delo Janeza Gregorina s podnaslovom: Kronika leta strahote 1810 - 1941
Zavetje v pečevju
Kronika leta strahote 1810 – 1941
Avtor: Janez Gregorin
Uredil in napisal spremno besedo: France Malešič
Izvršna urednica: Alenka Veber
Oprema: Dušan Sterle
Cena: 23,50 €
Velikost: 135 mm x 210 mm
Vezava: mehka z zavihi
Število strani: 412, ilustracij: 3
ISBN 978-961-278-292-4 | COBISS.SI-ID 286789120
Založnik: Celjska Mohorjeva družba
Izid: december 2016
Izreden primer pripovedi o okupacijskih dogodkih, ki je izhajala v času okupacije.
Zavetje v pečevju je Gregorinovo zadnje delo. V nedoumljivem vrtincu druge svetovne vojne je v popoldnevniku Slovenski dom 29. avgusta 1941 izšlo nenajavljeno in neoštevilčeno prvo nadaljevanje podlistka Zavetje v pečevju, katerega avtor je bil podpisan s psevdonimom Igor Zagrenjen. Sledila so nadaljevanja, ki so izhajala vsak dan, izostala so le nekajkrat. Šele po 30. nadaljevanju so bile ob naslovu tudi tekoče številke. Pripoved je izhajala vse do 117. nadaljevanja, 24. januarja 1942.
Roman Zavetje v pečevju – tako pisatelj imenuje zasilno domovanje v skalah – je Gregorinovo najdaljše besedilo. Pisal ga je sproti, nastajalo je v osebni stiski (požig vasi, mučenje starega Vreska, smrt Franceta, novorojenega sina glavnega junaka Toneta Vreska; ob vsem tem pa premišljevanja o vrsti eksistenčnih vprašanj), hkrati pa iz ljubezni do odvzetih Kamniških planin in hrepenenja po njih, v želji po svobodi in predanosti slovenstvu (pisateljev arhaizirani jezik, ljudska rekla in rečenice).
Čeprav se pisatelj krajevno ni želel opredeliti, je mogoče razbrati nekatere kraje (Glavnik – Kamnik, Goljava – Stranje, Globel – Kamniška Bistrica, Pusti jarek – Črni graben, Globljana – Ljubljana), druga imena pa se iz razumljivih razlogov temu izmikajo. Nekatera imena gora so določljiva (Čelešnik – Rzenik, Pruka – Skuta, Močilnik – Mokrica), druga pa ne prav zlahka ali pa sploh ne. Zavetje glavnega junaka je postavljeno nad Kamniško Bistrico, nad zatrep V Koncu (Klokovnjak).
V delu obsoja nosilce okupacije (Francozi so Nemci) in se tolaži s tem, da ima čas med bralci velik pomen ter jim daje odgovor na zastavljena vprašanja: »Zmerom te zverine tako ne bodo ostale na našem svetu! Neki dan jih bo konec, tako bodo skopneli kakor sneg!« Njihov brezvestni vodja Napoleon (Hitler) mu je »pošast, žival, opisana in prerokovana v svetem pismu, ki naj jo Bog pahne v najnižje brezno pekla.«
Njegov psevdonim Igor Zagrenjen pa kaže najgloblji vzrok pisanja in opozarja na aktualnost pripovedi.
O avtorju
Novinar, pisatelj in alpinist Janez Gregorin se je rodil 22. junija 1911 v Ljubljani, v družini podobarja in rezbarja Matije Gregorina. Dve leti za njim se je rodil brat Miro. Na začetku prve svetovne vojne je oče moral na vzhodno fronto. Prišel je v vojno ujetništvo v Sibirijo. Janez je bil star komaj šest let, brat pa štiri, ko jima je leta 1917 umrla mati med takratno epidemijo španske gripe. Otroka je vzela k sebi družina Pengov, katere mati je bila njuna teta.
Oče se je iz ujetništva vrnil po sedmih letih. Šele takrat je izvedel, da mu je umrla žena. Bil je tako prizadet, da si do konca življenja ni poiskal nove družice. Najel je dve sobi v Križevniški ulici, v eni je živel sam, v drugi pa oba sinova. Otroka z očetom nista mogla imeti zelo tesnega stika; bila pa sta izredno navezana drug na drugega, vajena sta bila skromnosti, izredno bornih in tesnih razmer. Oba sta bila vedoželjna in sta obiskovala klasično gimnazijo.
Janez je že šestnajstleten začel navdušeno obiskovati gore in tudi plezati. Leta 1930 se je prvič oglasil v Planinskem vestniku z dvema člankoma in s tremi črticami; bil je deležen spodbude urednika Josipa Tominška.
Študiral filozofijo in se izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Z bratom sta postala izredna plezalska naveza in nadaljevala z načrtnim obiskovanjem vedno težjih sten v Kamniško-Savinjskih Alpah.V tridesetih letih je bil Janez Gregorin osrednja planinska in pisateljska osebnost s tematiko z območja Grintovcev.
