Išči

Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Z raztrganim podplatom

...  po Durmitorju

Z raztrganim podplatom


Videl sem Nemško, Francosko, Avstrijsko,
videl sem Švajca visoke gore,
videl sem jasno nebo Italijansko,
toda lepše od naših, ni je gore

Približno take so bile moje misli potem, ko sem v grobih obrisih že deloma spoznal francoske in švicarske gore, premeril italijanske ceste, vse tja do Dolomitov in se med drugim potepal tudi po visokogorju Dahštajna in Hohšvaba, sosednje Avstrije. Povsem normalno je, da so ob vsem tem, naše slovenske gore na prvem mestu in da skoraj ni prostega dne, praznika, ali pa, sobot in nedelj, ko bi ne bil, ali ne bi bili, njih gostje., kjer smo kot pisana alpinistična druščina preživeli in doživeli prenekatero veselo, pa tudi žalostno plat življenja. Toda naša večnacionalna skupna domovina je mnogo večja, polna naravnih lepot ter gorstev, ki jih še ne poznamo in prav zaradi tega se je pri alpinističnem odseku PD Kozjak rodila ideja o odpravi v pogorje Durmitorja, na kateri naj bi sodelovali tudi pripravniki za alpiniste,in si tako poleg prepotrebnega alpinističnega znanja pridobili še izkušnje pri organiziranju in izvedbi take, recimo ji, obsežnejše akcije. Bolj kot dela, ki smo ga morali opraviti pa nas je bilo strah če bomo uspeli zbrati potrebna sredstva za 15-člansko odpravo, ki naj bi bila zdoma skoraj mesec dni. Stroški izhajajoči iz okvirnega načrta potovanja, ki smo ga pripravili naj namreč nebi bili tako majhni, saj je bilo potrebno s štirimi avtomobili premeriti preko 2000 km, cest, ti pa poleg »pijače« kot vemo iz izkušenj včasih zahtevajo še kaj več, še zlasti če so že nekolikanj spoštljive starosti.

Neglede na začetne dvome o uspehu na koncu vendarle obvelja pravilo, - kjer je dovolj zavzetosti in volje, se zagotovo najde tudi pot. Pričelo se je mukotrpno iskanje sponzorjev, naslavljanje prošenj na različne naslove delovnih organizacij in osebne navezave stikov s predstavniki različnih podjetij, ki so končno, po petmesečnem vztrajnem sitnarjenju vendarle pripeljali do več kot zavidljivega rezultata, s tem pa tudi prižgali zeleno luč k durmitorskim avanturam naproti.

Pred samim odhodom je bilo potrebno seveda urediti še kup drobnarij, ki zadevajo potrebno opremo, hrano, zdravila, filmski material, temeljit načrt potovanja in še kaj, ki jih lahko rešuje enakovredno prizadevanje vseh udeležencev odprave, zakaj, povezanost med člani odprave , je tista nit, ali vrv v navezi, od katere je odvisna njena trdnost in uspeh. Cilj v našem primeru pa je bil jasen in en edini: hočemo v Durmitor!

Sprva načrtovana 15-članska odprava se je v času priprav skrčila na dvanajst zagotovih udeležencev, na pot pa nas je dejansko odšlo le enajst.Nesrečna usoda je hotela, da se je v času prvomajskih praznikov v plezališču doline Velike Paklenice, smrtno ponesrečil član alpinističnega odseka TAM Maribor, Robnik Mihec, ki je že od vsega začetka neutrudno pomagal pri pripravah na odpravo. Žal zanj ni bila več dosegljiva. Skupino alpinistov in pripravnikov, ki smo se odpravili v Črnogorski Durmitor, so tako predstavljali: Jasna Princ, planinka in častna članica AO Kozjak, ter dolgoletna tajnica PD, Ivan Šturm, Vlado Zafošnik, Marjan Koren, Beno Reis, Jože Marolt, Marjan Curk, Davorin Mesarec, Marko Gabrovšek, Jože Skerlovnik in moja malenkost (načelnik AO Inko Bajde), ki je bila imenovana za vodjo odprave. Na ta način mi je bilo že na začetku priprav zaupano vse prej kot lahko in hvaležno delo, ki pa je ob izdatni pomoči tovarišev kmalu postalo, prijetna dolžnost

Gremo torej na pot.

29. julija  1972, popoldne štirje avtomobili z obupno povešenimi vzmetmi , svetleče se zloščeni in kričeče maskirani z vsemogočimi napisi in reklamnimi nalepkami, ki jih parkiramo pred glavno pošto na Slomškovem trgu, povsem razumljivo pritegujejo pozornost mimoidočih. Sledi nekaj izjav za mariborski tisk, krajši intervju za radio Maribor, še stisk rok , nasvidenje prijateljem in znancem, pa tistim ki bi se nam radi pridružili, a so se žal prepozno odločili, in, kolona štirih, - avtomobilov namreč, se premakne. Dogodek mora, brez dvoma na filmski trak, zato Hari, kakor po domače kličemo Jožeta Skerlovnika, sicer pa dežurnega kamermana, - teka sem ter tja kot neumen, iz ulice v ulico, in lovi karseda udarne kadre, za film o Durmitorju, ki ga nameravamo zrežirati v celoto, po našem povratku.Žal je bilo vso to tekanje zastonj, vsi mariborski kadri, zaradi neumnosti se ve, pa pogubljeni in jih nikoli nismo videli. Toda to je že povsem druga zgodba. Film o Durmitorju pa je neglede na omenjeno neumnost, vseeno nastal. Preden povsem izginemo iz Maribora se napotimo še k Mihčevemu grobu, prižgemo enajst svečk, položimo šopek cvetja, se na ta način priklonimo njegovemu spominu, hkrati pa simbolično zahvalimo za trud, ki ga je vložil v projekt, katerega udejanjanje je pravkar napočilo – na žalost brez njega.



