Išči

Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Večer, 01.09.1977

Večer - Milan Cilenšek: Tudi dvajseturni delavnik - Inko Bajde: "Streha sveta" - Izleti: Planinska sekcija DTV Partizan Železničar Maribor.

Življenje v gorah

Tudi dvajseturni delavnik


ČE BI SE PLANINCI DOSLEDNO RAVNALI PO NAVODILIH STAREJŠIH, IZKUŠENIH GORNIKOV IN UPOŠTEVALI NJIHOVE NASVETE, BI IZOSTALA MARSIKATERA NESREČA V GORAH - V COJZOVI KOČI V TREH LETIH NI BILO NITI ENEGA SAMEGA IZGREDA


V Cojzovi koči na Kokrškem sedlu končujeta delo že tretjo sezono 55-letni France Drolc in njegova dve leti mlajša žena Ivanka, sicer upokojenca. France je oskrbnik postojanke, Ivanka pa kuharica. Letošnje leto jima v sezoni pomaga 19-letna študentka zgodovine in zemljepisa Irena Markuš.
"Ljubezen do gora in pa veselje do planincev — to je tisti močni magnet, ki naju drži v tem čudovitem visokogorskem svetu," sta skoraj v en glas povedala Ivanka in France. France pa je takoj dodal: "Irena nama v vsem pomaga, poleg tega pa si je letos tod izredno nabirala kondicijo." Na moj vprašujoči pogled je takoj pojasnil: "Mesec dni so prenavljali tovorno žičnico, ki je speljana semkaj iz Konca v Kamniški Bistrici, in kamniški gimnazijci in študentje so ves ta čas na svojih ramenih nosili semkaj vse, kar smo v koči potrebovali: hrano, pijače pa tudi plinske bombe. Irenin delež pri tem je bil izreden: včasih je tudi po dvakrat na dan prinesla iz doline poln nahrbtnik dobrot. In ko je ob neki taki priložnosti prinesla v nahrbtniku kar 35 steklenic piva, se planinci v koči preprosto niso mogli načuditi njeni moči in vzdržljivosti."
V GORAH NI KOMFORTA
"Lahko se pohvaliva, da v vseh treh letih, kar sva tod zgoraj, ni bilo niti enega izgreda, niti enega samega namerno razbitega kozarca," je z neprikritim zadovoljstvom poudarila Ivanka. "Edino to naju moti, da nekateri planinci — ali bolje: tako imenovani planinci — mislijo, da je planinska koča hotel: bentijo, ker nimamo kopalnice, zahtevajo zrezke in kaj vem kakšno civilno hrano še. Tako je neki zakonski par, ki je pred časom obiskal Cojzovo kočo, dejal, da bosta prenočila še naslednjo noč. ,Pa ni treba zamenjati rjuh,' je dejal mož, trdno prepričan, da v gorah vsak dan menjamo rjuhe (?!). No, k sreči je takih planincev bolj malo."
Irena, alpinistka, ki so jo starejši člani alpinističnega odseka Kamnik krstili za Kolomajso, je dodala: "Pa kar malce dolgčas je čez teden, če ni planincev. Posebno v deževnih dneh." Tisto glede dolgčasa bi težko verjel, ko pa je izpod njenih spretnih prstov kar vidno nastajala lepa rdeča volnena jopica.
Dolgčas v planinski koči je seveda povsem relativni pojem. France je kaj hitro dejal: "V vsej letošnji sezoni sta bila samo dva dneva, ko smo bili sami." Ivanka pa ga je dopolnila: "Veš, naš normalni delavnik traja 16 do 17 ur, niso pa redki dnevi, ko delamo tudi po 20 ur."
Da je to res, smo se imeli kar tri dni zapored priložnost prepričati: vselej so nam že ob štirih zjutraj, preden smo se odpravili na turo, pripravili vroč čaj ali vroče mleko, in šele ob desetih zvečer je France izključil agregat, ki daje tok za razsvetljavo koče.
Ko sta mi Drolčeva zaupala, kolika je njuna plača — 5000 dinarjev na mesec, sem na hitro izračunal, da znese njuna urnina deset ali še manj dinarjev; to pa je osebni dohodek, krepko izpod prejemkov nekvalificiranega delavca — seveda pri osemurnem delavniku.
"Za to seveda nikogar ne kriviva. Drugače tudi biti ne more, saj se planinska društva — tudi naše, kamniško — nenehno ubadajo z denarnimi težavami," sta menila Drolčeva, medtem ko Irena še ne ve, koliko nagrade bo dobila. Seveda pa je k temu znesku treba prišteti tudi hrano, ki jo imajo Ivanka, France in Irena v koči brezplačno.

