Janez Pikon: Strmo in hudourniško korito z razpadajočimi debli po suhi strugi vzbudijo vtis neprehodnosti, vendar je še vedno slediti stezo v poraščeni soteski. 
Srnjakova dolina jugovzhodno nad vasjo Ravne je zapuščeno, zaraščeno in tudi strmo hudourniško korito. Razpadajoča kašča iz preteklosti pred vstopom v korito spominja na čase, ko so domačini s pridom uporabljali in obdelovali še tako odmaknjena in težko dostopna pobočja. Vstopim v poraščeno sotesko in počasi napredujem najprej po hudourniškem koritu, kjer občasno s strani opazim sledi steze, ki je nekoč vodila višje, tudi na planino Za Malim vrhom. Po suhi strugi je opaziti manj razdejanosti, vodni tokovi so še šibki in prizanesejo poraščenemu in strmemu terenu, vzhodno pod predelom Cjanovc in planoto Rižce. Vzporedno in zahodno nad hudourniškim koritom se gozdni svet zravna, postreže pa tudi z bolj prijazno okolico. Dvoje večjih mlak ustvari vsako močno deževje in še dodatno zaznamuje predel Na Zatrep.
Razgledna terasa nad Ravenskimi rovti z leseno kočo, ki je služila za skromne namestitvene potrebe domačinov iz preteklosti je razpadla in poraščenost predela se je stopnjevala do zaraščenosti celotnega pobočja. Pa je le nekdaj domačine na oglarjenje vodilo za vsakdanji kruh jim je pobočje služilo. Med obema vojnama jim je skromna lesena koča (kožarca) služila za potrebe oglarjenja, katere lokacijo še vedno izdaja del ročno izravnanega terena, manj poraščenega, v sklopu nekoč travnate terase, katero so domačini večji del uporabljali tudi za potrebe srednje gorskega pašnika.
»Ni mi bilo še deset let, ko sem se z mamo prvič povzpela po strmem pobočju, ki smo mu vseskozi pravili Srnjakova dolina, do ata in delavcev, ki so oglarili na razglednem predelu Na Zatrep. Bilo je vse novo in nenavadno, tako se spominjam, ko so ob pristopu do lesene koče, tudi meni postregli z jedačo in pijačo. Na razglednem robu sem z občudovanjem strmela v dolino, na domačo vas in našo hišo pod strmim pobočjem. V spominu mi je poleg lesene oglarske koče (kožarce) na planoti nad vasjo, ki jo je v tistih časih izdelal moj ata z gozdarji - oglarji in prvič ponujene gozdarske jedi »frike,« ostalo še troje posebnosti s travnate planote. Širok razgled proti vasi z bistriško dolino, dvoje večjih mlak na predelu, ki ju ustvari deževje, ter mejni kamen K&K (kaiser & kenig) z oznako 12,« se po dobrih osemdesetih letih spominja dogodka in mi o njem pripoveduje mama, ki je pred drugo svetovno vojno še nekajkrat obiskala takrat travnato in razgledno pobočje južno nad Ravenskimi rovti.
Tudi sam se spominjam, ko še nisem štel šest, me je ata prvič vodil z vasi Ravne vzhodno v Biščov rovt, ter strmo navkreber po Tubejevemu rovtu na gozdni predel Rižce, kjer je takrat služboval logar Franc Iskra (Španov Franc z Jereke) in živel na Bohinjski Bistrici. Živo se spominjam trenutka, ko sem kot mlad fantič zahodno pred logarnico prvič v življenju, začudeno in velikih oči zaznal in opazil plašno srno, ki se je pasla na gorskem travniku, dogodek se mi je za vedno vtisnil v spomin.
Plaz zasul tri mlade fante, je pisalo v časniku Kmetijski list, 6. februarja 1929. V Srnjakovem grabnu je ogromen snežni plaz zasul tri mlade fante, ki so šli tačas v smeri Srnjakove doline. Franc Kemperle, star 18 let se je komaj izkopal iz snega, a je že po par sto korakih omagal in zmrznil v snegu, kjer ga je našel lovski čuvaj. Orožniška patrulja je odhitela na pomoč in tri dni nepretrgoma odkopavala sneg, da je prišla še do ostalih dveh mladeničev, ki sta bila tudi zadušena in zmrznjena, vse tri so pokopali na pokopališču na Bohinjski Bistrici.
Janez Pikon