Jure Noč: Mini odprava naše druščine se vsako leto odpravi tudi nekam smučat na novo.
Lansko leto smo srečali v Makedoniji Tomico, ki nam je predlagal Bolgarijo ...
Prav veliko nismo vedeli o Bolgariji, le nekaj smo našli na internetu ... in - organizacijo prepustili kar Tomici. On nam je napravil okvirni plan ...
Zbralo se nas je 12 prijateljev in odpeljali smo se 1100 kilometrov daleč ... bilo je 12 ur vožnje do kraja z imenom Sepereva banja. Od tam pa smo se odpeljali še okoli 15 kilometrov do parkirišča v hribih in - pešačili še ok. 550 višincev do koče pri Rilskih jezerih.
Ko smo videli nepopisane vesine smo takoj šli na smuče. V bistvu smo se prešvercali in se vozili z talački gor malo peš in potem furali okoli petkrat strmo steno nad kočo.
Zadevo smo razrili do konca. In seveda usta do ušes.
Spanje v koči za šest evrov. In seveda dobra hrana.
2. dan
Zjutraj smo se zbudili v popolno jutro. Naslednji cilj je bil Maljovica (2729 m). Krasen hrib, ki pa je precej daleč. Ko smo prišli na greben, ki ga nikoli ni bilo konca, smo že delali plane kako bomo peljali v amfiteater pod Maljovico. Brin, Borči, Niko so peljali ozebnik že takoj na začetku, midva z Janezom pa sva čakala eno lepo vesino, ki sva jo zasledila v daljavi.
Malo daljša pot po grebenu se je splačala. Naleteli smo na 500 višincev popolnega pršiča.
Med smučanjem se je slišalo raznoliko živalsko vreščanje in vriskanje.
3. dan
Tomica nam je v mestu Samokov uredil krasen hotel za 12,5 EUR z zajtrkom, masažno prho, Wi-fi itd. Za nekatere je bila noč malo kratka ...
Zjutraj se odpeljemo v Borovec in od tam za šest evrov na zadnjo postajo gondole na Jastrebec. Od tam po krasnem vremenu za mačkaste glave, precej difuze na vrh Musale (2925 m). Vrh je pač najvišji na Balkanu, ma pa toliko železja na sebi, da ni prav nič lep.
Na srečo so pred nami ravno Francozi odprli severno grapo.
Tako smo se zakadili tudi mi v njo. Sledil je spust do avta na 1300 metrih. In nazaj v hotel na krasno bolgarsko pojedino.
4. dan
Ko smo se prepeljali (ok. 1,5 h) do smučišča Bansko in potem do koče Goce Delčev, smo prepričali Tomico, da so žičnice za vozit gor, ne za hodit. To se nam je obrestovalo, kajti ko smo videli vesino Bezboga (2653 m) smo spočiti pičili gor. Vsak po svoje, kakor je komu pasalo. In na vrhu vidimo totalno deviško severno vesino Velikega Poležana (2851 m). Borči je vriskal kot tamal otrok.
In seveda takoj gas dalje.
Dva lokalca sta jo malo pred nami odprla, tako da je bilo videti, da ni več nevarna za plazove. In potem gas v dolino, spet se je kadilo ko noro.
Spali smo na domu Bezbog, jedli v sosednji tapravi hribovski bajti za šest evrov. Seveda se je stvar zavlekla, Tomica pa je na koncu v bajti na 2250 metrov pekel palačinke, ker jih šefica ni znala ...
5. dan
Zgodaj zjutraj gremo preko vzhodnega grebena v dolino pod Džangalom. Mimo jezera Jane Sandanskega, nacionalnega heroja tako Bolgarov kot Makedoncev, po katerem je dobil ime. Slaven je postal, ko je pekel jarca na otoku, Turki pa so streljali na njega in ga niso dosegli.
Dolina je precej dolga, tam smo se obrnili na vzhod v iskanju prehoda do Tevnoga ezera.
Pri tem vidimo krasno vesino vrha z imenom Dzano (2668 m). In sledilo 500 višincev čiste poezije pršiča in potem na pravo desno sedlo.
Od tam pa nam ni bilo dosti in smo nadaljevali še po grebenu na Momin dvor (2722 m), od koder smo smučali na kočo pri Temnem ezeru. Mladiči so si v norih razgledih naredili skakalnico, mi pa pljuckali pivo na višini 2552 metrov. Koča je bila odprta samo za nas.
6. dan
Zadnji dan je sledil samo še vzpon nazaj na sedlo in spust v dolino.
Epilog
To kar smo videli in doživeli v Bolgariji je težko opisat. Sistem urejenih koč, lepo oskrbovanih in toplih, je idealen za večdnevne ture.
Nekoč, ko sem opisoval koče v Visokih Tatrah sem rekel, da smo mi Čehi, ne oni, sedaj pa pravim, da smo mi Balkanci.
Ko poješ pohan sir na 2550 metrih, precej daleč od civilizacije, se zamisliš, kje bi lahko pri nas jedel, pil in spal na toplem tako globoko v osrčju velikih hribov.
Vreme, sneg, deviške vesine, nora prostranstva, pa tudi cene so botrovale izjavi našega Stojana, ki je rekel "madona, tole je pa bul k Hot Rut". Na osebo je prišlo med 250 in 300 evri z prevozom vred za šest dni nore avanture. Dneve smo izkoristili maksimalno, zgodnje vstajanje, dolge ture ne glede na količino zelo dobrega piva je bilo normalno.
V to deželo se bom še vrnil, pa ne enkrat. Predvsem ker je neokužena s zahodnim načinom osvajanja vrhov, kjer je v kočah vse robotizirano. Tu je še prvinski odnos do hribovcov, do ostalih ljudi, pa čeprav jim pravimo balkanci.
Naša korenina stara je pa naredil tudi video (je na PicasaWeb), na katerem se vidi malo več kar smo počeli.