Tigrič Piko: Ko se samotarski potep po polnem Krvavcu spremeni v živahen izlet v dvoje.
Lep sobotni dan je in parkirišče na Pastircih kot običajno napolnjeno. Dovolj smo pozni, da dobimo pravkar izpraznjeno parkirno mesto. Že tu je veliko lastnikov psov, na Kriški pa se njihovo število še povečuje. V prvi uri jih naštejem več kot deset. Piko si požvižgava uvodne takte pesmi Come prima, ko nad seboj zaslišiva: »Zakaj žvižgate psu?« Glas lastnice psa je nekoliko ogorčen. »Ker mi tako paše.« »To je tako, kot bi psu pred gobcem mahali s klobaso!« In ogne se naju v velikem loku.
Izi, zakaj je v ljubljanski kotlini še vedno megla, čeprav je tu zrak krepko prevetren, v dolinah pa ni inverzije? »Nad Ljubljano je tehnična megla. Kdor veliko let hodi v gore in ne sprevidi, da gre za tehnovreme, potem ne ve, da se je vreme v zadnjih dvajsetih letih povsem spremenilo. Vprašanje je, kaj sploh gledajo v gorah. Ali tudi kaj razmišljajo o tem, kar vidijo, si naredijo svoje sklepe o tem, kar nam servirajo meteorologi.«
Naslednje naše bližnje srečanje s psi je Kala. Takoj pokaže, da bi se igrala z menoj. Želi me zgrabiti, vendar me Izi jadrno dvigne v zrak. Ne tvega brez potrebe in poznavanja psa. Dan je res kot naročen za pse, gotovo sva jih srečala že dvajset. Kar nekaj jih Izi tudi poboža po hrbtu. Izi, žensk si pa ne upaš pobožati, kajne!
Pod vrhom ponovno srečava dekleti z Abo. Vedno se zabavam, kadar Izi prej prepozna psa kot lastnika. Ena od naslednjih dveh psov je samojedka. Psičke so po naravi pridne samohodke, gredo kar same od sebe. Izi, kajneda, gore so sedaj lepše kot pred leti – takrat so ženske hodile v pumparicah, sedaj pa v pajkicah. Da le tesnost hlačnic in obseg nog nista v obratnem sorazmerju.
Na vrhu Velikega Zvoha Izija zaradi njegovih rdečih hlač takoj prepozna Petra. Veselje ob srečanju je obojestransko. »Piko, vidiš, da sem po hrbtu nežno pobožal tudi žensko!« se mi na tihem zahahlja Izi. To ne velja, njo vendar poznaš! Beseda da besedo, nekaj daminih pomislekov Izi zlahka razprši v zrak. Tako se nama na potepu po grebenu do sedaj že slavne kote 1999 pridruži še Petra.
Gre za dva, ki sta vajena hoditi vsak zase, obenem pa imata nekoliko drugačne predstave, kaj je najboljša varianta. Pogovor nanese, kje se bosta vračala. Izi predlaga ovinek čez planino Dolga njiva, v katero se je pravkar zagledal, a se Petri ta pot preveč vleče. Seveda Izi ne odneha kar tako in zatrjuje, da gre za najboljšo možnost, zato si Petra skuša pomagati z mnenjem mimoidočih dveh. Izi, ustrezi ji, saj si jo povabil s seboj! Videti je, da me je slišal. Predlaga: »Kaj pa, če se vrnemo čez planino Koren?«
Večkrat se za nama slišijo vzkliki »Tolk' je dobr'!« in »Kolk' je dobr'!« različno glasno, saj se Izijev in Petrin ritem premikanja nog vseskozi spreminjata. Glavno je, da smo na slišni razdalji! Pod vrhom pridemo do lepe skale. Izi, poglej, kakšen odnos imajo markacisti do stvaritev narave! Zakaj pomalajo vse najlepše in najbolj izrazite skalne tvorbe? »Zaradi svoje izrazitosti in izpostavljenosti so bolj vidne, markacije na njih planinci lažje opazijo. Nihče jih ni naučil gledati na drugačen način. Če bi bili markacije in napisi naslikani z občutkom in z umetniško žilico, bi poslikava skalo lahko obogatila.«
Vrh že ima dva obiskovalca. Na mestu, kjer Iziju niti na kraj pameti ne bi padlo, Petra najde zavetje pred vetrom. Tam nimata podelitve medalj, ampak tisto nekaj malega hrane, ki sta jo prinesla s seboj. Med čakanjem na sončni zahod postane prejšnji pogovor o izbiri poti za vrnitev brezpredmeten. V mraku bosta izbrala najzanesljivejšo. Iziju seveda godi, da se bosta nazaj grede lahko ustavila pri samopostrežnem bifeju.
Po vzponu na vrh Njivic se po krvavškem smučišču spuščata v temi. Pod domom na Krvavcu se Izi odloči iti naokoli po levi, kjer je teren položnejši. Na sredi bi moral obrniti v desno. A kaj za vraga gre o tem spraševati Petro? Kot ne bi imel zaupanja vase. Morda je želel biti samo prijazen in uvideven, saj Petra Krvavec pozna odlično. Tako se razvije živahen pomenek, v katero smer je Rozka in katere luči vidimo spodaj. A nekaj zadnjih korakov še ne pomeni konec izleta, iskala bosta še kaj za pod zob, nekaj na žlico.
Piko & Iztok Snoj