Zmedeni pogledi črpalkarjev, medtem ko polnijo prazne avtomobilske rezervoarje, mrak, ki počasi lega nad Maribor in mi polni pričakovanj, šele na začetku poti, to je zadnja podoba tega dne, ki počasi tone v noč z nami vred. Vozim kot drugi v koloni, komično prijeten in zanimiv je pogled na preobteženega Maroltovega spačka pred menoj. Majhna modra zastavica PZS pripeta na anteno razigrano plapola. Trda tema je že, ko vozimo skozi Zagreb, da pa vožnja ne bi bila preveč dolgočasna in enolična, za veseli rahlo zaskrbljujoči dogodek poskrbita oba »spačkarja«  (oba ki se vozita v spačku namreč Jože in Beno), ki na srečo brez posledic zapeljeta skozi rdečo luč na semaforju, nato pa meni in tebi nič, nadaljujeta, še po enosmerni ulici.Ostali na primernem mestu ustavimo in čakamo, na njun preblisk in spoznano zmoto, pa tega ne dočakamo. Direktna bližnjica po enosmerni zagrebški Ilici v nasprotno smer, na srečo brez budnega miličniškega očesa, jima očitno hasne toliko, da ju ujamemo že kar krepko daleč iz Zagreba na avtoputu bratstva in jedinstva, ki bo morda nekega dne postal prava avtocesta Zagreb – Beograd. Pravzaprav ju ne ujamemo, pač pa je spaček tisti, ki nas čaka, čeravno naj bi bil najpočasnejši izmed avtomobilov, ki jih imamo v »oblasti«. Jožetu kot lastniku spačka takoj zraste samozavest, medtem ko Jasna in Ivan, ki se vozita v moji škodi, ponosnemu vozniku takoj servirata priložnostno zloženo pesmico o zmedenem vozniku, ki povzroča kaos po tramvajskem mestu. Razpoloženje je ravno pravšnje zato kolona odbrzi naprej. Polnoč že zdavnaj odbije ko zavozimo v prazne Banjaluške ulice. Skrajni čas je že, da ležemo k počitku, toda kje najti primeren prostor. Tavajoč po pustih in praznih ulicah, se nenadoma znajdemo na še kar primernem parkirišču in na naše veliko začudenje zremo v nekaj razpetih šotorov. Nekdo hudomušno pripomni, da so bili obveščeni o našem prihodu in da torej gre za prijazno gesto, žal pa se kaj kmalu izkaže, da to ni to, marveč so šotori razpeti v reklamne namene pred športno trgovino v neposredni bližini. Čeprav smo mnenja da bi do naslednjega jutra lahko nazorno demonstrirali praktično uporabnost, kljub pozni – beri zgodnji uri ostajamo »fini« in ne izkoristimo »gužve«.Zapeljemo na rob mesta v majhen gozdiček ki sicer ne ponuja najbolj ravnega terena, toda še vedno dovolj dobrega, da sprejme deset alpinističnih dušic, ki se zleknejo na šotorska krila in zaspijo pod milim, nekoliko oblačnim nebom, medtem ko se Jasna zadovolji z improviziranim ležiščem v enem izmed avtomobilov.

Ljudje, ki zarana hitijo na delo se nekoliko začudeni ozirajo na gomile ležečih trupel v zaklonu gozdička, pa nam za to ni kaj dosti mar, saj smo vendar na dopustu. Kratka noč je bila zato še malo poležavamo in čakamo, da se jutranji vrvež umiri, čeprav prah, z makadamske ceste, ki vodi mimo gozdička – naše spalnice torej, že močno najeda živce, sili v grlo in oči. Po kratkih jutranjih gimnastičnih vajah, ki so prepotrebne za ponovno nameščanje in izravnavo kosti, se avtomobilska kolesa ponovno zavrte. Dobra in asfaltirana cesta vodi skozi čudoviti svet soteske reke Vrbas, zato se pogostokrat ustavljamo in fotografiramo. Potovanje postaja čedalje bolj zanimivo, polni pričakovanj – prvič smo tukaj in za nas je vse novo, odštevamo kilometre proti Jajcu. Skoraj tam smo že, ko nas na enem izmed ostrih zavojev serpentinasto speljane ceste preseneti in zavre prevrnjen kamion prikoličar. Razpotegnjen je skoraj preko vsega vozišča, naokrog pa ležijo zdrobljene pivovske steklenice. Po okoliščinah sodeč je tako stanje na cesti že kar nekaj dni, domneva, da bi kdo v kratkem vzpostavil red pa je zmotna. »Nitko se zbog toga ne nervira, jer, sve če biti, ali u svoje, dogledno vreme«. Spretno se pregoljufamo mimo razbitin in nedolgo zatem srečno dosežemo Jajce. Privoščimo si nekoliko daljši postanek, ki ga izkoristimo za ogled znamenitosti iz prejšnje in nekoliko novejše zgodovine, ter za odpošiljanje prvih pozdravnih razglednic domov. Nekoliko ven iz Jajca v smeri proti Sarajevu se ustavimo še pri znamenitih »vodenicah«, majhnih lesenih kolibah ob Vrbasu, ki spominjajo na naše vodne mline in pripravimo piknik, saj je že napočil čas kosila. Naslednji postanek, posledica neznosne vročine in žeje se zgodi na sedlu Komar, ki nekoliko spominja na naše Trojane, kjer prav tako stoji krčma. Po svoji arhitektonski zasnovi, ki lepo harmonira z okoljem je nekaj posebnega in vsakršno še tako podrobno opisovanje bi bilo odveč – preprosto, potrebno jo je videti na lastne oči. Kot glavni gradbeni material je uporabljen pretežno les, najrazličnejših oblik in rasti, vključno z lubjem. Višek te kompozicije pa je dosežen v notranji ureditvi prostorov. Sploh pa, na vsej poti videvamo in občudujemo značilno arhitekturo bosanskih krajev mest in vasi, ki je krepko raznolika v primerjavi s slovenskim, tipično alpskim slogom, vendar zaradi tega nič manj lepa in privlačna. Z zanimivostmi, ki jih srečujemo na vsej poti, tako naša odprava dobiva še drugo dimenzijo in dodatno vsebino, ki nikomur ni odveč, pravzaprav če sem odkrit, nam kar godi.

Še spaček, ki je prej komaj sopihal v breg, sedaj drvi po klancu navzdol, tako da ga ostali komaj dohajamo. Blizu Sarajeva smo, zato zavijemo s poti na Iliđo izkoristimo priložnost in si ogledamo izvir reke Bosne. Nedolgo zatem prispemo v glavno mesto republike Bosne Sarajevo in se porazgubimo po njem. Dobimo se na Baščaršiji nato pa jo temeljito prekrižarimo po dolgem in počez. Nepopisen vrvež, stojnice, manjše trgovinice z izdelovalci umetne obrti, psovanje, pogajanje vsevprek , frfotanje golobov med vso to množico,in prizori, ki se menjajo iz trenutka v trenutek, to je le del podobe tega znamenitega , starodavnega mestnega središča, ki je odet s patino orienta. In če smo že tu, si ogledamo še daleč naokrog poznano Gazi-Husretbegovo đamijo. Pozno popoldne končno izginemo iz mesta in nadaljujemo pot, saj čas neusmiljeno beži, mi pa smo odločeni naslednji dan doseči cilj, ki je še kar krepko oddaljen.

