Gorska veriga, dolga 100 km, je dovolj raznovrstna, da jo predstavimo. Nekaj posamičnih predelov je bilo na G-L že opisanih, drugi bodo gotovo še sledili.
Med Dravo in Ziljo
Ziljske Alpe (Gailtaler Alpen) so gorska veriga med dolinama Drave na severu in Zilje na jugu. Še v najtesnejšem sorodstvu so s Karavankami, vendar se od teh v nekaj pomembnih značilnostih tudi razlikujejo. Ker so vrhovi v verigi dovolj vsaksebi, so z njih širni razgledi, gorniki pa skoraj na vseh občutijo prostranstvo alpskega sveta. Za nas pa so te gore še posebno zanimive, saj v njih Slovenci vztrajajo že od prvih naselitev naprej. Podskupine Ziljskih Alp so od vzhoda: masivi Dobrača, Spitzegla, Latschurja, Reisskofla, Torkofla in povsem na zahodu Lienški Dolomiti.
Nastanek Ziljskih Alp
Vse geografske klasifikacije uvrščajo Ziljske Alpe k Južnoapneniškim Alpam. Po SOIUSA sistemu so v skupini št. 33 (Karnijske in Ziljske Alpe), po klasifikaciji Vzhodnih Alp Nemškega planinskega društva pa so samostojna skupina št. 56, ki pa tudi pripada k Južnoapneniškim Alpam. A geografske klasifikacije se pogosto ne menijo za dognanja geologije, ki pa nastanek in naravo gorstev vedno zna bolje razložiti.
Reisskofel se dviguje skoraj 1700 m nad Ziljsko dolino
Ziljske Alpe ležijo severno od Periadriatskega preloma, najpomembnejše geološke prelomnice Alp, in zato pripadajo osrednjemu delu Vzhodnih Alp, ki ga geologi imenujejo Austroalpine. Skupaj s severno verigo Karavank (ki jo od južne verige Karavank loči prav Periadriatski prelom) tvorijo Ziljske Alpe takoimenovani »Drauzug« – Obdravsko verigo. Njihovi vrhovi so večinoma iz sedimentnih (karbonatnih) kamnin različnih starosti. Zato so ti dolomitski in apnenčasti vrhovi res podobni Južnoapneniškim Alpam, vendar je njihova zgodovina nastanka bližja Severnoapneniškim Alpam. Nekaj vrhov na severu in jugu pa je iz metamorfnih kamnin, podobnih tistim, ki so na zaobljenih vrhovih bližnje skupine Kreuzecka, skupine Nockberge in drugih.
Pregled gorniških ciljev
Lienški Dolomiti so svet zase in ker jih kaj dosti nisva obiskala, jih bom v tem pregledu izpustil. Pa škoda, saj so drzni in lepi vrhovi. V ostalih podskupinah pa sva obiskala vse pomembnejše vrhove in v nadaljevanju je kratek pregled ponudbe Ziljskih Alp.
Skupščina kavk na Dobraču s pogledom vzdolž Ziljske doline
Že prvi vrh na vzhodu, Dobrač, 2166 m, je prava znamenitost. Dobra gorska cesta, ki je izven poletne sezone kdaj celo zastonj, nas pripelje pod izredno razgleden vrh. Naprej pa peš, s kolesom, smučmi ali sanmi, ni pomembno. Kdor pa si želi prave gorske ture, naj gre na vrh s severa ali od zahoda, z juga je vzpon lahko dolg in vroč. Celo bolj kot po pogledu na Julijce je Dobrač poznan po tem, da je plačal velik davek temu, da stoji tik ob Periadriatski geološki prelomnici. Januarja 1348 je močan potres porušil velik del južnih ostenij.
Malo naprej, nad Plajberkom (Bad Bleiberg) je omembe vreden Kobesnock, 1820 m. Rudarska tradicija kraja in lepa krožna tura mimo naravnega okna vam lahko izpolnita dan. Čegla gora (Tschekelnock), 1892 m, že pripada grebenu nad Preseškim jezerom in napoveduje prizore, ki smo jih v večji meri deležni na sosednjem vrhu, ki sliši na ime Glazice (Graslitzen), 2044 m. Krožna tura iz Ziljske doline je čudovita – po zahodni poti strmo gor, potem pa po grebenu proti vzhodu in dol mimo mistične cerkvice Sv. Štefana (St. Steben). Še lepše in za odtenek zahtevnejše pa je grebensko prečenje Negala (Spitzegel), 2119 m. Čeprav so lepi tudi pristopi z juga, tokrat priporočam krožno turo s severa, iz Tscherniheima, znamenite doline glažut.
