive zasnežene razprostranjenosti med severnimi pobočji Begunjščice in južnimi ostenji Vrtače.
Vrha Srednjega vrha se označene poti, ki jih v tem koncu Karavank ni malo, izognejo, zato pa nas na sedlo Šija tik pod njim pripelje naše najbolj znano gorniško potovanje, Slovenska planinska pot, tista, ki se prične v Mariboru in konča na morski obali v Ankaranu, vmes pa obrede vse, kar je popotniško, planinsko, hribovsko in gorniško vrednega v naši deželi. Sem, na Šijo, imamo najbliže z Zelenice, od tamkajšnjega planinskega zavetišča, kamor pridemo v dobri uri z Ljubelja (ali s smučarsko sedežnico, kadar obratuje). Veliko lepša in bolj pustolovska pa je pot iz Završnice, mimo Tinčkove koče v dnu Smokuške planine in skozi Zagon po poti brez oznak, ki pa so jo že davno dobro poznali in uhodili pastirji in lovci.
Če smo krenili iz Zelenice, bomo Šijo dosegli z vzhoda, skozi Zagon pa bomo nanjo stopili z zahoda, lahko pa sem pridemo tudi z visokogorja, s samega Stola po Melu in skozi globel V kožnah, ali pa z Mačenske planine, od Celovske koče, čez sedlo Belščica. In zdaj, ko smo na Šiji, nas do vrha našega, na videz komaj omembe vrednega izrastka iz mogočnega kipenja vse na okrog, čaka le slabe pol ure strmega vzpona po stezici skozi gosto ruševje. Potem pa vrh, na katerem vsak dvom v smiselnost lazenja nanj izgine kot dim v vetru. Izvrsten razglednik je ta Srednji vrh, kot prosto lebdeč balkon, postavljen v osrčje velikaškega kipenja. Čeprav veliko nižji kot vsi postavneži naokrog se z njimi prav zaradi svoje lokacijske izjemnosti spogleduje kot enak z enakimi.
Več o Srednjem vrhu in svetu okrog njega preberite v knjigi Irene Mušič in Vladimirja Habjana Karavanke (Sidarta, 2007), poglejte pa tudi na zemljevida Stol in Begunjščica 1: 25.000 ter Karavanke, osrednji del 1: 50.000.