Tigrič Piko: »Ne piševa otroških pravljic, najine zgodbe za odrasle otroke so žive.« Tokrat o hodiradih, smučeradih, pitstopih in še čem.
Prejšnji večer sem prvič videl močerada. Izi, od kod mu ime? »Nekateri izrazi so opisni. Na primer starejša oblika besede medved je medojed, lahko pa bi bila sestavljen tudi iz 'méd véd'. Ta žival ima rada mokroto, zato se imenuje 'moče rad'.« Kako bi opisno poimenoval smučarje, tekače in pohodnike, greva raziskovat na enega od planinskih in smučarskih poligonov, Viševnik.
Veliko ljudi išče znamenja v zvezdah in horoskopih, prerokuje iz kart, in vendar so vseskozi ob življenjski poti, seveda so jih postavili tudi ob cestah. Dobro jih je opaziti in kakšnega ne spregledati. Prehitro lahko plačamo kazen za prehitro vožnjo. Nekatere oznake nam postavlja sistem in nekatere vesolje – med njimi so tudi naključja. Pravkar nama na radiu Sora predvajajo pesem Gremo na Pokljuko.
Množica nasproti vozečih avtov kaže, da se na Rudno polje peljeva ob pravem času. Najzgodnejši bodo izpraznili parkirna mesta, ki so v lasti vojašnice. »Greva naprej, … zvezdice sijejo za naju!« poje Rudi Bučar, le da se podnevi ne vidijo. Pri veliki skladovnici drv Izi nenadoma zavije s ceste. »Imava pitstop,« pravi. Nenavadno je, da bi že bil žejen, a se je izkazalo, da gre za lulistop.
Po gornjem smučišču mimo naju sestopa dekle. Izi, menjaj, hitro menjaj! »Kaj naj menjam?« Širokokotni objektiv za tele! Da bova na posnetku imela vsaj kakšno dekle. »Piko, postavnih deklet je veliko več videti na tekaških progah, in to v pajkicah. Spomni me ob vrnitvi.«
Končno eden na Viševniku brez čelade na glavi. »Gospa, kaj ni frajer tale smučar s klobukom?« »Veste, tale je moj, jaz imam same frajerje.« Mero varnosti zna prilagoditi stopnji nevarnosti. Na vrhu žleba se Iziju zasvetijo oči in naredi nadvse odličen pozdrav soncu. Ni šlo za znane asane iz joge, zaradi slepeče svetlobe je dvakrat kihnil na ves glas.
Če bi človek spremljal vreme in ga primerjal z napovedmi, bi spoznal, kako velikokrat nam govore neresnico. Do kakšnih spoznanj bi šele prišel glede napovedi politikov! Pri Plesišču prav tečno vleče, nobeno oblačilo ni več odveč. In vendar se nekdo smehlja vetru. »Čakam moje, tamle se že vračajo,« pokaže na položnejši del Kačjega roba. Nasproti pride mlad par. Vsaka fotografija naj ima naslov in ta ga bo imela Bojana. Njen spremljevalec je navdušen, da nekdo fotografira dekle.
Med borovjem bočno pridrsa trojica. »S Štajerskega smo na Gorenjskem,« reče eden izmed trojice. O, tudi Izi je s Štajerskega, kadar se vrača iz Velenja. Drugi del njihove ekipe je na Plesišču. Naslednja sestopajoča tudi ni s Primorskega, ima ljubljanski naglas in prihaja naravnost z Viševnika. V Julijcih imajo sonce le še gore nad Pokljuko, višje so že zakrite z oblakom.
Na vrhu Izija zajame naval energije in neha zebsti v prste na rokah. Ko sva bila tu v sredo zvečer, so šle kavke že spat, danes jim je veter za let premočan. Ne mudiva se dolgo, tudi pitstopa za topel čaj Izi ne bo naredil, lulistop bo imel šele v coni udobja v zavetju borovja. Pod najstrmejšim delom umiriva korak in zadovoljstvo upočasni srčni utrip. Krasen občutek je brez adrenalina, celo veter ni več tako moteč. Pred eno uro je bil kovinsko hladen in še sedaj ni povsem naraven, Iziju sedaj ne pride več do živega.
Nižje zagledava par, ki napreduje v dobrem ritmu. Z macesni v ozadju bosta dober motiv. Trenutek počakava na eni od dobrih energetskih točk roba in že pridrsata okoli borovja. »Kar piha,« izusti Izi. Še vedno ima tečnost vetra v živem spominu. »O, pa smo šli že v precej slabšem,« odvrne gospod. Nekaj tehtnega ima v glasu. »A so bili tudi časi drugi,« se spomni Izi. Ženina lica so zavarovana pred mrazom, zato pa se močno svetijo njene oči. Nekaj je na njima, da ju Izi opazuje še nekaj časa med vzponom prek največje strmine.
Nekaj majhnih pomolov sredi grebena je Iziju vedno nekakšen 'zapik'. Gre za dobre točke, kjer se za krajši čas prepusti gori. Ponovo postaja na eni izmed njih, ko navzgor pridrsa nov smučar. Skrbi ga, ali bo potreboval srenače, pustil jih je v avtu. »Površina je ravno prav popustila, da bo koža prijela,« meni Izi.
Prejšnji trije so bili smučeradi, četrti pa prihaja nasproti hodirad. Zanima ga prehod na Srenjski preval. Ne, s krempeljci nikakor ne. »Zgoraj je poledenelo, na zadnjem sestopu do prevala bi zagotovo potrebovali prave dereze. Tudi po dolini navzgor ne bi šlo.«.
Na vmesni izravnavi Iziju pogled vedno potegne kvišku, od tu se še zadnjikrat vidi vrh. Onemu hodiradu ne gre preveč dobro navkreber. Sledi klasičen sestop skozi žleb: mehko od bokov navzgor in trdno od pasu navzdol. V rahlem predklonu s težo na prstih na nogah in s palicami vseskozi pred sabo. Na smučišču nama smučerad visoko dvigne roko v pozdrav. Prehitro je prismučal, da bi bil stal čisto na vrhu. In res bo spodaj povedal, da je šel le do zadnjih skal. Nekaj minut za njim naju enako pozdravi tudi smučeradski par.
Izi, poglej, tri tečeradke! Pri nama so, še preden mu uspe izvleči fotoaparat. Kar smehlja se in jih ogovarja, navdušen nad lahkotnostjo teka. Smehljajo se nazaj in nama odzdravljajo. Le kako so razumele te švicarske tekaške reprezentantke? Prejšnjikrat je mlečne izdelke prodajal postaven Matevž, danes ima namestnika. Petevrski bankovci mu zaradi piša vetra kar poletijo po zraku! Glej, ob Izijevem avtu je parkiral tudi tisti zanimivi par! Marko in Alenka sta po naglasu Štajerca.
Ob cesti zagledava Bena, maskoto gostilne Pri jagru. Izi pohodi zavoro. »Dajva, pozdraviva ga, na Zatrniku sem itak mislil narediti pitstop. V torbi imava sendvič in obenem bi imela še jeststop.« Gospodinja ga spomni, da ne smejo prodajati ne piva ne 'šnopčka'. Sam pa se spomni na polno termovko čaja, ki jo ima v torbi. »Piko, bi na koncu glede opreme še rad kaj dodal?« Da hoja po snegu s palicami brez krpljic ni najmanjša možna napaka.
Tigrič Piko & Iztok Snoj