Leta tečejo in po dolgih petih letih je čas za ponovitev vzpona.
Zgodaj zjutraj pripeljeva na parkirišče v dolini Ravenske Kočne, kjer je že nekaj pohodnikov. Kot bi trenil sva pripravljena za pot in že so tu prvi koraki, ki naju popeljejo mimo oznake za Goli vrh in Veliko Babo na strmi in povrhu še blatni kolovoz.
Višje kolovoz preide v pešpot, ki se še vedno strmo vzpenja skozi gozd. Greva višje in višje dokler ne stopiva iz gozda po visoki travi na Jenkovo planino na višini 1495 metrov, kar pomeni, da sva naredila že petsto višinskih metrov. Stopiva do razpotja in se usmeriva desno čez travnike planine proti Veliki Babi. Za robom planine sončni žarki osvetlijo visoko travo, ko stopiva ponovno v gozd in pot postane strma in poteka skozi vedno bolj redek gozd, ki višje preide v ruševje in še višje doseževa mejni greben, ki postane vedno ožji in skalnat. Nekajkrat je potrebno poprijeti za skalo, se povleči med prehode in slediti razgibanemu grebenu z nekaj izgube višine, ki jo hitro nadoknadiva in slediva ozkemu in nezavarovanemu grebenu na Malo Babo, kjer naju ob poprijemu skale razveselijo cvetovi Froelichevega svišča. Tako narediva še nadaljnih petsto višinskih metrov, da počijeva na višini 2014 m z lepimi pogledi na gore nad dolinama Ravenske in Belske Kočne.
Še bolj razgibano je nadaljevanje. Hodiva po ozkem grebenu, se spuščava in dvigava, da doseževa predvrh, ki je le malo oddaljen od samega vrha. Le kratek čas zastanem, ko ujamem v objektiv nekaj gorskega cvetja. Še najlepše cveti resasti sviščevec, medtem ko so cvetovi Zoisove zvončice že okusili ostrino pozebe in le še sem ter tja kakšen cvet klubuje mrzlim nočem. Že tu lahko občudujeva verigo vrhov od Rink, preko Skute, Dolgega hrbta, Grintovca do Kočne. Ostanem na vrhu, sopotnica pa gre navzdol do sedla in se povzne na vrh in drug drugega fotografirava pri spustu in vzponu. Na 2127 m Visoki Babi je že nekaj pohodnikov, a je dovolj prostora za varno medsebojno razdaljo, tako da bi tudi epidemiologi bili zadovoljni. No, o njih ne razmišljava. Raje se posvetiva dobrotam iz nahrbtnikov in tudi tekočina pride še kako prav po dolgem vzponu na vrh. V daljavi vidiva piramido Storžiča, vrhove Karavank s celotno verigo Košute, pod seboj Kranjsko kočo na Ledinah in Češko kočo na Spodnjih ravneh. Ne gre pozabiti na Mrzlo goro in vrhove okoli nje in za njo sta silhueti Ojstrice in Planjave. Sonce prijetno greje, na nebu je le rahla koprena in dan je kot naročen za pohajkovanje v gorah.
Po daljšem premoru ponovno oprtava nahrbtnika in se spustiva z vrha v smeri Ledinskega vrha. Pri spustu se večkrat ozreva nazaj, na strme prepadne stene Velike Babe, ki dajejo videz nepremagljivosti in divjine. Na poti navzdol je nekaj peska, gladkih plošč, skalnatih razpok in ruševja. Pestrost narave naju pripelje do zahtevne poti na Ledine, midva pa stopiva na Sedlo pod Babo in se nekoliko spustiva pod pobočje Ledinskega vrha ter nadaljujeva z vzponom preko melišča na sedelce med Storžkom in Ledinskim vrhom.
Najprej greva proti strmem pobočjem Storžka, a kmalu odnehava, saj ne vidiva pravega pristopa in se vrneva na sedelce, od koder stopiva na lahko prehodno pobočje Ledinskega vrha, katerega vrh doseževa v nekaj minutah in stopiva na višino 2108 m, od koder so prav tako lepi razgledi in tudi najlepši na že prehojeno Veliko Babo. Za nama prideta planinki in nekoliko stran počiva planinec. Tudi tukaj ne počiva fotoaparat. Fotografij bo veliko, nekaj jih bo treba zavreči, a ostalo jih bo dovolj za ogled v deževnih dneh, ko bodo gore samevale in bom obujal spomine na današnji pohod.
Z vrha se vrneva nazaj na sedelce in nato na Jezersko sedlo,od koder v zmernem spustu nadaljujeva pot proti Ledinam. Na prostranih meliščih pod Skuto vidiva večje število gamsov, a so žal predaleč za najine oči. Od ledenika je ostalo bore malo snega pod steno gore, kjer ga sonce ne doseže. Greva mimo bivaka s klopjo in mizo, se spustiva ob jeklenici, doseževa razpotje, kjer gre plezalna pot na Babe, midva pa greva še malo navzdol, stopiva po lesenem stopnišču in že vidiva kočo, do katere ni več daleč. Prav nič se ne obirava, stopiva mimo koče in doseževa razpotje, kjer se srečata poti skozi Žrelo in Slovenska pot. Pogled v Žrelo razkrije kopico stop in klinov, a po tej poti ne greva. Najina pot je Slovenska pot, ki naju popelje strmo navzdol. Doseževa precej izpostavljeno steno in s pomočjo pletenic in klinov se dokaj hitro ob lepih razgledih spustiva globoko navzdol, prečiva strmo steno in greva ponovno navzdol. Zapustiva plezalno pot in stopiva na melišče, kjer narediva še zadnji odmor ob pogledu na dolino Ravenske Kočne.
Pred nama je le še krajši del poti. Prečiva melišče, doseževa ruševje in nato gozd, kjer stopiva na cesto pri spodnji postaji tovorne žičnice. Še nekaj minut hoje, zadnji pogled na Veliko Babo in sva na parkirišču. Pri avtomobilu pospraviva pohodno opremo in se dobre volje polna lepih spominov odpeljeva proti domu.