Med Grintovci: Kaj je bil vzrok za neuspeh? Je bila kriva luna, ali pa rosa, mogoče tudi kaj drugega?
Prejšnji večer sta se stara soplezalca, Dolgi in Črt, po telefonu dogovorila za plezarijo. Dolgi je predlagal, da gresta v Dve rezili, v eno klasično smer, ki jo je sicer že plezal, a ga vseeno še malo mika kakšen prehod. Dogovorila sta se, kaj bo kdo prinesel od opreme in kdaj se dobita. Črt se je takoj po tem lotil priprave nahrbtnika za plezarijo. S količino opreme ni pretiraval, a je bil nahrbtnik kljub temu kmalu poln. Lotil se je še branja opisa smeri in zasledil v smeri tudi detajle, ocenjene s slabo petico. Zaskrbelo ga je, ker letos še ni kaj veliko plezal, razen prejšnjo nedeljo, ko sta z Dolgijem opravila z lažjo dolgo smerjo. Skrbi je pregnal z mislijo, da je nekje treba začeti plezalno sezono.
Zjutraj ga je Dolgi pobral in odpeljala sta se proti Veliki dolini. Vožnja jima je hitro minila, saj sta klepetala o tem in onem, zraven pa marljivo »šinfala« ljudi, ki odločajo o načinu življenjskih razmer.
V dolini sta pustila avtomobil na parkirišču, vzela nahrbtnika in se odpravila po markirani poti proti Luknjam. Kljub strmini sta hodila hitro. Med hojo sta klepetala, se ustavila samo takrat, ko sta s fotoaparatom ovekovečila čudovite prizore prebujajočega se jutra v ljubih gorah.
Kmalu sta se znašla pri koči Na luknjah, kjer se nista ustavljala, pač pa sta svojo pot nadaljevala v smeri stene Dveh rezil. Že med potjo sta opazila, da je bilo vse mokro, saj je bila ponoči močna rosa. Na to se nista ozirala dosti in hodila naprej po spolzki poti. S pogledom sem in tja sta ošinila skalovje Dveh rezil, ki se je pred njima vzdigovalo nad strmim meliščem. Kmalu sta bila pod steno, kjer je vstop v izbrano smer.
Pod vznožjem stene sta odložila nahrbtnika in, glej ga zlomka, Dolgiju je padel žok s fotoaparatom vred na tla in se odkotalil po melišču navzdol kar nekaj metrov nižje. Ni mu preostalo drugega, kot da je sestopil teh nekaj metrov, pobral fotoaparat in se vrnil nazaj v breg. Prijatelja sta še malo popila, pojedla vsak svojo banano in se podprla z vitamini. Počasi sta si nadela plezalno opremo in se privezala na vrv.
Prvi raztežaj je začel plezati Dolgi, Črt pa ga je varoval. Vrv mu je počasi drsela čez roke. Pogled mu je begal po okoliških vrhovih. Ko je tako stal na mestu in varoval soplezalca, ga je začelo malo zebsti. »Čudno,« si je mislil, ºsaj je vendar še poletje, še ne dolgo nazaj takšna vročina, sedaj pa me tukaj pod steno zebe.« Iz misli so ga predramili udarci kladiva. Dolgi je zabijal kline za sidrišče in kmalu je potegnil preostanek vrvi gor k sebi na stojišče. Med stenami je odjeknil klic: »Lahko greš, varujem!« Počasi je Črt prijel za oprimek in poiskal primerno stopinjo. Skala je bila mrzla. Po nekaj metrih vzpenjanja so mu prsti čisto otrpnili. Na nekem mestu mu je spodrsnilo in obvisel je na rokah. Očitno je imel še blatne in mokre podplate na čevljih in guma na skali ni dobro prijela. Obšel ga je nelagoden občutek, zato je nadaljeval vzpenjanje bolj previdno. Kmalu se je znašel na stojišču pri Dolgiju. Z mešanimi občutki se je ozrl v skalovje nad sabo. Pogled se mu je ustavil pri zagozdeni skali. Tam nekje bo treba čez. Dolgiju je pobral nekaj najlonskih trakov z vponkami in kolekcijo »prijateljev« ter se počasi lotil problema.
Mogoče je bil prizor celo komičen, ko je v levem delu nebogljeno zrl v vlažno skalo in tuhtal, kako naj začne. Končno je nad sabo zagledal zabit klin. Zagrabil je oprimek, našel oporo za nogo in se potegnil do klina. Tlesk in vponka z najlonskim trakom je bila vpeta, vpel je še vrv. Vse je bilo vlažno. Roke so mu drsele z oprimkov, noge pa s stopov.