Vsega lepega je enkrat konec, tako tudi asfaltne ceste, v zameno zanjo so nam ponujene slabo vzdrževane makadamske ceste z včasih kar vratolomnimi kotanjami in obupnim prahom, ki me še danes sili na kašelj, če se le spomnim nanj. Kar predstavljajte si štiri drug za drugim drveče avtomobile po suhi prašni cesti, ki kdo ve kako dolgo že, ni videla dežja. Selo, zaselek Pale je tista vmesna točka postanka, kjer naj bi napolnili že skoraj povsem prazne rezervoarje avtomobilov, toda kaj malo upanja je za to. Edina črpalka tod in daleč naookoli je zaprta, o črpalkarju pa ne duha ne sluha. Po pogovoru z domačini se vendarle nasmehne sreča, da identificiramo odgovornega natakarja za naše štirikolesnike in ga na delovno mesto izbezamo iz bližnje gostilne. Z odžejanimi bencinskimi konji in nekoliko olajšano blagajno oddrvimo v temno noč, ki pa ima seveda svojo moč, saj ne dolgo zatem namreč popusti ena izmed štirih zračnic Maroltovega spačka, ob že tako ali tako preluknjanem rezervnem kolesu. Flikanje kolesa sredi noči ob slabi vidljivosti ni kar tako, da pa je tozadevno prakticiranje omenjenega postopka, zaradi neke šlamparije, do cilja ponovil še kar sedemkrat, pa omenjam le mimogrede. Prava sreča je, da vsaj za enkrat še, poslušnosti ne odpovedo motorji, saj niso več v rosnih letih, poleg tega da se morajo krepko otovorjeni in ječavih vzmeti, takorekoč dan in noč mučiti navkreber in navzdol, skozi neizmerne oblake cestnega prahu , da smo beli kot mlinarji in pljuvamo kot vraževerni, kadar jim črna mačka prekriža pot. Slutimo, da mora pokrajina skozi katero se vozimo, biti izredno lepa in zanimiva, toda temna noč je in kaj več kot nekaj metrov ceste in njene neposredne bližine v soju avtomobilskih žarometov ni mogoče zaznati. Izredno vijugasta cesta, ki se najprej strmo dviguje skozi gozd nato pa prav tako strmo spusti na drugo stran nas slednjič pripelje v Goražde. Čeprav bo že skoraj polnoč, še vedno ne odnehamo, zlasti ne potem, ko za spremembo nekaj kilometrov vozimo po novi asfaltni prevleki, ki deluje kot balzam za avtomobile in njihove vzmeti.Blizu Čajnič smo že krepko zdelani, zato poiščemo primerno travnato livado, ki jih ob vsej poti tako ali tako ne manjka, in ker je nebo jasno, posejano z milijoni zvezd, zlezemo v spalne vreče – pa lahko noč.

Sladko še spimo, ko nas zbudi kmet s svojo volovsko vprego, ki nikakor ne more mimo Jožetovega spačka po seno na travnik. Jože je seveda takoj pripravljen napraviti uslugo, zato se takoj izkoplje iz spalne vreče, pohiti k avtomobilu, tam pa nenadoma obstane kot vkopan in prizadeto zre v zadnji dve, se ve, povsem prazni kolesi. Medtem, ko Ivek v čudovitem brezoblačnem jutru vneto pripravlja zajtrk, Jože manj vneto ob pomoči ostalih, krpa zračnice, jaz pa vidno prizadet opazujem kako izginja zaloga flik in se prazni tuba »gumilezunge« iz mojega kompleta pribora za tovrstna opravila, ki ga kot izgleda imam edini s seboj. Sicer pa se nihče pretirano ne jezi, flikanje je res najmanj kar nas lahko doleti in ga jemljemo kot svojevrsten čar popotovanja. Nadaljevanje poti nam ponuja čudovito pokrajino, bolj gričevnato, pomešano s prekrasnimi prostranimi košeninami in z obširnimi gozdovi med katerimi  se vije bela, v dalj speljana prašna cesta, na kateri ni nobenega prometa le mi smo tisti, ki hitimo svojemu cilju naproti. V Čajničah se ustavimo le za trenutek, toliko da pretegnemo kosti, nato pa jo ucvremo dalje in kmalu prestopimo navidezno mejno ločnico med Bosno in Črno goro. Hari izstopi, se s kamero peš napoti daleč naprej, nato pa nas pričakuje, kako pridrvimo skozi nekaj ovinkov, zaviti v prah, ter vneto snema.

Pljevlja – ravno čas kosila je in da ne tratimo časa s kuhanjem, si ga privoščimo v bližnji restavraciji. Do izhodiščnega cilja plezalnega programa odprave nas loči , še borih 68 km, rekel bi le kratek skok za šalo, kot denimo iz Maribora do Celja, pa se žal pozneje izkaže, da je cesta v tako obupnem stanju, da zna tistih nekaj kilometrov še kako zagreniti, sicer prijazen dan in prečudovito naravo, ki nas obdaja. V Plevljah iščemo toda ne najdemo predsednika njihovega planinskega društva, s katerim smo bili že dalj časa na pisemski zvezi ter mu obljubili, da bomo za tukajšnje planince ob snidenju pripravili krajše predavanje o Sloveniji in slovenskih gorah, popestreno tudi z diapozitivi, ki smo jih imeli v ta namen celo s seboj. Predsednika, kot je že rečeno, ni, zato zgodaj popoldne krenemo še na zadnjo etapo poti do vznožja Durmitorja.

S kamenjem tlakovana, toda, Bog se usmili kako, ni druge prispodobe kot »kaldrma« v pravem pomenu besede, ki še kako »drma«, se v ostrih zavojih strmo spušča k reki Tari. Neponovljiv je pogled, k soteski, ki jo v višini stošestdesetih metrov nad vodno gladino kristalno čiste in deroče reke drzno premošča sloviti most Djurdjevića-Tare, obsijan s poslednjimi žarki večernega sonca. Kar nekaj časa traja da se spustimo do mosta, izstopimo iz avtomobilov in zremo v globino, opazujoč pljunke, kdaj bodo dosegli gladino. Od tu naprej, po asfaltni cesti zares ni več daleč, tako na predvečer celi in zdravi dosežemo Žabljak, ki premore celo hotel, mi pa si v bližnji krčmi za »likof« popotovanja, privoščimo pivo v neomejenih količinah.

Žabljak je majhno, s svojimi 1450m nadmorske višine najvišje ležeče rekel bi planinsko naselje v Jugoslaviji, in celo na Balkanu, z že omenjenim hotelom in letališčem, ki se mu spričo izjemnih lepot narave obeta še blesteča planinsko-smučarska in sploh, turistična kariera. Pivo ki se prijetno razleze po telesu utrujenost le še stopnjuje, najraje bi kar obsedeli, še posebno ker je »pjevalka« pričela svoj predvečerni nastop, toda potrebno se je premakniti še kaka dva do tri kilometre do Črnega jezera, najti primeren taborni prostor in vsaj za to noč postaviti velik skladiščni šotor, - urediti improvizirana ležišča. To tudi storimo saj se obeta deževna noč zato bo po vseh teh dneh suše, streha nad glavo več kot dobrodošla. Nekdo se loti kuhanja, ker smo odprava pač, to počnemo tako, da eden kaj postori za vse, in vsi za enega. Kmalu prijetno zadiši po šotoru, le za kratek čas, dokler hrana ne konča v praznih, s pivom dodatno vzpodbujenih želodcih.. Predno ležemo k počitku in se pogreznemo v spanec čarobne noči, daleč od doma blizu Črnega jezera, ki že s svojim imenom buri domišljijo, torej ob samem vznožju Durmitorja, kralja črnogorskih gora; skličem krajši posvet s člani odprave in napravim še provizoričen plan za naslednji dan. Potem se vlije kot iz škafa, mi pa, na varnem uživamo ob udarcih kapelj ob šotorsko platno in se sesedamo v sanje, ki smo jih že dolgo sanjali. Ta trenutek postajajo resničnost.

