Išči

Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Volontar zase, ...

... volonter  za druge

Volontar zase, ...
V spomin Klemenu poobjavljamo članek Grege Kališnika izpred dveh let
 

O gorah nihče ne ve vsega, 57-letni Klemen Volontar zelo veliko. Vsestranski gornik, mednarodni vodnik UIMLA, gorski reševalec, vodnik reševalnega psa ...

Aktivni alpinizem že malo opušča, pravi 57-letni Klemen Volontar, Jeseničan iz Mojstrane, »sem pa aktiven gornik, še kar grem na brezpotja, kot so Amfiteater, Široka peč, Zeleniške špice ...
Zadnjih dvajset let pa se poleg gorskega reševanja, ki ga poskušam počasi predati mlajšim, ukvarjam s planinskim vodništvom.«

Pri nas imamo vodnike PZS, ki so prostovoljci, »s skupino zanesenjakov pa smo leta 2017 v Slovenijo pripeljali UIMLA, Združenje mednarodnih planinskih vodnikov, in s tem planinsko vodništvo postavili na poklicno raven«.

Torej profesionalizirali še drugo vejo vodništva pri nas, gorsko je pak poklicno. Osemdeset odstotkov turistov, ki pri nas zahajajo v hribe, potrebuje planinskega vodnika. Seveda lahko najamejo tudi gorskega. »Novembra pričakujemo končno, uradno potrditev, potem bomo kot Združenje planinskih vodnikov,« ugibajmo, kdo jih vodi, »lahko samostojno vzgajali kadre.«

Pridružujejo se jim vodniki planinske zveze, kolesarski, smučarski vodniki, vodniki za soteskanje, tudi gorski tekači ... Povpraševanja po turah je dovolj? »Problem je vodenje na črno. To počne, kdor se spomni.« Pri nas.

Oče, umrl je pri Klemnovih 12 letih, je bil aktiven gornik, alpinistični odsek so imeli čez cesto, »plezati sem začel v sedmem razredu, po inerciji smo bili pozneje nekateri povabljeni k reševalcem«.

Kot alpinist ima čez 50 prvenstvenih smeri okrog Vršiča, bil je z Jeseničani na odpravi na Lofotih, pa v alžirskem Hogarju, vodil je jeseniško odpravo na Aconcaguo, potem se je začel ukvarjati z vodništvom. V Nepalu je od leta 1999 dvakrat ali trikrat na leto, spom­ladanski, jesenski treking, skupaj 35-krat, »učil sem v jugoslovanski oziroma slovenski alpinistični šoli v Manangu ...«.

Vrgel se je tudi v sneg, dvanajst let je predsednik komisije za reševanje izpod plazov pri GRZS, do lani je bil vodnik reševalnega psa, »zadnjih 25 let sodelujem z znamenitim Švicarjem Manuelom Gens­weinom, ki premika meje v dojemanju reševanja iz snežnih plazov, od laika do inštruktorja inštruktorjev«. Najbolj bistveno je, da je pod njim skupina MountainSafety.info, »katere član sem, 17 nas je z vsega sveta, kar si kar malo v čast štejem«.

Začeli so s plazovi, zdaj se nadaljuje z višinsko medicino, menedžmentom. V zadnjih petih letih so poenotili reševanje izpod plazov za ves svet. »In se tega ljudje začuda držijo. Tudi proizvajalci lavinske opreme sledijo našim dognanjem.«

O priimku

Volontar živi od planinskega vodništva in zimskih tečajev. Gorsko reševanje? »To smo pa vsi prostovoljci.« Torej volonterji. Ampak priimek je bil najprej, potem prostovoljstvo v gorah, pravi Volonter, pardon, Volontar. »Gorski reševalec sem 32, 33 let.«
V gorah je? »Skoraj vsak dan.« No, dela tudi kot inštruktor in reševalec v Planici na ziplinu.

Zato je zelo pomembno, da ljudje vedo, kaj je nevarno, kaj zahtevno. Nevarnost je objektivna, zahtevnost subjektivna.

Reševal je precej večkrat sam kot s psom, ki ga zdaj nima, »ampak si ga bom naštimal na stara leta, zaradi sebe, ne zaradi reševanja. To je fajn.« Še to, Klemen Volontar je tudi miner snežnih plazov. Naprej, Arso ima mrežo prostovoljnih opazovalcev. »Imamo dostop do določene aplikacije, nisi zavezan, a če greš v hribe, opraviš opazovanje,« in jim pomaga pri opredelitvah stopnje nevarnosti snežnih plazov.

