Matjaž Čuk: Dan D ...
Dan D ali dolgo pričakovani dan.
Priti čez ta prelaz pomeni, da bom prišel tudi v Jumlo.
Priznam. Malo sem se ga bal. Četrti december v Nepalu pomeni, da bi lahko bil tudi sneg. In veliko snega bi lahko predstavljalo za dva osamljena človeka težavo. Hudo težavo. To ni “modna” pot. Le redki domačini hodijo tod čez. Nisem si mislil, da bi mi lahko pot čez ta prelaz preprečile težave čisto drugačne narave ...
To noč sem spal presenetljivo dobro. Ni mi bilo treba v mrzlo noč. Jutranji odhod na stranišče me strezni. Driska se še ne da. To je sedaj že tretji dan. Vzamem še eno tableto.
Zunaj je vse pomrznjeno. Temperatura se je spustila globoko pod ničlo. Najina višina je nekakšna meja med meglo in soncem. Upam, da nama bo uspelo priti na prelaz še preden ga bo megla zagrnila. Želim se pogleda na drugo stran.
Pobočje, po katerem vodi navzgor pešpot, je sila strmo. Še sreča, da vodi naokoli udobna cesta. Energije za vzpon po gamsji poti ni. Zato stopam po cesti, počasi in odločno. Z enakomernim tempom, brez počitka.
Osem in enaintrideset minut je ura, ko sedem na kamen na vrhu prelaza Mabu Lekh (3420 m). Le uro in osemindvajset minut sva potrebovala do tod. A to ni pomembno.
Oddahnem si. Pot na drugo stran je odprta.
Medtem ko na južni strani še vztraja megleno morje pa je severna stran čista. Večji del obzorja zastira dolgi greben štiritisočaka, ki se začne nad mestom Manma in konča daleč na vzhodu z najvišjim vrhom. Nekoč bi se rad povzpel nanj. Razgled z njega mora biti res čaroben.
Mrzlo je. Decembrsko sonce je zjutraj še brez moči. Kapo poveznem globoko na ušesa, zadrgo na bundi zapnem do konca.
Svet na drugi strani je pravo nasprotje. Medtem ko sem ob vzponu občudoval mogočne stene pa se sedaj spuščam po dolgih, položnih pobočjih. Šele ko prideva tik nad vas se le prelomi in nekaj strmih serpentin naju pripelje v veliko vas Dilikot.
Žejen sem za umret - šla sva mimo najmanj petdesetih hiš - vodiču pa ni uspelo najti niti ene, kjer bi se lahko ustavila in bi popil čaj. Kar verjeti ne morem ... Čisto na dnu, prav pri zadnji hiši, najdeva tisto obljubljeno bogastvo, ki ga čakam že debeli dve uri - čaj!
Utrujen sem. Privoščim si polurni počitek. Počutje je že mnogo boljše a še daleč od tega, da bi bil čisto pravi. Bolezen še opleta z repom. Upam, da bo v naslednjih dneh povsem izginila.
Matjaž Čuk