Slovenska treking liga: To so bile prve besede Bojana Jevševarja, zmagovalca ultra kategorije Lučke zanke, po prihodu v cilji in opravljenih 41 kilometrov z 3200 metrov vzponov. Da je pojem poezije zelo širok, bodo potrdili vsi ostali udeleženci tega treking tekmovanja - zajema pa vse od verzov navdušenja pa vse do stihov obupa.
Lučka zanka je poskrbela za naslednjo zgodbo Slovenske treking lige Garmin. V soboto, 19. julija 2008, se je v Lučah zbrala pisana družba zaljubljencev treking, tokrat tudi pomešana s predstavniki iz drugih držav (Hrvaške). Pred njimi sta bili dve trasi tekmovanja, krajša pohodniška v dolžini 21 kilometrov in daljša ultra v dolžini 41 kilometrov. Dolžina, gorski rušnat teren, spusti in dvig, predvsem pa orientacijske zanke so spremljale tekmovalce na celotni dolžini trase.
Pohodniška umirjenost
Na pohodniški trasi večjih presenečenj ni bilo, tekmovalci so se dvignili pod Rogatec, obiskali Lepenatko, se ob Riharjevi smreki spustili v dolino Podvolovjeka in od tam na nasprotno stran doline, na vrh Vršič na Lučami. Da proga ne bi bil slučajno prelahka, so poskrbeli orientacijske zankice, začinjene s spusti v koprivnih kopelih. Najhitrejši so traso premagali v nekaj več kot 3 urah, medtem ko so si uživači vzeli precej več časa in resnično spoznali okolico Luč in dolino Podvolovjek.
Zmagovalca pohodniške trase sta kar dva, saj sta družno pritekla prva v cilj. Posebna pohvala pa velja vsem tekmovalcem iz zadnjega dela razvrstitve, saj so resnično izkazali z jekleno voljo in prišli do konca trekinga ali pa spoznali marsikatero novo pot, če že ne vseh kontrolnih točk.
Ultra drama
Povsem druga zgodba pa se je odvijala na daljši, ultra trasi. Ne gre niti za zgodbo, ampak lahko govorimo o pravi drami. Začetni del poti je ultraše vodil po istih stezah kot pohodnike, kmalu pa so zapustili skupne sledi in se dvignili na vrh Velikega Rogatca. Tukaj se je pojavilo prvo adrenalinsko mesto, precej zahteven spust iz Rogartca. Pot je na delčkih precej izpostavljena in relativno slabo zavarovana, zato so nekateri uporabljali mnogo več kot samo noge za varen spust. In varno prišli na sedlo Kal in od tam na vrh Lepenatke. Nadaljevanje jih je vodilo na Mali Rogatec, povsem osamljenega brata Velikega Rogatca. Orientacija z Lepenatke na Mali Rogatec in nadaljnji brezpotni spust v dolino Podvolovjek je poskrbel za nove adrenalinske vložke, ki so se k sreči umili v dolini Lučke bele, ker je tekmovalce pričakalo nekaj kilometrov umirjene gozdne ceste z žuborečim potokom. Da pa lagodje ne bi trajalo predolgo, so zapustili cesti in pričeli z vzponom proti Vodotočniku, majhnem jezercu v prečudoviti kotanji pod Desko.
Od Vodotočnika naprej pa se je začela pot spreminjati v bolj izzivalne sfere. Že na spustu iz sedla med Desko in Tolstim vrhom je marsikdo občutil vse lepote borovcev, zgodba pa se je več kot nadaljevala v iskanju poti pod Velikim vrhom v smeri stare Lučke koče. Marsikdo je zavil na južna pobočja Dleskovca, na planino Dolga trata. Območje je precej prepredeno z starimi pastirskimi poti, ki so delno še v dobrem stanju, delno pa tudi ne, večinoma pa niso vrisane na zemljevidu. To je bil glavni razlog nadaljnjega spoznavanja borovcev, ki je marsikoga pripeljala na pravo pot, med Dleskovcem in Moličko pečjo. Pot je bil v preteklosti celo markirana, tako da je poskrbela za nekaj lagodnih korakov.
Orientacijska zanka
Ta pa so se nehala takoj za KT7, kjer se je za večino pričel dramski vložek treking. Obljubljene oznake, ki bi tekmovalce lagodno pripeljale po lepi lovski stezici v dolino, so po zaslugi neznanega junaka izginile in tekmovalci so se znašli v precejšni zanki. Teren je izredno razgiban, strm in prepleten s kotanjami, izrazitih poti pa na njem ni. Zato je večina tekmovalcev prišla do planine Polšak (kjer se je na žalost tudi končal uradni zemljevid), od tam pa po vsakršnih poteh (beri popolnem brezpotju) nekako do sedla Ojstrim vrhom, kjer je pot postala vidna. Nekateri so v tem orientacijskem labirintu izbrali opcijo poti do planine Ravne in nekoliko mirnejši spust v dolino. Vsekakor pa pot ni bila lahko za nikogar. Zato pa je končni dvig na Vršič in spust v Luče umiril nivo adrenalina in tekmovalci so izčrpani, a tudi zadovoljni končali z do sedaj najtežjo ultra traso Slovenske treking lige. Vsekakor je bila ta trasa zgornji meja zahtevnosti treking lige in zato veljajo čestitke prav vsakemu tekmovalcu (še bolj pa tekmovalkam), ki se preizkusili na njej.
Rezultati
Ultra moški
1. Bojan Jevševar, 6:27:15
2. Matej Mlakar, 6:28:50
3. Tine Cuder, 6:47:30
Ultra ženske
1. Darija Bostjančić, 8:29:20
2. Branka Šušteršič, 10:47:00
3. Darja Vavpetič, 9:48:15 (brez KT7)
Pohodniška moški
1. Marko Sirše, 3:05:55 in
1. Tine Radinja, 3:05:55
3. Andraž Ravnikar, 3:21:00
Pohodniška ženske
1. Anja Plešnik, 3:32:30
2. Marija Trontelj, 3:40:28
3. Nela Vitez , 4:04:28
In za konec
Pohvala velja vsakemu posameznemu udeležencu, ki je premagal Lučko zanko. In še posebna pohvala prijaznemu kraju Luče in vsem lokalnim sponzorjem, ki so omogočili novo treking zgodbo.
Slovenska treking liga