Sogovornik poudari, kako je dobro, da še obstajajo entuziasti, »ki filajo naše vrste«, reševalske. Ogromno je odrekanja, »če si v prvih vrstah, moraš biti kondicijsko pripravljen, kar nekaj moraš znati«. Dvaindvajset let je že inštruktor, uči vrvno tehniko na Igu na upravi za zaščito in reševanje. »Imam tudi francosko šolo GRIMP, vrvna tehnika za reševanje iz globin in višin.«

Ne gre za to, da bi bilo gorsko reševanje v preteklosti pomanjkljivo, a zadeve se spreminjajo, »če se le da, posamezne kose opreme in tehniko zamenjamo z boljšimi ali bolj varnimi«.

Zahtevno, nevarno

O varnosti v gorah nihče ne ve vsega, sogovornik gotovo zelo veliko, torej se mu zgoraj ne more nič pripetiti? »O, to pa ni res.« Zato je zelo pomembno, da ljudje vedo, »kaj je nevarno, kaj zahtevno«. Nevarnost je objektivna, zahtevnost subjektivna. Pol metra nad tlemi po nekajcentimetrski prečki je zahtevno, a povsem nenevarno. Po široki polici nekaj sto metrov visoko je nezahtevno, a nevarno. »Z znanjem in uporabo opreme pa tveganje zmanjšamo na minimum.«

Katera vrsta zahajanja v gore je najkritičnejša, alpinizem, pohod­ništvo, ferate ... »Razčistiva, pohod­ništvo asociira na množičnost, ne dotika se specialne opreme, gorskega sveta, slednje je gorništvo. Pohodništvo je od Litije do Čateža.« V gorah se največ težav pojavi na razmeroma lahkih vzponih. Ljudje so vedno bolje opremljeni, tudi tisti, ki niso doslej hodili v gore, gredo zdaj zaradi korone. Največ težav je s tistimi, ki nimajo ne znanja ne opreme.

Na mojstranski in dveh martuljskih feratah je bilo v treh letih sto tisoč prehodov, saj včasih se iz stene sliši jadikovanje, a nesreč je glede na množičnost zelo malo.

»Pride skupina na Vršič,« poslušam primer, »vidi pred seboj štiri dobro opremljene in gredo v supergah za njimi. Ta trenutek je potka super, sonce sije ... Nasploh menim, da je opremljenost ljudi vedno boljša, vedno bolj razumejo, za kaj gre.« Ponesreči pa se v gorah lahko tudi najbolj izurjen gornik.

Ferate, pravi Volontar, razen največjih neumnosti, ko je nekdo pripet, varovan le s trakcem, niso tako kritične. Na mojstranski in dveh martuljskih feratah je bilo v treh letih med osemdeset in sto tisoč vzponov, prehodov, saj včasih se iz stene sliši jadikovanje, vpitje, a nesreč je glede na množičnost zelo malo.

Od hribov ima Volontar najraje Martuljek, ker ni markiran in upa, da bo takšen tudi ostal. Čeprav je na spletu vse napisano in narisano. »Zadnjih deset let pa hodim na Poljsko, v Romunijo in Črno goro. Poletni trekingi.« Letos je Črna gora odpadla, »vsi smo malo prizem­ljeni, odločil sem se, da jeseni ne grem v Nepal«.

Klemnov sin Matija je vrhunski alpinist, član Slovenske mladinske alpinistične reprezentance, hči Kristina teče dolge razdalje po hribih, sto milj Istre in to. »Prideš domov, pa že v hribe laufata.« Oba. Po kom imata to strast?

Vse našteto opravlja možak, ki ima oba kolka umetna, ker je bil zamlada tri leta nosač, do zavetišča pod Špičkom. So ga opozarjali, da si bo uničil srce in kolke. Se jim je smejal. Z Vršiča do zavetišča je moral dnevno prenesti dvakrat po 30 kilogramov, slabe tri ure najmanj s tovorom, »rekord imam pa 66 kil, ko sem imel sam dve kili manj«.

O kolkih se je uresničilo, o srcu ne. Da o srčnosti ne izgubljamo črk.

Delo, 25.07.2020 08.00
Volontar zase, volonter za druge

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

OBJAVLJALCI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.