Končno obisk gora brez omejitev gibanja.
Po dnevih polarnega mraza in močnega vetra v gorah obeta današnji dan popolni preobrat. Pridružim se hčeri in odpeljeva na Gorenjsko po dolgih mesecih prepovedi prehajanja občin in regij. Med vožnjo spremeniva prvotni načrt in zato pripeljeva na parkirišče pod domom Pristava nad Jesenicami, kjer je prostora ravnoprav za najin avtomobil.
Sredi dopoldneva spremeniva obutev, stopiva na smuči nekaj metrov od avtomobila in že so tu prvi drsajoči koraki po pomrzjenem snegu med drevesi in nekaj trenutkov kasneje sva na še vedno lepo zasneženih travnikih s pogledom na Medji dol med Struško in Vajnežem ter na modro nebo nad nama in na sonce, ki prijetno greje v še nekoliko hladnem dnevu. Z belih travnikov se povzpneva na zasneženo in nepluženo cesto, po kateri stopava pretežno v senci dreves in se počasi vzpenjava. Srečava prvega turnega smučarja, ki se že vrača, pa mladenki, ki počivata na sončku ob cesti v družbi šptirinožnih prijateljev in eden od njiju se nama pridruži na dobršnem delu najinega podrsavanja s smučmi. Pod Križevcem, križiščem več cest, kjer še vedno stoji opozorilo o področju medveda, srečava spet smučarja, ki se vrača, midva pa odvijeva desno in ob rahlem vzponu nadaljujeva podrsavanje po sedaj pomrzjenem snegu do zasneženih in s soncem obsijanih pašnikov planine Pustega rovta, kjer sta dve bajti. Na pobočju vidiva planinca, ki delata prerez snega. Na planini opaziva številne smučine, ki vodijo s pobočja Korenščice in v daljavi je lepo vidna Golica z vsemi tremi vrhovi Male Golice, Krvavke in Velike Golice. Vetra skoraj ni in postalo nama je dovolj toplo, da pospraviva pulije v nahrbtnika in tako nadaljujeva pot preko planine po cesti do gozda in malce naprej je že zapustiva in pričneva vzpon po zasneženem kolovozu v zmernem vzponu. Kmalu nama naproti prismučata planinca in nato drug za drugim stopava dalje. Suh sneg še obeta lepo smuko, a kaj bo storilo sonce v naslednjih urah in ali bo smuka skozi gozd še obetavna, pa bova videla kasneje.
Pretekli meseci brez nabiranja kondicije in okrnjeno zdravje pa že kažeta zobe in najino vzpenjanje postaja napornejše. Diham kot slon, potarnam hčeri, ki prijazno prilagodi hitrost ali bolje počasnost drsenja po snegu in mi omogoči večkratni kratek počitek. Na najini desni globoko pod nama je planina in nad njo za gozdovi so prekrasni vrhovi Julijcev z očakom Triglavom in njegovo kraljico Škrlatico. Počasi doseževa smučarsko pobočje Korenščice, kjer številne smučine kažejo direktno pot na planino Pusti rovt in že sva mimo. Še nekaj dolge poti morava prehoditi, da končno stopiva na Belsko planino, ki se ponaša tudi z imenom Svečica in kjer se odpre čudoviti pogled na zasnežena pobočja Struške in Vajneža, da o Julijcih sploh ne govoriva. Bajta na planini je dodobra zasnežena in okoli nje je nekaj smučarjev in pohodnikov, ki se jim pridruživa v primerni razdalji v zasluženem počitku in okrepčilu iz nahrbtnikov. Lepo je videti jugozahodna pobočja, katerih sneg prekriva sicer zeleno visoko ruševje med številnimi dolinicami. Sneg na planini sonce počasi mehča, ko po daljšem odmoru ponovno stopiva na smuči in greva po sledeh predhodnikov. Pred nama hodijo planinci s krpljami in derezami, midva pa počasi za njimi z mislijo na smučanje.
Nekateri deli pobočja so poledeneli, drugi prijetno trdi, drugi že delno omehčani, vsekakor dobri za vijuganje na belih strminah Struške. Prideva do nekajmetrskega zameta na pobočju manjše dolinice, ki ga je ustvaril močan veter in tako popestril najino pot proti vrhu. Še nekaj truda vloživa v premagovanje vzpona in sva na zadnjem delu poti, kjer naju pozdravi, kdo drugi, kot veter in sledi hitro oblačenje toplih oblačil ter nato še zadnji metri do planotastega vrha na nadmorski višini 1944 m, kjer stoji zabojnik radioamaterjev, ki naj bi dajal nekaj zavetrja obiskovalcev.
Kot sva pričakovala, je vrh spihan in poledenel, a to me ne odvrne, da ne bi naredil še nekaj korakov proti vzhodu, da bolje vidim dolino in planino pod Kozjakom in mejnimi vrhovi Celovške špice, Stola in Vajneža. Pogled seže tudi na Vrtačo, Košutico in Veliki vrh in se vrne do Zijalk in preko Zgornjesavske doline na Julijce, ki se v veliki verigi bohotijo nad dolinami. Naredim še nekaj fotografij in se vrnem do hčere, ki je posedla nekoliko višje od kontejnerja ne glede na hlad vetra, ki je skoraj stalni spremljevalec na vrhu Struške v vseh mesecih leta.
Snameva kože z smuči, narediva nekaj požirkov vročega čaja, zategneva smučarske čevlje, stopiva na smuči in oprtava nahrbtnika. Tako, pripravljena sva na smučanje in po nekaj odrivih s palicami so tu že prvi zavoji. Uživava na trdem snegu in greva levo in desno, prilagajava se razgibanemu pobočju, se nekajkrat ustaviva in občudujeva vrhove gora. Dolinice pobočja so hitro za nama in prismučava na prečnico proti planini, kjer se sneg nemudoma spremeni. Sonce je dodobra ojužilo sneg, skorja se predira in ne dovoljuje več dobrih zavojev in zato previdno prismučava do ograje vodohrama nad bajto, kjer narediva še en odmor, tokrat tudi za hrano in pijačo in seveda vse to ob lepih razgledih.
Popoldansko sonce pridno topi sneg in ko pričneva smuko s planine, se razblinijo sanje o dobri smuki. Sneg ni več suh, po mokrem naju ne mika smučati direktno na planino Pusti rovt in tako drsiva s kratkimi zavoji in plužno po poti vzpona srečajoč kar nekaj smučarjev in pohodnikov, ki se vzpenjajo. Tudi nižje ne greva v gozd in tako prismučava nazaj na planino, kjer senca počasi osvaja pobočje in sonce tone za hrib. V senci je postalo hladno in cesta s planine nama postreže s hrestajočim snegom izpod najinih smuči.
Prismučava na križišče in nadaljujeva smuk po cesti vse do pobočja nad Pristavo, kjer narediva še nekaj dobrih zavojev in se za konec prepustiva skorjastemu snegu preko ravnice in stopiva do avtomobila pod domom na Pristavi. Lepa smučarska tura je za nama. Pospraviva opremo in polna zadovoljstva in malce utrujena na sedežih avtomobila zapustiva najino izhodišče v vožnji proti domu.