Načrt našega tekaškega izleta je bil naenkrat obiskati štiri vrhove,
... ki ležijo na skrajnih robovih svojih občin: Vrh Skopice (863 m, Nova Gorica), Hudournik (1184 m, Idrija), Šebreljski Vrh ali Vrhovec (1079 m, Cerkno), Črvov vrh (974 m, Tolmin).
Štartali smo v Dolenji Trebuši, kjer smo se pod cerkvijo Sv. Jakoba preusmerili na drugo stran Trebušice in kar hitro zagrizli v strmino trebuških bregov. Izbrali smo pot mimo Trne in zapuščene kmetije Čonh. Pot se strmo a spretno dviga proti Vršam, ki res nudijo pravi amfiteater skalnih gmot nad Kozijsko grapo. Zob časa je že precej opazen na tej poti, vendarle se ji z malo navigacijske spretnosti da slediti do vrha. Vrh Skopice nas očara z razgledom na dolino Idrijce in vršace daleč naokoli.
Pred nami je še dolga pot, zato hitro nadaljujemo po planinski poti mimo dislocirane enote SVPB Pavla, ob vznožju Malih in Velikih Vrš kar po makadamski poti (planinska pot je precej zaraščena) do prostranih pašnikov, kjer se zopet priključimo planinski poti do prelaza Drnulk.
Pot nadaljujemo po kar adrenalinski makadamski še ruski cesti proti Dolenji Trebuši mimo plezališča Drnulk, kmalu za tem pa krenemo proti Gorenji Trebuši. A ne za dolgo – pri zaselku Krmenk nadaljujemo s spustom v dolino nazaj proti reki Trebušici. Pot od hiše Na Brdi do doline je deloma zaraščena, vendarle se da brez večjih težav spustiti do ribogojnice Libo.
Že v drugo prečkamo Trebušico in se pri kmetiji Pr Krtu podamo v grapo potoka Pršjak. Kmalu za kmetijo je tudi cev s pitno vodo. Gorenja Trebuša je precej odmaknjena in lepote so težko dostopne. Lepo urejena pot po grapi Peršjaka pa poteka visoko nad potokom, tako, da na vse lepote gledamo zviška, prav tako na slap Pršjak, ki res impozantno pada tik pod našimi nogami. To je najvišji slap – Slap v Sopotih – pada v tankem curku kar 27m globoko v tolmun.
Po solidno vzdrževani pot nadaljujemo mimo zapuščenih kmetij Trenta in Za Grapo do glavne makadamske ceste Gorenja Trebuša proti kmetiji Gačnik. Med tem smo si še ogledali Brdarjev slap, ki je lepo dostopen z glavne ceste pri kmetiji Brdo. Brdarjev slap je prvi slap potoka Gačnik, ki ustvari med avanturisti precej znano sotesko Gačnik.
Kmalu za tem, smo si vzeli par minut pavze pri ekološki kmetiji Naš Raj za malico. Kmetija je obkrožena s pašniki, potočki, mostički, res pravi mali raj v krajih, kjer se še navigacija izgubi. Nadaljevali smo mimo kmetije po cesti še kak km, nato pa se preusmerili na vlako in prečili do planinske poti Kotlar – Hudournik. Pot deloma kolovoz nas mimo kmetije Medved pripelje pod sam vrh Hudournika, kjer v nekaj minutah nadaljnje hoje čez razgledno travnato pobočje dosežemo razgleden in prostran vrh. Hudournik je najvišji vrh Vojskarske planote, na njem se odpre prepaden razgled na dolini Hotenje in Kanomlje, na drugi strani sedla Oblakov vrh pa že vidimo naš naslednji cilj – Šebreljski vrh.
Spust tik pod vrhom nadaljujemo po slabo vidni potki po grebenu, ki pa nas kmalu pripelje na makadamsko cesto proti Oblakovem vrhu. Na sedlu si vzamemo par minut za okrepitev in ogled informativne table. Naslov »Spokojni razgledi v burno preteklost« nam da vedeti, da stojimo sredi prelomne cone Idrijskega preloma ob kateri se je leta 1511 zgodil doslej največji potres na Slovenskem.
S sedla se podamo mimo hiš nad Kanomljo naprej po italijanski cesti proti Krnicam. Vzpenjajoča cesta se dokaj strmo dviga proti vrhu, po spletu okoliščin smo vzpon izvedli s strani kjer je kmetija Pisance. Šebreljski vrh ali Lokvarski vrh ali Vrhovec ima travnat vrh, ki zopet nudi čudovite razglede na vse strani. Pred nami se razprejo Idrijsko hribovje, Trnovski gozd, predalpski del s Poreznom, Blegošem in Ratitovcem ter vse Julijske in tudi Kamniško-Savinjske Alpe. Pogled seže v ljubljansko kotlino, na drugi strani pa do italijanskih Dolomitov. Kaj kje vidimo pa si lahko ogledamo tudi na veliki informativni tabli.
Sledi spust proti Šebreljam, precej po makadamu do vrha vasi, potem pa mimo cerkve in naprej po prijetni potki po robu do cerkvice Sv. Ivana, ki kraljuje na pečini nad svetovno znanim arheološkim najdiščem Divje babe. Toplo okrepčilo v prijetni okrepčevalnici in smuk po lepo turistično urejeni mulatjeri v dolino do Reke. Prečkamo reko Idrijco in po glavni cesti nadaljujemo kak kilometer do zaselka Laze.
Iz Laz se do vasi Police povzpnemo po grapi potoka Sjaunk, pot je strma a lepo sledljiva, edino enkrat je potrebna pazljivost, ko kmalu od začetka pot prečka potok. Ko dospemo do konca vzpona se raje kmalu odcepimo desno, da si ogledamo še zunanjost cerkeve Sv. Marije. Cerkev stoji na ravnici sredi polj in je največja znamenitost vasi, saj ima zvonik ločen od cerkvene stavbe. Pot nadaljujemo po grebenu do vasi Police, ki je umaknjena pod vznožje Poliških Krnic. V vasi se preusmerimo na cesto proti Gorskemu vrhu. Ves čas rahlo vzpenjajoča makadamska cesta se ob utrujenosti kar vleče in vleče. Ob poti imamo tudi cev s pitno vodo. Končno Gorski vrh in kmetija Blogovce, kjer gremo končno zopet na potko, ki nas je po cca 10 minutah pripeljala na Črvov vrh. Najvišlji vrh Šentviške planote nam z razglednega stolpa nudi čudovit pogled na dolino Bače in mogočnimi vrhovi nad njo.
Spust izvedemo proti Prapetnemu brdu, uberemo krajšnjico do zaseljka Polje in se poslovimo s čudovitim pogledom na Šentviško goro in Kojco v ozadju. Tik pred spustom v dolino Idrijce se ustavimo še na Gradišarjevem robu, kjer se še zadnjič zazremo na bližnje vršace. Kar nam noge še dajo se strumno spustimo po lepo urejeni stezici do kmetije Krepaka (Stopnik), kjer tudi zaključimo našo tekaško popotovanje.
Pot na kateri smo naredili [25. aprila 2021] 53 kilometrov in 3100 višincev, nam je vzela malo manj kot deset ur. Kraji, ki so precej zapuščeni in odmaknjeni od vsakodnevnega vrveža, pa dajajo vedeti, da je bilo včasih tukaj precej drugače. Danes pa mir in narava, vsaketoliko pa kaka turistična točka, ki ti da vedeti, da nisi ravno na koncu sveta.
Izlet, ki ga bomo vsekakor še ponovili v celoti ali pa vsaj deloma.
Matevž Kovačič