UPOŠTEVAMO NASVETE IZKUŠENIH GORNIKOV!
"Nesreče v gorah so dvoje: objektivne in subjektivne," je poudaril France. Za slednje bi — vsaj za področje Cojzove koče, kamor sodijo trije najvišji vrhovi Kamniških in Savinjskih Alp — Grintovec, Kočna in pa Skuta — dejal, da so zanje večidel krivi planinci sami. Poglej: kot dober poznavalec vremenskih razmer sem mnogim gornikom odsvetoval turo na vrhove, če vreme ni kazalo najbolje. Nekateri so kljub temu trmoglavo odšli. Posledica: med temi, ki sem jim ture odsvetoval, se je letos en planinec smrtno ponesrečil, trije pa so se hudo poškodovali pri padcih ali zdrsih.
O, ko bi ti videl, kako pomanjkljivo opremljeni prihajajo nekateri semkaj: v kratkih hlačah, v nizkih športnih copatih, celo v sandalah, nimajo ne vetrovke ne pelerine, da o cepinu ali varovalni vrvi sploh ne govorim! Pa je že prastaro pravilo, da moraš biti v gorah pripravljen na vse!"
URAD ZA NAJDENE PREDMETE
Pa smo pogovor obrnili tudi v drugo, veselo smer. France in Irena sta se razgovorila: "Zanimivo, kaj vse pozabljajo planinci tod zgoraj: vse od gat do bunde, pa denarnice in kaj vem, kaj vse še! Zlasti ob slabem vremenu, ko se v jedilnici okoli peči suše premočena oblačila, vedno ostane kak kos oblačila na vrvi. Ponavadi to zbiramo, in če se lastniki do konca sezone ne zglase, pač pošljemo v dolino. Tod bi že skoraj lahko odprli urad za najdene predmete," se je France nasmehnil.
"Pa veš," je pridala Ivanka, da moramo včasih, ob daljšem deževju, planincem posoditi celo svoja oblačila, kajti na sebi in v nahrbtnikih imajo že vse premočeno. Pa to radi storimo, da se gornik le ne bi prehladil . . ."
In to je tisti drugi dei njune velike ljubezni do gora, do planincev, tisto, kar sta mi takoj v začetku poudarila oba. Toda ta ljubezen se zrcali še v nečem drugem, v tistem, kar gorniki na turah skoraj vedno prezremo: ljudje, ki delajo v kočah, srčno ljubijo gore, a nanje pravzaprav ne morejo; živijo sredi njih, toda na vrhove ne utegnejo: kadar dežuje, nimajo na vrhovih kaj iskati; kadar je vreme lepo, so koče polne planincev. Pa je Ivanka kljub temu iznajdljiva: z možem Francem in pomočnico Ireno si včasih, kadar je sredi tedna malo ljudi v koči, vendarle
razdele redke, toda dragocene proste urice, tako da lahko sem in tja kdo smukne na Grintovec, na Kočno, morda na Kalško goro ali Skuto, ali pa "k sosedu" — k šest ur oddaljenemu Jožu na Kamniško sedlo, kjer ob litrčku belokranjske črnine kakšno urico poklepetajo •• •

MILAN CILENŠEK

"Streha sveta"

Osem celjskih alpinistov, ki so se vrnili iz italijanskih Dolomitov, je potarnalo nad slabim vremenom. Nenehno deževje, v višjih legah pa celo sneg, ovira tudi številne tuje naveze, ki bi rade uresničile svoje cilje. Spričo takih razmer so celjski alpinisti delno spremenili načrt in se namesto v steno Marmolade raje odpravili v skupino Palla, kjer so preplezali zahodno steno Rossete in smer Via Garba (ocena IV in V). Sledil je še vzpon po Prazu tančice.
Med povratkom v domovino so se ustavili v Treh Cinah. Zupanc in Črepinšek sta ponovila Cassinovo v Picolissimi (VI Al), medtem to sta Aco Prapotnik in Franček Knez preplezala "streho sveta" (direktno smer v Veliki Cini - ocena VI A4). Smer ima ime po ogromni  strehi, ki moli svoj konec preko  vertikale kar za vso vrvno dolžino naveze. Plezanje v  tako previsnem svetu je izrazito tehnične narave, mogoče je le s pomočjo stremen in seveda z veliko kondicije. Vzpon, ki sta ga opravila celjska alpinista, je eden izmed redkih letošnjih težjih pnovitev v Dolomitih, saj je vreme ves čas izredno nestanovitno.

INKO BAJDE




 

 

01.09.1977


PLANINSKA SEKCIJA  DTV PARTIZAN ŽELEZNIČAR MARIBOR priredi od petka, 7., do nedelje, 9. oktobra,  avtobusni izlet Po poteh AVNOJ: Jasenovac—Kozara—Banjalu-ka—Jajce—Drvar—Bihač. Prijave pri Danilu Floreninu, vodil bo Milan Cilenšek.


 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti Večer

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

OBJAVLJALCI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.