Izbruhnila je druga svetovna vojna, kar ga je nepopisno prizadelo. Zavedal se je, da je bolan in nemočen. V Slovenskem domu je julija 1941 prvič uporabil svoj zgovorni psevdonim Igor Zagrenjen in objavil pomenljivo gorniško črtico Čelešnik, ki govori o prvih plezalnih vzponih v Rzeniku.
Konec avgusta 1941 se je kot pisatelj zmogel neposredno upreti času in začel v obliki podlistka objavljati delo Zavetje v pečevju. Svoje preizkušane junake je postavljal v najrazličnejše govorne položaje, v katerih so osovraženim tujcem lahko povsem jasno očitali, da so vsiljivci – ki pri nas nimajo kaj iskati – in jih obtoževali najhujšega nasilja; spet drugič so se oglasili tujci sami z neusmiljeno nadutostjo in brezbrižnostjo do svojih zločinov. Glasno je izpovedal vse tisto, kar so tedaj okupirani Slovenci razmišljali in šepetali naskrivaj. S tem je pet mesecev vzbujal posebno pozornost bralcev, da so ga brali z velikim zanimanjem in jim je bila vsebina v uteho.
Po daljši hudi bolezni je umrl 4. oktobra 1942 v ljubljanski bolnišnici.
Dve leti kasneje je izšlo njegovo zbrano delo Blagoslov gora, ki ga je uredil Boris Režek, izdalo pa Slovensko planinsko društvo: »Iz pripovedovanj je vel omamen vonj neznanega sveta med gorami; vabeče je odjeknil v mladih, vsemu lepemu vdanih dušah ... Z vsakim korakom v višavo je zbežal del skrbi.«
Od predvidene izdaje Zavetja v pečevju je ostal je le še pomenljivi Režkov podnaslov Kronika leta strahote 1810 – 1941. Sedaj pa je čas za knjižno izdajo tega najboljšega Gregorinovega dela, pripovedi o nekdanjih bridkih časih, ki nam še danes – vsem brez razlike – še vedno veliko pove.
Odlomki iz knjige
Burga mora pogledat, kaj se tam godi! Burga mora na Vreskovino, da bo videla, če se atu ni kaj zgodilo!
Oh, zakaj mora on biti tako slab!
Pa saj nemara ne bi mogel sam prav nič pomagati! Saj še do Vreskovine ne bi prišel!
Burgi pa ne bodo nič naredili.
Kaj naj bi tudi napravili stari ženski!
Čeprav se mu je vrtelo v glavi in se mu je pred očmi skozi kalno meglo majalo skalovje zdaj na eno, zdaj na drugo kraj, ga je gnala čvrsta in trmasta misel naprej gor. Sila je šla čez moči, morala mu jih je za čas vrniti.
Hlastal je po oprimkih, ni gledal, kam bo stopil.
Kar pa je prijel in kamor se je uprl, vse je držalo.
Nič postajati, kar naprej gor!
Če boš obstal in se odpočival, ti bodo moči spet odpovedale, tako si je ponavljal, ko je s trudom lezel po strmem bregu.
Sam ni vedel, kako je zlezel čez trebušino v polici pod zavetjem. Zvrnil se je po dolgem zraven klopi.
Slišal je, kako so zaškripala vrata.
Odprl je oči, pa ni spoznal nobene.
»Francozi streljajo! Francozi so v Senožeti! Burga, brž pojdi pogledat, tebi ne bodo nič naredili! Burga, brž pojdi pogledat!« je blebetal kakor otrok. Komaj sta ga razumeli.
S težavo sta ga spravili v zavetje. Takega hrusta je bilo težko premakniti.
*
»Oh Ti moj ljubi Bog, ali res ne vidiš, kaj se na svetu godi? Ali res ne misliš udariti teh zveri v človeški podobi?«
*
Ura je prišla, ko nam boste morali biti zavetje vsi vi sivi hribi, vse ve surove gore! Vse pečevje bo posihmal naše zavetje!
*
»Star sem toliko kolikor vaš rod … Ves ta čas sem živel skrit med vami, skrit, kadar se je vašemu rodu godilo dobro. Šele, kadar je napočil čas stiske, čas trpljenja in preizkušanja, sem se prikazal v podobi … Zmerom vam bom tudi poslej ob strani in kadarkoli bo spet napočil čas velike stiske, se bom znova vrnil …«
»… vsadil mu bom v srce, kar bo poslej moral imeti do konca sveta vsak sin in vsaka hči vašega rodu: ponos, zavest, trmo, čast in gorečo ljubezen do svobode. To, da ga ne bo mogoče kupiti ne z darom, vabilom in božanjem, ne z grožnjo, udarcem in mučenjem … To, da bo vsak za zmerom svetó prepričan: kakor je moj rod majhen, nič manj ne smem biti ponosen nanj, nič manj ga ne smem častiti in spoštovati, kot časte drugi svoje velike in mogočne.«
*
Mir je razprostrl svoje blage peroti nad zemljo - zdaj pa prav gotovo za dolgo, dolgo časa!