Zjutraj - šotor, ki ni ravno najbolj pametno postavljen, po malem zamaka, zato nervozno pogledujemo k nebu in si želimo da čim prej neha z zalivanjem, saj bi radi dokončno uredili in formirali bazni tabor. Popoldne se nas vendarle usmili, posije celo sonce, zato razpoložljiv čas izkoristimo za postavitev preostalih šotorov in ureditev tabora. Med tem ko smo se ostali ubadali z delom okrog tabora, sta Ivan in Marko odšla na razgledno turo in poskušala najti primeren prostor za postavitev, recimo mu, kar višinskega taborišča, v katerem bi se dnevno zamenjevale naveze. Le to naj  bi ležalo čim bližje vztopom v plezalne smeri oziroma stenam, ki jih želimo kar se da dobro obdelati. Prav razveseljivo je, da nam za zdaj, vse česar se lotimo odlično uspeva. Medtem ko dan počasi ugaša, v loncih pa se cmari večerja, se vrneta tudi Marko in Ivan seveda z razveseljivo novico. Našla sta namreč prečudovit prostor za postavitev drugega tabora, blizu bistre potočnice in ne daleč vstran od planšarije Zelena loka ter se dogovorila s planšarjem, da nam bo naslednje jutro s konjem pretovoril opremo do mesta, kjer bomo postavili tabor 2, le kakšni dve uri hoda od baze.

Pričenjajo se durmitorske zgode

Presenetljiva in hkrati razveseljiva novica naslednjega dne, je ugotovitev, da je vsa bližnja in daljna  okolica posejana z neverjetnimi količinami gob vseh vrst, med katerimi prednjačijo jurčki, ki bodo odslej skoraj vsakodnevni sestavni del naše prehrane. Takšne količine gob vseh možnih velikosti, kar si jih srce poželi, predvsem pa zdravih, svežih in nečrvivih, vsaj jaz še nisem videl. Značilen človeški smisel za preračunljivost in ekonomijo je takoj na delu in nekdo domiselno pripomni, kako bi se nam jih splačalo nabirati, sušiti in nato prodati Italijanom, ki da so menda nori nanje. To je morda sicer res, pa tudi dejstvo, da bi si z izkupičkom lahko hitro opomogli in nakupili plezalno opremo, ki je nikoli ni dovolj. Toda prišli smo z namenom, da spoznamo Durmitor, opravimo kar se da največ vzponov, k dosedanjim dodamo morda še kakšno prvenstveno smer in to je vse. Nismo nikakršna gobarska sekcija in če kogarkoli že skomina po gobarjenju, naj idejo prihrani za prihodnjič. V tem smislu diskusijo o tej temi kaj hitro tudi zaključimo.

Že zarana natovorimo konja z vso potrebno opremo, hrano in tremi manjšimi šotori, lastnika takoj izplačamo da krene na pot, sami pa še nekoliko počakamo in si uredimo nahrbtnike, ki jih bomo vzeli s seboj. Ker v višinskem taboru ne bo prostora za vse naveze iz celotnega moštva odprave, zato velja dogovor, da se bo le to razdelilo v dve ekipe po pet ljudi, ki se bodo menjavale vsaka dva dni, oziroma po želji in počutju posameznikov.Tokrat, prvič. odrinemo do Zelene loke prav vsi, razen Jasne, ki ostane v bazi za dežurnega »portirja«. Po končanem delu na taboru dva, se jih bo polovica še danes vrnila. Nekaj naključnih obiskovalcev Črnega jezera začudeno pogleduje za moštvom desetih krepko otovorjenih mladeničev, ki jo strumno, in dobre volje »šibajo« nekam v višave durmitorskih gora. Približno na polovici poti do planšarije si privoščimo prvi postanek in krajši oddih. S tega mesta je prekrasen pogled navzdol, do Črnega jezera, naprej proti Žabljaku,in na okoliške vrhove, kot so Međet, Savin kuk, Zubci, Bobotov kuk, Obla glava, Prutaš še, in še naprej,do koder pač seže pogled. To obzorje pa postane bistveno širše, ko enkrat stopiš na najvišji vrh Durmitorja, Bobotov kuk. Toda to se zgodi veliko pozneje.

Zelena loka – končno, tu smo. Pri planšarju prevzamemo s konjem prispelo opremo in jo v nekaj zaporednih etapah znosimo do mesta, kjer se takoj zatem, Ivan, Marjan, Vlado, Hari, Davorin in jaz , v zavetju borovcev, lotimo postavljanja tabora 2. Ostali se kmalu poslovijo, odrinejo do Oble glave, si v njenem drobovju ogledajo čudovito ledeno jamo s pravimi ledenimi kapniki ter se po drugi strani vrnejo v bazni tabor.Kot običajno Ivan takoj poprime za kuhanje, drugi med tem pripravimo načrt in plezalno opremo za naslednji dan. Tabor stoji resnično na lepem mestu, od koder je prekrasen pogled navzdol v »katun« in drobno jezerce v njem, pa na drugo stran navzgor v steno Terezjinega Bogaza, desno proti Zubcem in najvišjem vrhu Durmitorja Bobotovega kuka,ki je visok 2522 m. Doživimo še čudovit sončen zahod sprva, ob spremljavi neskončne tišine, potem pa nas zavijanje mrzlega vetra in hlad prihajajoče noči, preženeta v zavetje šotorov in tople spalne vreče. Pa lahko noč!