Prečkanje vzhodnih sosedov Negala (Spitzegla)
Severno od verige Negala leži Belo jezero (Weissensee), eno najlepših na Koroškem. Ko je pozimi urejeno za drsanje, nanj prihaja cela Evropa, prijetne izlete pa ponuja tudi v ostalih letnih časih. Še bolj proti severu je skupina Latschurja. Na vrhove, kot so: Latschur, 2236 m, Eckwand, 2221 m in postavni Staff, 2217 m, se lahko povzpnemo od Belega jezera, hitreje, in tudi lepo, pa z Goldecka, 2142 m, na katerega vas pripelje žičnica ali gorska cesta.
Staff
Še naprej proti zahodu kraljuje Reisskofel, 2371 m, nemara najmogočnejša gora Ziljskih Alp (izven Lienških Dolomitov). Ta je prava manjša gorska skupina, prepadni, skalnati vrhovi so dostopni po srednje zahtevnih, označenih poteh, ture podpirata planinska koča in bivak. Izkušenim gornikom priporočam vzpon od jugovzhoda, z Jochalm, tako da v vršnem delu lahko naredite manjšo krožno turo. Boste šli na greben po tako strmih travah, kot da bi bili kje nad Trento! Še zahodneje od Reisskofla pa je skupina Torkofla, po lepi planini pod njo imenovana tudi Jauken. Te pa se drži kar nekaj zgodovine. Visoko pod vrhovi so rudo kopali že Kelti, ki so nad današnjimi Dolami (Dellach) imeli cvetoče naselje. To je bilo kot Gurina pomembno še v antiki, danes si na licu mesta lahko ogledamo obnovljeni Herkulov tempelj. Sicer pa so vrhovi v grebenu spet zelo lepi gorniški cilji. Priporočam srednje zahtevno pohodno krožno turo s planine Jauken, na kateri povežemo vrhove: Torkofel, 2275 m, Mitterkofel, 2247 m in Spitzkofel, 2227 m, lahko pa na Jauken pridemo tudi na turno smučanje.
Na razcvetenem, razglednem balkonu Auf der Mussen
V skupini Lienških Dolomitov pa naj vseeno omenim dva cilja v južnem, bolj pohlevnem delu gorstva. Nad St. Jakobom, ki leži že nad idilično Zgornjo Ziljsko dolino (Lesachtal), je čudovito planinsko območje z imenom Auf der Mussen. Tja pa morate priti konec junija ali začetek julija. Opuščene planine so zaščiteno naravno območje in ljubitelji cvetja boste tistim zaobljenim vrhovom (med 1773 m in 2090 m) v svojem navdušenju zagotovo namenili ves dan. Drugo posebno območje pa so zaobljeni vrhovi na skrajnem zahodu. Ti so iz metamorfnih kamnin in omogočajo lahke, zelo razgledne ture različnih dolžin. Pozimi pa se celotno območje spremeni v turno smučarski paradiž. Osrednji vrh je Golzentipp, 2317 m, malenkost nižjih dvatisočakov v soseščini ima pa še kar precej.
Fantastična jutranja panorama s Steinrastla, južni del Lienških Dolomitov
Sklep
Ziljske Alpe od Slovenije niso preveč oddaljene, odvisno seveda kje živite. V Beljaku ste hitro, v Šmohorju tudi, naprej pa se cesta po Ziljski dolini, čeprav jo je Stvarnik izgleda načrtoval z ravnilom, vedno bolj vleče. Še zlasti po Lesni dolini (Lesachtal), kjer so je domačini zagotovo kupili preveč in so jo potem morali položiti v prav vsako od neštetih grap, ki se v dolino stekajo. Pa namenite obisku ves vikend, če vam je en dan premalo!