Gorenjski glas - Jelena Justin: Goličica (2101 m) - Vrh z neoznačeno potjo, skrit v zavetju bližnjih orjakov.
Odmaknjen, neobljuden, totalno nasprotje nekaterih vršiških vrhov. Ob poti zvesti, kamniti prijatelji; možici.
Današnji vzpon nam bo po vsej prehojeni strmini postregel z edinstvenim razgledom, ki v krogu 360 stopinj ponudi resnično ogromno: Prisank, Razor, Planja, Stenar, Bovški Gamsovec, Pihavec, Triglav, Kanjavec, Visoko Špičje, Krn, Bavški Grintavec, del Loške stene, Jalovec, Mojstrovke …; če naštejem le najbolj znane. A za to veličastno panoramo se bo potrebno malce potruditi in mestoma imeti tudi nekaj občutka za orientacijo, saj se bomo podali na vrh, na katerega vodi le neoznačena steza, pa še ta mestoma kar rahlo izgine. Razglednik se imenuje Goličica.
Zapeljemo se do 38. serpentine Vršiške ceste, kjer je opuščena cestarska postojanka. Za hišo je rampa, mimo katere gremo dobrih 100 metrov, ko nas ogromen možic usmeri desno navzdol na stezico. Steza nas pripelje do struge potoka Mlinarica, ki jo prečimo. Letos je vode precej, zato previdno pri prečenju. Struga potoka Mlinarica višje in nižje od mesta prečenja postreže s številnimi čudovitimi tolmuni.
Za tem se pot začne strmo vzpenjati skozi gozd. Kmalu sledi prečenje dveh grap, kjer je zima več kot očitno pustila posledice na poti, saj je praktično ni. Previdno prečimo prvo in nato še drugo grapo, ter sledimo možicem, ki nas vztrajno strmo vodijo navzgor. Sledi pas bukovega gozda, kjer se pot za trenutek izgubi oz. jo izgubimo, ker je precej podrtega drevja. Držimo se desne strani vzpona skozi gozd in ne moremo zgrešiti. Kmalu na skali zagledamo manjšega možica – hm, prihajamo v vas Smrkcev? – prečimo kamnito pobočje in na drugi strani zagledamo še enega, precej večjega možica. Vzpenjamo se proti sedlu med Goličico in Debelo pečjo. Na sedlu zavijemo levo navzgor in pot postane še bolj strma. Pot prehode poišče med gostim ruševjem, občasno je videti, da tam, kjer je najgostejše. Strmina je res velika, saj gre pot kar naravnost navzgor. Na naši desni je daleč pod nami dolina Belega potoka. Sledi nekaj okljukov po travni strmini in skozi rušje, kar nas pripelje povsem pred vršni greben. V tem vršnem delu sledi je potrebno biti previden, saj se pot izgublja, kaj hitro nas lahko zavede tudi gamsja steza. Vzponu na greben sledi vzpon na predvrh, potem pa korak ali dva sestopa, in končni vzpon na vrh, kjer nas pričaka velik možic. Vrh ponudi fenomenalen razgled, zaradi katerega hitro pozabimo na prehojeno strmino.
Goličica je pravzaprav jugozahodni greben Razorja in Planje, ki se nadaljuje v Kanceljne in Germlajt, ki se drži Goličice. V krogu 360 stopinj vidimo Prisank, Razor, Planjo, Stenar, Bovški Gamsovec, Pihavec, Kriške pode, Triglav, Kanjavec, Veliko Špičje, Plaski Vogel, Bavški Grintavec, Jalovec, Travnik, Mojstrovke …
Sestop poteka po poti vzpona. Sledenje poti navzdol je v vršnem delu malce lažje kot pri vzponu, a bodimo previdni, da ne zaidemo v drugo dolino. Sledenje poti pri sestopu je lažje kot pri vzponu, saj je steza dobro vidna. Previdnost je potrebna pri prečenju grap, ki sta precej strmi, ko pa pridemo do potoka Mlinarica, ga prečimo po zagozdenem deblu, ki povezuje dve skali in nas varno pripelje čez. Še zadnji vzpon skozi gozd in že smo na kolovozu, ki vodi do jeklenega konjička.
Nadmorska višina: 2101 m
Višinska razlika: 1112 m
Trajanje: 5 ur in 30 minut
Zahtevnost: 5 / 5
Jelena Justin