Toda ta prva noč sredi divjine teh gora ni ravno najbolj mirna. Iz sna me prebudi silovit veter, torej še ena durmitorska nočna značilnost, ki proti jutru običajno popusti. Silovito stresa , že tako ali tako napol preperele šotore (hitrost vetra včasih presega tudi 100 km/uro), da nekoliko zaskrbljeni dežuramo ob ječavih podpornih palicah. Toda, človek je izredno trpežno bitje, zato marsikaj prenese in se marsičemu prilagodi, tako tudi mi. Po nekaj dneh se vetra, pred katerim ni mogoče najti zavetja prav nikjer prav tako navadimo in nam ga je prav malo mar. Navsezgodaj smo na nogah, dodatno utrdimo šotore, nato pa jo urežemo po položni poti mimo Terezijinega Bogaza na sedlo, Veliko Previjo od koder se spustimo v dolino Velike Karlice. Pred tem s sedla opazujemo steno Savinega kuka, ki se v nadaljevanju razpotegne v tako imenovana Šljemena, ter del Bandijerne. Želja po svetu vertikale je neizprosna, zato nas vleče v steno, k znanim gibom rok in nog, k potegom tja gor, gor v višave – na vrhe, tja kjer se duh sprosti in misel v dalj poleti. Toda, bolj ko listamo po Smerketovem plezalnem priročniku za Durmitor , vedno manj jasno nam je, kje naj bi katera od izbranih smeri sploh potekala. Literatura, ki jo imamo na razpolago je premalo natančna, tudi opisi in skice smeri, saj jih takorekoč ni mogoče uskladiti z resničnim svetom ki nas obdaja. Tovrstne literature o Durmitorju ni kdo ve koliko, kar pa je tudi razumljivo, saj planinstvo še zlasti pa alpinizem v teh krajih nimata nobene tradicije. Največ, za popolnitev vrzeli na tem področju, je storil, in to še vedno počne hrvaški planinski in alpinistični zanesenjak in publicist Zlatko Smerke, za kar smo mu neizmerno hvaležni. Zavedamo se kako težavno je to delo, še zlasti če moraš dobljene podatke ničkolikokrat preverjati tudi na terenu, kar pa velikokrat ni izvedljivo.

Bo že kako, rečemo, in se odločimo speljati smer v skrajnem desnem delu Šljemena na predvrh, od tu pa nadaljevati po grebenu na glavni vrh. V steno vstopimo čez krajno poč s trikotnega snežišča, ki se zažira globoko v steno, le to para značilna zajeda. Medtem, ko načenjam prvi raztežaj, Hari snema, kar potem s krajšimi premori počne vse do vrha. Plezanje je prijetno, saj je zajeda dobro razčlenjena in če ne gre v skrajnem njenem kotu,nadaljujem po zunanjem odprtem in izpostavljenem delu stene. Čez kaki dve dobri uri smo že na vrhu, saj je za durmitorske stene značilno da niso kdo ve kako dolge in se niti slučajno ne morejo primerjati z našimi, alpskimi. Res je, da je najvišji vrh Durmitorja, Bobotov kuk, od Triglava nižji vsega 300 m , toda svet planot sega dokaj visoko, saj že naselje Žabljak v podnožju teh gora leži na višini 1450 m, potem je povsem razumljivo da za stene ne more ostati več veliko višine na razpolago. Prva smer je torej za nami, njena težavnost pa se je v povprečju gibala med III+ in IV stopnjo. Toda pravo navdušenje šele sledi pri sestopu, saj v steni odkrijemo ogromno okno, skozi katerega vodi strmo melišče in kaj kmalu smo skozenj. Nekoliko spominja na Prisojnikovo okno v naših Julijcih. Komaj poldne je, ko prečimo veliko snežišče pod severno steno Bandjerne, na kopni livadi obsijani s soncem pa si nato privoščimo daljši počitek in okrepčilo.

Dolgo popoldne je še pred nami, toda čas, ki ga imamo na razpolago želimo čim bolje izkoristiti, kar se da dodobra spoznati Durmitor, saj, kdo ve kdaj nas bo pot znova zanesla v te kraje. Zgodi se lahko, da se tudi poslabša vreme, pa bi nam lahko bilo žal za vsako izgubljeno uro. Nadaljujemo s prečenjem snežišča  do pod Zubcev, ki so znani po kratkih smereh v njih, z izredno pestro izbiro, od najlažjih, do nekoliko težjih, tistih višje težavnostne stopnje – med V in VI. Spotoma opazujemo južna pobočja Terezijinega Bogaza in proučujemo možnosti za sestope po opravljenih vzponih. Na sedlu Suholjice se nam odpre povsem nov pogled na durmitorska prostranstva, ki jim ni videti konca, ali pa, tam nekje daleč na horizontu. Pogled se ne more upirati podobam tega obsežnega in razburkanega planinskega oceana, s prepletajočimi se svetovi, dolin, jezer, grebenov, v obliki razpenjenih valov, in vrhov, ki se pno k višku iz relativno visokih zelenih planot in pašnikov. Dan se pravkar poslavlja, ko dosežemo šotore, zadovoljni nad uspešno zaključenim dnevom, saj smo bili na terenu krepkih 12 ur. Sit, očeden v bližnjem bistrem potoku, ležem k zasluženem počitku, zavit v toplo spalno vrečo, brezskrbno kot pastirček ovac, tam gori na planini, daleč vstran od dnevnih mor, samouničujoče civilizacije. Veter znova ubira svojo že znano večerno melodijo in s seboj prinaša skrbi glede jutrišnjega dne. Pa še res je!

Temnosivo nebo, stopnjevanje vetra in megle, ki zastirajo pogled, so podobe novega dne. K sreči še ne dežuje, zato se kljub ne najbolj prijaznemu jutru vendarle odpravimo na turo. Odrinemo pod severno steno Bandijerne, kjer prvič vedrimo. Dež kaj kmalu poneha, potem pa v dveh navezah naskočimo steno. Na vrhu nas pričakata silovit veter in gosta megla – da bi jo rezal z nožem, ki našo orientacijo zmede do te mere, da kar nekaj časa tavamo, preden zadenemo pravo smer sestopa, skozi strm snežen žleb, nazaj pod steno.Ura je sicer šele ena popoldne, toda vreme priganja, da se umaknemo v višinski tabor. Pravzaprav pa je danes dan zamenjav navez, pričakujemo torej tovariše, ki nas bodo zamenjali, mi pa se moramo še pripraviti za sestop v dolino. Čas hitro mine, izmena. ki pride pa prinese s seboj tudi razveseljivo novico. V baznem taboru ves ta čas namreč niso počivali, saj so uspeli v steni Prutaša preplezati prvenstveno smer, ki so jo naskočili iz izhodiščnega zaselka Trsa, do koder so se odpeljali z avtomobilom, kakih 20 km iz Žabljaka. Jasna, uboga žrtev je seveda medtem dežurala v taboru. Kot vodji odprave mi kajpak godi, saj smo po komaj dveh dneh bivanja v Durmitorju pridelali že dvajset vzponov, pa še prvenstvenega vmes.

