Matjaž Čuk: Čaj in čapati sta bila brezplačna. Lažem. Še preden sva karkoli dobila, sva morala sprejeti pogoj ...
Vroče je, jaz pa sem strašno žejen. In ko sem žejen in lačen ni nikoli nobene hiše, kjer bi se dalo kaj popiti in pojesti, četudi jih je ob poti veliko. Ali pa jih vodič ne zna poiskati.
“Pojdi, tam gor bo.” me prepričuje. In potem ko prideva tja gor, tam ni nič. In vodič molči ter hodi naprej.
Na grebenu je živahno. Danes je sobota, v Nepalu prost dan in skupina, v glavnem žensk in deklet, si je tu gori omislila piknik. Z glasbo in vsem, kar sodi zraven - jedačo in pijačo. Tu seveda ni mesa, klobas in čevapčičev - je pa čapati, veliko smeha in dobre volje ter - voda. In to zadnje, voda, me zelo zanima. Vroča, da bom vanjo potisnil vrečko domačega čaja in pogasil hudo žejo, ki me muči že dolgo časa.
Dobil sem kar sem si želel. Čeprav ni bila tako vroča kot bi morala biti pa je pogasila žejo. Tveganje je sestavni del življenja in če ne tvegaš ne dobiš. Tako pa sedaj pijem čaj in lahko dobim tudi drisko. Če bi vseskozi mislil samo na to kaj vse lahko dobim, sploh ne bi prišel v Nepal. Pravzaprav pa jo lahko dobim tudi doma.
Čaj in čapati sta bila brezplačna. Lažem. Še preden sva karkoli dobila, sva morala sprejeti pogoj, da ob odhodu z dekleti ob glasbi zapleševa. Obljubo sva izpolnila, a bolj na kratko, saj sva se izgovorila, da je pred nama dolga pot in se nama seveda strašno mudi.
Obljubljenega hotela tukaj ni bilo, je pa menda uro naprej. In kot ponavadi se je ta ura raztegnila na poldrugo in spet je bilo pozno popoldne, ko sva prispela na cilj.
Matjaž Čuk