Tigrič Piko: Vsak izgovor za izlet na Viševnik je dober, pa če ga pes na repu prinese.
V soboto Izija prijateljev komentar usmeri na Hribovca. Ko se po njihovih objavah še malo razgleda, naleti na vprašanje dekleta: »V nedeljo nameravamo iti na sončni vzhod na Viševnik. So dereze Mount track (Veriga Lesce) dovolj? Hvala.« Nekaj najbolj sočnih odgovorov: »Ne pozabite na 'lavinski trojček'.« »Zelo plazovit teren ... še vedno precej snega.« »Joj, vsi opozarjajo na plazove, ljudje pa se kar rinejo na 2.000 m?« »A helikoptersko reševanje ste si že rezervirali? Da ne bo treba čakati.« »Če greste samomor delat, samo gasa, drugače pa počakajte, da se sneg stali.« »Bodi doma, bo bolj zdravo.« »Verigo Lesce lahko uporabljaš v dnevni, ali pa pri seksu, če imaš spolzko na tleh.« »Tiste derezice so lih za regrat nabirat v kakšnem blatu (15° naklona).«
Kako lahko ljudje svetujejo nekomu, če ne poznajo ne njega ne njegovih sposobnosti? Ali svetujejo na podlagi lastnih sposobnosti? Še manj vedo, s čim vse so ga opremili ob rojstvu, zakaj nekaj ima in nečesa nima. Ampak ljudje so ljudje! Meni je jasno, da leopard ne bo svetoval mački, kako naj ujame miš. Še manj bo puma svetovala kozorogu, kako naj pleza po skalah. Zanimivo je, da dame ni nihče vprašal, kako bo ob 6.40 na Viševniku, ko pa do šestih velja policijska ura. Le nekaj je jasno – jutri me Izi ponovno nese tja gor!
Ponoči je pomrzovalo in namerno smo pozni. Naj medtem sonce omehča sneg. Tokrat ima krempeljce s seboj tudi Izi, a jih je po mačje skril v nahrbtniček. Kratkozobe polovičke so čista rezerva. S seboj imava le najnujnejše – veliko opreme bi lahko pomenilo, da zaradi teže ne bi prišla gor. Mlad par že na vrhu spodnje vlečnice natika dvanajsterke. Izija zanima, zakaj jih potrebujeta. Fant pravi »Za vsak slučaj, in da ne bo zdrsavalo.« Vse je vaja – ali uporaba derez ali hoja, da čevelj ne zdrsne. Kje je meja med vsesplošnimi priporočili in iskanjem lastnih občutkov?
Pri Plesišču naju par dohiti in fant natakne čelado, dekle pa še naprej hodi naprej razoglava. Ženske imajo boljši občutek, kaj je primerno. Videti je, da me je fant slišal: »V gore se hodi z opremo. Čelada je v tem primeru za varnost, da se človek ne udari po glavi s cepinom.« Danes je poudarek na tehniki, opremi in treniranosti, in vse manj ga je na tem, kako v gore hoditi z občutkom.
Iziju kar ne gre v glavo, da imata na Kačjem robu sedaj na glavi čelado oba. »Imam tečaj za alpinista, pred kratkim sem bil v Slovenski … Spominjate me na mojega fotra, ki pri 50 letih po svoje drži v roki cepin, a ni bil v nobeni šoli.« »V gore sem začel hoditi, ko vas še ni bilo na svetu!« zine Izi. Kaj pa kvasi, vanje je začel hoditi, preden se je rodil njegov oče. Večkrat se mu je dobro izteklo, lahko pa bi bilo tudi drugače. A s tem se itak nihče ne hvali.
»Čudovit dan,« je rekla ena od sestopajočih Dolenjk. »Še lepši je, ker je na gori veliko ljudi.« »Ampak samo da bo varno,« doda in si da ruto čez usta. Vprašanje »Saj niste nevarni?« nama prisluži smeh in mladosten nasmeh. Psov je na gori veliko in vsak med njimi je zanesljiv dokaz, da se na Viševnik pride s krempeljci. Majhen čistokrvni mešanec nama pripravi veselje čisto na vrhu.
V prijetni družbi neznancev Izi popije nekaj požirkov čaja, zagrize v teden dni star kruh, potem pa nenadoma pospravi vse skupaj. In že gre rahlo razposajeno po grebenu proti Srenjskemu prevalu. V njegovih očeh sem že pred tremi dnevi videl lesk, ko je pogledoval proti njemu. Greben je tako prijeten, da ti na njem zaigra srce.
Tik nad prevalom sva, ko se Izi ustavi in pregleduje teren proti severovzhodu. V trdem pobočju so lepe stopničke, ki naju bodo popeljale navzdol. Iz nahrbtnička vzame rokavice. »Sneg je kot smirkov papir. Če tule zdrsnem, mi bo posnelo kožo na rokah.« In se korakoma in previdno odpravi navzdol. Ne manjka veliko do prevala, ko stopinje postanejo majhne in plitke. Navzgor kar poleti in si na ravnejšem terenu pripaše na podplate po štiri konice.
Ponovno me nese navzdol, ko zagledava par v rdečih oblačilih, na katera je prišit znak gorske reševalne službe. »Ajaj, le kaj bodo rekli sedaj?« Prvi prosi, da ju počakava, kjer sva, a se Izi odloči, da se vrne na greben. Njemu, ki je brez opreme, je to lahko, onadva pa sta težko otovorjena. Snidenje je prijetno in pristno. Izi nekaj menca, da ima samo polovičke, pa ga eden izmed njiju premeri od glave do pete in reče: »Ne boš imel težav, ni ledu.«
Ponovno sva na zadnjem in zahtevnejšem delu sestopa. Ko čepim v žepu vetrnega jopiča, čutim Izijevo prisotnost, ki pelje v zavedanje. Prisotnost in osredotočenost, zaupanje vase. Povsem se osredotoči na goro 'pod seboj' kot tudi na vso okolico. Nekje v njej trije smučarji ... Zavest. Vera vase in fokus, to dvoje je ključ do prevala.
S Srenjskega prevala slediva dvema turnima smučarjema. Enega izmed njiju prosiva, da naju fotografira skupaj, s Triglavom v ozadju. Medtem so se obiskovalci na vrhu Viševnika zamenjali, nobenega obraza ne prepoznava. Tri dekleta se navdušijo nad fotkanjem z očakom v ozadju in naju to opravilo zelo veseli.
V izteku vlečnice so ponovno prijetni ljudje. Eden izmed njih ima 14-letnega labradorca Rudija. Veliko let je bil reševalni pes, kakšno leto pa je že gluh. Izi pusti, da ga pes začuti, potem pa komunikacijo vzpostavita z dotikom. Božanje, čohanje, masiranje … na koncu se pes s hrbtom povalja po snegu. Izi ga posnema, da naravna vretenca v ledvenem delu hrbtenice.
Bil je izjemen dan! Nismo šteli ne korakov ne kilometrov niti višincev. Doživetja so tista, ki se čutijo, še posebej srečanja s čudovitimi ljudmi. Dan uspe, ko uspeh ne postane cilj. Bil je dodatni dan, namenjen mojemu praznovanju 21. rojstnega dne.
Tigrič Piko & Iztok Snoj