Zaradi lažje kombinacije navez odločim, da Vlado in Marjan ostaneta v višinskem taboru, prav tako Hari, predvsem zaradi snemanja, Cekin, Ivan in jaz pa sestopimo. Jasna, ki je sama v bazi nas nestrpno pričakuje, z nami pa tudi novice, ki jih prinašamo z gore. Po okusni gobovi juhi, iz svežih gob, se razume, in dišečem čaju, sedem za pisalni stroj (tako je, tudi pisalni stroj imamo s seboj)in pripravim novice za mariborski "»Večer« in jih še isti večer zanesem na pošto. Hari že zgodaj dopoldne prilomasti v tabor in pove, da je zgoraj zelo slabo vreme, zato fantje poskušajo razpoložljiv čas izkoristiti s krajšimi turami v bližnjo okolico. Za resnejše vzpone razmere niso godne. Lenarjenja nismo navajeni, zato se dežju navkljub z avtomobilom odpeljemo proti Čurovcu, kjer naj bi bila prekrasna razgledna točka na kanjon reke Tare, žal pot zgrešimo, zato se zadovoljimo z nabiranjem jurčkov v čudovitih smrekovih gozdovih,čeprav še kar naprej vztrajno dežuje. Dobesedno norimo nad izbiro, ki se ponuja, celo na doseg roke, kar iz avtomobila. Cekin to takoj dokumentirano tudi stori in jurčka prestreže skozi odprto okno svojega avtomobila, med počasno vožnjo po blatnem kolovozu. Kaj prtljažnik osebnega avtomobila, ves kamion bi lahko napolnili z izbranimi gobani, in to v relativno kratkem času. Samopremagovanje in disciplina, sta več kot potrebni, da izginemo nazaj v bazni tabor, preden nas dokončno ne zapečati deževna noč.

Sledi za spoznanje lepši dan, zato se odpravimo v Todorov do (Todorov dol), od koder se povzpnemo na 2400 m visoki Prutaš in nato še na 2300 m visoko Grudo, ter uživamo v prekrasnem pogledu na Škrke in dolino Škrčkih jezer. Gre zares za edinstveno, še neokrnjeno naravno okolje kar med drugim naznani tudi nepričakovani prelet orla, ki nedaleč vstran sede na skale in nas radovedno opazuje. Megle ki zastirajo vršni greben Bezimenega vrha dajejo slutiti, da prijatelji na Zeleni loki nimajo ravno najboljšega vremena. Da smo imeli prav, zvečer po srečanju v bazi potrdi tudi Korenček, ki se je spustil po del manjkajoče opreme. Neglede na slabe vremenske razmere, so kljub temu uspeli preplezati nekaj kratkih smeri v Zubcih, ter se po grebenu povzpeti še na najvišji vrh Durmitorja – Bobotov kuk. Vsega osem dni imamo na razpolago za plezanje v Durmitorju, preostali čas nam namreč požre popotovanje, zato si želimo v naslednjih treh dneh, kolikor jih je ostalo še do konca, storiti čim več. Ko bi nam prizaneslo vsaj vreme.

Priprošnje, vsaj kar zadeva vreme, so očitno uslišane, jutro pa je kot umito. Že zgodaj zapustimo bazni tabor, z nami gre tokrat tudi Jasna. Zavijemo pod steno Oble glave nato pa se spustimo v njeno notranjost, tako imenovano »Ledeno pečino« , prečudovito kapniško jamo, jamo ki jo krasijo kapniki iz pravega ledu, vseh vrst in velikosti. Očaran nad prizorom fotografiram kot obseden, seveda iz vseh možnih zornih kotov, dokler, ja dokler mi na mastnih ilovnatih tleh ne spodrsne in telebnem po vsej dolžini in širini v blatna tla. Tako torej sicer bogato kapniško sceno modro bele rapsodije dopolnim s svojo blatno pojavo, besnega izraza. Toda dogodek, ki se mi primeri ta dan ni osamljen, namreč kadar ima hudič mlade, pravi pregovor, jih ima zagotovo več. In še kako prekleto drži! Ta dan namreč, se mi primeri še en padec, le da tokrat pri sestopu čez strmo melišče, ki pa ni posledica nerodnosti, marveč skoraj povsem odtrganega podplata mojega gojzarja. Žalosten in jezen hkrati sedim na skali, v rokah držim gojzar z zevajočim podplatom, in videti je, kot da mi namerno kaže jezik. Ivan, Jasna in Cekin, se prav hudomušno muzajo, meni pa še zdaleč ni do smeha, saj pravega izhoda iz položaja v katerem se nahajam ne vidim. Čevelj je, poleg vsega ostalega, vendarle najpomembnejši del gorniške opreme, in če ne bomo, se pravi ne bom, našel ustrezne rešitve za prihodnje dni, potem se od durmitorskega plezanja lahko kar poslovim. Srčno upam da ne – drugega mi tako ali tako ne preostane. Podplat zasilno pripašem z vrvico, ob tolažilnih besedah prijateljev, češ se bo že našla kakšna rešitev, zatem pot nadaljujemo do šotorov na Zeleni loki. Na naše veliko začudenje ne najdemo nikogar, toda ne traja dolgo ko jih zagledamo, polne navdušenja, prihajajoče izpod stene Terezijinega Bogaza na drugi strani katuna, kar pomeni da je za njimi uspešno opravljen vzpon. V slabe pol ure smo vsi skupaj in še preden steče beseda o drugih pomembnejših rečeh, že nič kaj prizanesljivo natolcujejo na račun mojih čevljev. Zaskrbljenost se mi še dodatno stopnjuje, ko družno ugotovimo, da med njimi ni nikogar, ki bi mi lahko posodil svoje čevlje. Edino moje upanje v odrešitev je še Hari, ki danes dežura v baznem taboru, zato se z Marjanom in Vladom, ki sta bila v višinskem taboru že pet dni, napoti še Curk, ki bo poskušal pri Hariju izposlovati čevlje in se še isti večer vrniti. Jasna bi sicer srčno rada ostala, toda za žensko so tu gori razmere vendarle nekoliko neugodne, pa še precej mraz je. Zato odide z njimi tudi ona. Trda tema je že ko prikolovrati Curk iz doline, in neskončno hvaležen se mu, da se je žrtvoval zame, saj ima s seboj Harijeve gojzarje. Za številko manjši so od mojih, občutek pa ni ravno najboljši ko jih pomerjam. Nič ne pomaga potrpeti bo treba in stisniti zobe.