Nekako mu je uspevalo loviti ravnotežje, prestopil je v desno in že je bil pod zagozdeno skalo. Desno od nje je vpel varovanje v klin in se izvesil iz stene. Tu desno bo moralo iti, samo kako? Skala je precej gladka in nobenega stopa za desno nogo, za roko pa oprimek desno nad klinom. Še enkrat je pogledal v gladko skalo in pogled se mu je ustavil na drobni izboklini. Stop za desno nogo je že imel, manjkal mu je le še oprimek za levo roko. V nerodnem položaju je tipal nad zagozdeno skalo in otipal oprimek. Z desno je stopil na majhno izboklino na gladki skali. Bliskovito se je potegnil navzgor in že stal nad zagozdeno skalo.
Malo se je oddahnil, nato pa nadaljeval z vzpenjanjem po grapi. Pod počjo se je ustavil. Pogled mu je begal levo in desno po skalovju nad njim. Nekako ga je vleklo v desno, a je vse tako pokonci. Moral se je odločiti! Tukaj je naredil sidrišče, zabil klin in v poklino zataknil »metulja«. Vse skupaj je povezal z najlonskim trakom, vanj vpel vponko in se zavaroval. K sebi je potegnil preostanek vrvi in s pomočjo polbičevega vozla v vponki zavaroval Dolgija. Zaklical mu je: »Lahko greš! Varujem!« Počasi je napenjal vrv in polbičev vozel je lepo tekel čez vponko. Čez nekaj časa se je prikazala izpod zagozdene skale čelada in Dolgi je bil kmalu pri njem. Malo sta se ozrla navzgor in levo v spodnjem delu poči sta zagledala zabiti klin.
Dolgi mu je pobral nekaj opreme in nadaljeval s plezanjem. Ko je priplezal do klina, ga je vpel in začel plezati po poči. Vmes je vpel še en klin. Nad sabo je zagleda v levem delu poči še en klin obročkar. Splezal je do njega in tudi tega vpel. Desno je bila poč povsem mokra in spolzka, zato je poskušal nadaljevati levo na neizrazit rob, do katerega vodi le gladka skala brez oprimkov in stopov, zato nikakor ni mogel splezati čez. Poskusil je še nekajkrat, a brez uspeha. Kmalu je odnehal in po vrvi ga je Črt spustil do stojišča. Med spuščanjem je pobiral varovanje iz klinov.
Plezalca sta se dogovorila, da poskusi še Črt. Ta je poizkusil plezati nekoliko nižje in iz poči prečiti v levo ter tako priti do pokline, da bi nato po njej nadaljeval na rob. Skoraj mu je uspelo priti do pokline, ki je bila prav tako vlažna in spolzka. Uspelo mu je zagrabiti oprimek, a mu je še v istem trenutku roka zdrsila z oprimka in izgubil je ravnotežje. Po zraku je zanihal desno nazaj v poč. Tam se je potegnil do klina v poči in se zavaroval. Malo si je odpočil. Nato je poizkusil tam, kjer Dolgemu ni uspelo. Priplezal je do tja, kjer je prej Dolgi odnehal in nič višje. Dolgi mu je predlagal, da naj poizkusi še desno, direktno po poči. In res je malo višje v poči zagledal klin. A kako priti do tja? Poč je bila povsem mokra in temu primerno spolzka, tako da je bilo nadaljevanje v takšnih razmerah po njej povsem nemogoče. Tako je tudi Črt odnehal. Preostal jima je le umik iz stene. Pripravila sta si sidrišče za spust in se začela spuščati.
Črta in Dolgega je prevel čuden občutek. Do sedaj se jima že ni zgodilo, da bi morala odnehati, se obrniti in se po vrvi spustiti iz stene, saj sta plezarijo vedno zaključila na izstopu iz smeri ali na robu stene. Tokrat se jima to ni izšlo. Vendar sta dobro premislila in spoznala, da v vsaki stvari človek lahko najde kaj pozitivnega, ali kakor so starejši ljudje imeli navado reči: »Vsaka stvar je za nekaj dobra«. Vsekakor pa je bila njuna odločitev v danem trenutku zrela odločitev. Če bi še naprej rinila z glavo skozi zid, bi se lahko zgodilo marsikaj. Pod vznožjem stene sta o tem še nekaj časa razglabljala. Sklenila sta, da bo stena Dveh rezil še naprej stala, kjer je, prav tako smer v njej. Onadva pa sta živa in zdrava. Cilj jima je ostal. Prišla bosta, ko bodo poči in zajede bolj suhe, še bolje opremljena in ni vrag, da ju stena ponovno ne bo 
spustila čez svoje nedrje.
Na poti navzdol se je Dolgi uzrl po šopku planik in se spomnil, da ravno ta dan minevajo tri desetletja, odkar se je smrtno ponesrečila prijateljica z odseka. Dve desetletji, odkar je našel mlado dekle pod …
23. avgusta 2013