Rodi se čudovito jutro, mi pa že zarana načenjamo prve raztežaje v dveh smereh, ki potekata v steni Oble glave. Naveza v dvoje in naveza v troje se snideta na vrhu, od koder se spustimo po strmih travnatih vesinah navzdol v takoimenovani »Valoviti do«. Spust je zame prava muka- pod silo pritiska telesa, se mi prsti v čevljih dobesedno »kravžljajo«. Nekoliko si oddahnem šele ko dosežemo sedlo Račvanj in se spustimo v dolinico Zgornjo Ališnico, ter v podnožju južne stene Bezimenega vrha pričnemo z že drugima vzponoma ta dan. Ivan in Cekin vstopita v smer številka 22 – tako po opisu namreč, ostali trije pa poskušamo v markantnem delu stene speljati povsem novo, torej prvenstveno smer. Svet je krušljiv in četudi sem previden kar se da, se od časa do časa zgodi, da kakšen kamen zapusti svoje ležišče in zlovešče odbrenči v dolino.Marko se preplašeno stiska k steni in zaskrbljeno motri mojo nič kaj enostavno gimnastiko v navpičnem in izpostavljenem kaminu, ki bolj spominja na zajedo. Le ta ne ponuja ravno najboljših opornih točk, niti možnosti, da zabijem kakršenkoli klin. Ne morem kaj dosti storiti, v glavnem je vrv tista, ki proži kamenje, zato je pač treba potrpeti dokler se ne prigolfam čez ta neprijeten odstavek. Konec kamina mi postreže z udobnim varovališčem, kamor, drug za drugim potem priplezata še Marko in Marjan. Sledi nekaj krajših prečnic v levo in desno, nato težave popustijo. Preostane le še vršni greben in končno vrh, kjer nas že pričakujeta Ivan in Cekin, ki sta bila kot naveza v dvoje, bistveno hitrejša. Dolina Škrčkih jezer je kot na dlani. Ta prekrasen pogled nas spremlja ves čas prečenja grebena Bezimeni vrh – Bobotov kuk. Orli, ki se občasno dvigujejo iz  sklanih gnezdišč in s svojim elegantnim letom obvladujejo vrtoglave višine zračnega prostora nad dolino Škrčkih jezer podobo tega dne le še zaljšajo. Vse skupaj bi lahko bilo še lepše, le če moji prsti, jaz pa z njimi vred ta dan, nebi tako trpeli, - ampak prav do konca, kajti sledi še strm spust z najvišjega vrha Durmitorja, preko dna katuna, do naših šotorov. Naporen in uspešen dan je za nami, opravljenih je deset vzponov, v štirih smereh, od katerih ena, je celo prvenstvena. Res blažen občutek me preveva, ne zgolj zaradi uspešnega dne, bolj zato, ker moje noge ki jih tiščim v hladni gorski potok, počasi zopet dobivajo normalno obliko in barvo. Prekrasno barvo pa dobivajo tudi gore , ki nas obdajajo. Obžarjene s poslednjimi sončnimi žarki tega dne, kot da bi se žele posloviti v vsej svoji lepoti in prijaznosti. Ta večer je namreč naš zadnji večer tu gori. Če bo jutrišnji dan dopuščal ga bomo poskušali izkoristiti še za kakšen vzpon, sicer pa bo popoldne potrebno podreti višinski tabor in ga evakuirati v bazo. Čas slovesa se torej nezadržno bliža. Še zadnjo noč nas uspava melodija vetra tu gori v divjini in morda, nam jutrišnji dan pokloni še kakšno priložnost.

Zares jo pokloni. V severovzhodno steno Terezijinega Bogaza vstopimo že zelo zgodaj, trije, Ivan Marko in jaz, medtem ko Cekin in Curk odideta do sedla Vel, Previja, z namenom da napravita nekaj dobrih posnetkov sten Savinega kuka in Šljemena. Danes bodo moje noge spet trpele, še tako skrbna jutranja priprava in obredno obuvanje ne morejo izničiti dejstva, da je pač moja noga nekoliko večja  kot čevlji, ki jih imam na razpolago. Velikokrat uporabljena misel. »kjer je volja, tam je pot«, bo torej morala tudi danes biti moja popotnica. Stena Terezijinega Bogaza je čvrsta in nekrušljiva , tako da je plezanje pravi užitek. Prekrasni prehodi iz ene v drugo plezalsko kombinacijo, - zajeda, kamin, odprta stena z neoviranim pogledom, prav do dna, za povrh in za konec pa še edinstven izstop skozi okno v steni prav na vrh gore ki smo ji namenili zadnji dan našega potepanja po Durmitorju. Ocena smeri se giblje ves čas med IV. In V. težavnostno stopnjo, in je lep primerek alpinistične klasike. V vsej steni nismo kot pripomoček napredovanja zabili niti enega klina, izjema so bili le tisti na varovališčih, ki pa so jo, z zadnjim v navezi tudi zapustili. Na vrhu se kaj hitro zeidinimo in smer poimenujemo po nedavno preminulem Mihcu, od vsega začetka članu naše odprave, ki pa mu žal ni bilo usojeno da bi jo dočakal.

Na vrhu prijetno greje sonce in še veter se je začuda potuhnil. Zleknemo se v zeleno , zaradi naravnih dejavnikov kratko pristriženo travo. Misli polete kdo ve kam, porajajo se vprašanja, ali se bomo še kdaj sploh vrnili?

Sestop po južnih travnatih pobočjih me prisili, da pogostokrat počivam, kajti bolečine prstov v pretesnih čevljih so neznosne. Takoj po prihodu v tabor noge znova balzamiram v hladnem potoku, nato pa obujem stare gojzarice za katere upam da bodo, prevezane kot so, vzdržale še vsaj do baze. Z Markom pregledujeva zapiske osemdnevne durmitorske dejavnosti ob čemer zadovoljna ugotavljava, da smo v borih štirih dneh, kolikor jih je bilo godnih za plezanje, opravili skupaj kar 49 vzponov v štirinajstih različnih smereh, od katerih je slaba polovica, torej šest, kar prvenstvenih. Konec dober vse dobro. Pozno popoldne, se iz baze prikažeta še Vlado in Marjan, ki priskočita na pomoč pri podiranju višinskega tabora in evakuaciji vse opreme v dolino.

Temen pajčolan večera, kasneje črnina noči, se polagoma seseda skozi vrhove smrek, prav do tal. Skrivnostno Črno jezero postaja še bolj skrivnostno. Zbrani smo okrog prasketajočega tabornega ognja, nekaj časa precej zgovorni, pretresajoč dogodke minulih dni, potem vse bolj in bolj tihi, v sebi premišljajoč, kdaj spet, ali pa morda nikdar več, pridemo k tebi nazaj – Durmitor!

Že na vse zgodaj rogovilimo po tabornem prostoru, zlagamo opremo in jo nameščamo v avtomobile. Dobršen del dopoldneva mine, ko avtomobilski motorji ponovno zapredejo znano melodijo, Hari poprime za kamero in posname še nekaj zaključnih kadrov odhajajoče odprave. Za nami ostaja Žabljak, za nami ostajajo durmitorski vrhovi, ki jih dodatno zastira še prah, kadeč se izpod avtomobilskih koles. Na križišču blizu mosta Djurdjevića Tare zavijemo proti Mojkovcu in v nadaljevanju vožnje, še isti dan dosežemo, najprej Titograd, proti večeru, kjer tudi prenočimo, pa še Boko Kotorsko. Naslednje dni sledi popotovanje po Jadranski magistrali, ki je prav tako nadvse zanimivo in polno dogodivščin, vse do Maribora. Toda o njih morda kdaj drugič.

Povzetek in nekaj drugih podatkov!

Odprava AO »Kozjak« Maribor  Durmitor 1972 je trajala od 29.julija 15. avgusta 1972. Na njej je sodelovalo 11 udeležencev, članov, pripravnikov in začetnikov alpinističnega odseka, ki sem jo organiziral in vodil, takratni načelnik AO Kozjak MB Inko Bajde. Čeprav naj bi v bistvu šlo za plezalni tabor, so bile vse dejavnosti zasnovane namenoma tako, kot na pravi odpravi. Namen je bil izvesti šolski primer expedicije, v obdobju priprav nanjo, kot potem pri njenem udejanjanju na terenu. Mislimn da nam je to v celoti tudi uspelo. Ker so udeleženci odprave v tekstu imenovani bodisi samo z imeni, bodisi samo s priimki, ali celo nadimki, jih sedaj ob koncu predstavljam s polnimi priimki in imeni, kot si slede: Jasna Princ, Ivan Šturm, Marjan Koren - Korenček, Marko Gabrovšek, Marjan Curk, Beno Reis, Jože Marolt, Vlado Zafošnik, Davorin Mesarec - Cekin, Jože Skerlovnik - Hary in moja malenkost Inko Bajde. Plezalo je devet članov odprave in v času bivanja v Durmitorju opravilo skupaj 49 vzponov v smereh do V. težavnostne stopnje, od katerih je bilo 6 prvenstvenih. Na pot smo krenili s štirimi osebnimi avtomobili (tri Škode, različnih letnikov in en Spaček), skupna dolžina poti tja in nazaj, pa je znašala 2100 in nekaj kilometrov. Na poti smo posneli 25 diafilmov, s kamero super 8 mm pa film o odpravi v Durmitor. Posnetih je bilo tudi nekaj črnobelih fotografij, ki bodo morda dobrodošle pri pripravi novega plezalnega vodnika za to območje.

ZAHVALA

Za uspešno izvedbo odprave se zahvaljujemo tudi mnogim mecenom , ki so nam pomagali na pot, kot denimo Petrol, rafinerija Maribor, ki je avtomobile oskrbel s potrebno količino najboljšega motornega olja, MTT Maribor, za finančno pomoč, Swaty Maribor, Sladkogorska Sladki vrh, Induplati Jarše, hotel Slavija Maribor, Mladinski komite Slovenska Bistrica in mnogi tisti, ki so tako ali drugače prispevali svoj delež, tudi z moralno podporo, da je odprava lahko zaživela, odšla in se vrnila.

Šestindvajset let pozneje

Nekaj več kot četrt stoletja je minilo od tega davnega dogodka. Živimo v času, ko so računalniki zavladali svetu, njih tehnologija pa dobiva neslutene razsežnosti. Besedila sestavkov, dopisov, potopisov in recimo temu še drugih literarnih snovanj, ki sem jih pred tridesetimi leti skrbno metal na papir, kot rokopise, potem pa prav tako skrbno pretipkaval, danes po tolikih letih znova držim v rokah, jih prebiram, urejujem in sortiram. Tudi meni pri tem opravilu pomaga računalnik, ki smo si ga v družini nedavno omislili. Veliko zgod, prigod in drobnih doživljajev s popotovanj je tonilo v pozabo, pri tem delu pa jih nanovo odkrivam, kar je seveda prijetno in zabavno. Zgodile pa so se tudi velike in nepredvidljive stvari, dogodki, ki so boleče zarezali v zgodovino, tedaj naše skupne in ponosne domovine Jugoslavije ter njenih narodov na teh tleh, kjer smo, ali pa naj bi, živeli v slogi in bratstvu. Toda, zaradi novodobnih, povampirjenih nacionalističnih vodij, nismo več vzdržali skupaj. Velikosrbske ideje so se razpočile kot milni mehurčki, Jugoslavija pa po šivih, kar je izzvalo krvavo, v nekaterih njenih predelih, skoraj pet let trajajočo vojno z grozovitimi posledicami v vseh možnih inačicah. Slovenci, smo se iz tega prekipevajočega jugoslovansko-balkanskega kotla na srečo rešili le z nekaj praskami in tudi žrtvami, toda mnogi kraji republike Hrvaške, zlasti pa Bosne in Hercegovine, ki jih omenjam v svojem potopisu, so postali najbolj krvava prizorišča, te nepotrebne in neumne morije. Neumne in bedaste, porojene v slaboumnih in prenapetih glavah politikov, ter njihovih generalskih oprod, kot vse kar jih je in se še vedno dogajajo, na tem našem, že krepko iztirjenem planetu Zemlji. Kdo ve za koliko časa so pokopani vsi upi, pokopana, vsa znanstva in prijateljstva, ali pa jih enostavno več ne bo, ker so odšla, nasilno odšla pod rušo, skupaj z ljudmi in njihovimi prijaznimi obrazi, gostoljubjem in sploh vsem, kar pritiče ljudem širokih src in duha, ki sem jih poznal.

Srečen in neskončno hvaležen sem življenju s katerim mi je bilo dano, doživeti, z ljudmi tega prostora pa deliti vse te lepote.Vseobsegajoče lepote narave – skritih gorskih kotičkov, prepadnih sten vršacev, utesnjenih rečnih sotesk, livad, travnikov, gozdov in nenazadnje mnogih takšnih ali drugačnih človeških usod, ki so se izgubile v vrtincu časa.

Navdaja pa me tudi neizmerna žalost pomešana z nostalgijo, kajti, hkrati z usihanjem in bledenjem teh podob se utaplja tudi moje upanje, da bi jih še kdaj poiskal in da bi se kdaj k njim še lahko vrnil. Kdo ve kako daleč se bo zažrl mah v melišča durmitorskih gora, preden bo spet vse tako kot je bilo, pa čeprav nikdar nič več ne bo tako, kot je prej bilo!

In sreča, kje si, kaj sploh si? …. Oni dan sem na zastavljeno vprašanje televizijske novinarke,naključno izbranim mimoidočim cestnim sogovornikom  »kaj je za vas sreča«?  zabeležil kar nekaj pričakovanih odgovorov na to temo. Ti so me potrdili v prepričanju, namreč, da je sreč toliko, kolikor je življenj, pravzaprav, kolikor življenj, toliko izraženih misli o njej. Tudi Polde Bibič, naš veliki gledališki in filmski igralec se je znašel med njimi in rekel: »ja, mar ni, življenje samo po sebi sreča«? Lepo povedano, lepo zamišljeno, hkrati pa, še en dokaz več v primerjavi s prej ponujenim.

Image
Zame je sreča predvsem svoboda, svoboda v vseh njenih odtenkih, s poudarkom na svobodi ustvarjanja in ustvarjalnem navdihu s kateregakoli področja. In če, in ko, vse te, tri prvine ugasnejo, ali pa za svojo rast nikoli ne naletijo na plodna tla, tedaj se mi zdi, - ne prepričan sem, - življenje postane samo sebi namen. Življenje zaradi življenja, je mar to sreča? Ne, zame ni! Sreča je, v spravi samega s samim seboj življenja z življenjem namreč, in takrat napoči čas da se poslovi in ugasne!
 

Tako se je poslovila in ugasnila tudi naša nekdanja lepa ponosna in še kar velika skupna domovina JUGOSLAVIJA!

 Inko Bajde, september 1972 

Značke:
GL4 YU

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

OBJAVLJALCI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.