Išči

Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zimski dan na Jezerskem

Kibubazin - Jure Laharnar - Skupna tura AO Idrija je odpadla, z Janom pa sva imela prost dan in še vreme je bilo pripravljeno sodelovati ...

Na spletiščih so poročali o dobrih razmerah v Teranovi, in ker je še nisva imela na seznamu preplezanih, sva sklenila to spremeniti.

Še v temi se peljeva od Jezerskega proti žičnici v Ravenski Kočni, ko opaziva v steni svetle pikice. »Tem pa Teranova danes služi le za ogrevanje in hiter prehod do višjih nadstropij ter resnejših smeri v severni steni Dolgega hrbta,« družno ugotavljava. Počasi se zdani, midva pa parkirava pri spodnji postaji tovorne žičnice. Čaka naju ura hoje skozi gozd in grmičevje.

Teranova

Na dostopu si ogledujeva Sinji slap in Vikijevo svečo, ki pa ji še nekaj manjka, da bo vredna svojega imena. Pogled proti najinemu cilju nama razkrije navezo v prvem raztežaju. Danes bo pa tod precej prometa, še dobro, da sva zgodna. Še po melišču navzgor in že sva pri votlini na vstopu v smer. Hitro se pripraviva in žreb določi mene, da začnem.

Potegnem navzgor proti prvemu sidrišču, a še preden ga dosežem, se vrv izteče. Tokrat sva imela s seboj Janovo vrv in navezala sva se na pred časom skrajšano polovičko. Zmanjkalo pa je ravno tistih deset metrov ... A ker strmina ni prehuda, sneg pa je trd in super drži, potegnem do varovališča, hkrati pa sotrpin prične plezati. Drugi raztežaj pripade njemu. Ta del je najstrmejši, a cepini držijo super, dereze pa prijemljejo, kot se šika. Le v štartu je nekoliko zoprn prehod iz mehkega snega v led, naprej pa spet trdo zbit sneg. Naslednji raztežaj je zopet moj. V njem naj bi bilo tudi ključno mesto smeri, a zaradi odličnih razmer ga niti ne opazim. Nadaljevanje pa je položnejše, zato plezava sočasno oziroma vlečeva štajerca, kot bi se temu reklo v žargonu. Da ne bo pomote – nekajkrat vmes vpneva komplet v klin, tako, za vsak slučaj, če bi na lahkem terenu komu zdrsnilo.

No, in tako prideva do konca grape v nekakšen kotel, kjer dohitiva navezo, ki sva jo opazovala na dostopu. Sledi še izpostavljena prečka v levo in čez rob stene. Spet je vrsta na meni, a počakati moram, da predhodnika opravita začeto delo. V skali je kar nekaj klinov in na koncu celo svedrovca, tako da z nameščanjem varovanja ni problemov. Še najbolj zoprno je ozko mesto pod skalami, kjer uporabim čudno plezalno-plazilno tehniko. Pridem do roba, se potegnem čezenj in se pripravim za varovanje soplezalca. Kmalu pokuka čez rob in pove, da je uporabil enako »inovativno« tehniko. Očitno deluje, a o tem, da bi jo prijavila na patentni urad, ne razmišljava. Prečiva pobočje v smeri proti Kranjski koči na Ledinah, nato pa v levo in skozi Žrelo pod steno.

Pol Vikijeve sveče

Dan je še mlad, midva pa še polna moči. »Greva še čez Sinjega, pogledat, kje je Davo smučal,« sva enotna. Sestopiva skozi rušje in takoj, ko se nama pokaže Sinji slap, vsaj mislila sva tako, jo ureževa po plazu navzgor pod steno. Ko pa prideva do ledu oziroma vstopa v smer, ugotoviva, da to sploh ni Sinji slap, pač pa mnogo težja Vikijeva sveča. Kaj pa zdaj? V njej pod vrhom opaziva plezalca, ki preči iz slapu po skalovju nekam v levo – torej bo povrhu vsega še mešan teren. Lepa reč. Da pa je mera polna, po ledu teče kot ob koncu ledne sezone. Ali bi ali ne bi?

Še enkrat vzameva v roke Kresalovo biblijo, ki navaja, da lahko v primeru, ko slap ni v celoti narejen, smer po dveh raztežajih zapustiš in izstopiš po levi grapi. Greva!

Glede na svoje revne izkušnje z ledom prepustim mesto prvega v navezi bolj izkušenemu. Jaz ga varujem, on pa me »v zahvalo« pošteno obmetava z lednimi granatami, da se jim komaj izmikam. Vsem mi seveda ne uspe pobegniti. Spet zaropota in se usuje, takoj nato pa močno poči. Še dobro, da so današnje čelade tako trdne! Vrv se kmalu izteče in na vrsti sem.

Še sam ne vem, zakaj sem začel nekoliko drugačno linijo kot predhodnik, saj je pokončnejša, poleg tega pa je še led tanjši. Dejstvo je, da manj izkušeni zabijajo cepine v led na vso moč, in tudi jaz nisem izjema, saj mu le na ta način zaupam, da bo držal. Po nekaj metrih spet zamahnem v precej tanek led in cepin mi bliskovito odbije nazaj. Lopatka me useka direktno po zobeh, da se mi kar posveti. Previdno preverim situacijo in rezultat je počen zob – no, super!

V nadaljevanju cepine zabijam precej bolj z občutkom in tudi tisti z lopatko roma v močnejšo roko, da je bolj pod kontrolo. Pridem do sidrišča in predlagam Janu, da tudi naslednji raztežaj pleza v vodstvu. Najprej potegne navzgor, nato pa proti levi, kjer v skali opazi klin. Vpne. Od tam bi moral prečiti po tankem ledu nazaj v vpadnico slapu, a se raje odloči za nadaljevanje po na videz lažjem prehodu čez skale. Z derezami praskati po skalah pa ni prav enostavno in tako mu to vzame kar nekaj časa. Mene že pošteno trese od mraza, ko le zaslišim odrešilni: »Podri!« Na hitro podrem varovanje in Jan začne pobirati vrv, a kmalu odneha. Pred mano še vedno ležita nekaj metrov dolgi zanki obeh polovičk, on pa se dere, da me varuje. Bolj kot kričim, naj pobere vrv, bolj mi vrača, da me varuje. Očitno me ne sliši, jaz pa njega prav dobro. Ja, nič, tukaj ne morem ostati, zato začnem previdno plezati.

Ravno se vzpnem za kak meter, že zazvoni telefon. »Sori, miško, zdaj pa res ne morem!« Takoj, ko Siddharta odpoje, spet zazvoni. Nekaj mi pravi, da se moram oglasiti. Močno zabijem cepina, dobro postavim nogi, nato se oglasim. Jan je, ki me prej zaradi šumenja vode sploh ni slišal. Sporočim mu nastalo situacijo in naj že vendar pobere vrv. Ravno v tem pa je problem. Trenje je namreč tolikšno, da vrvi ne more povsem napeti. Bom pač plezal kot prvi ... Odpnem vponko iz klina pod skalami in prečim nazaj v slap. Tam udarim direktno, kot mi svetuje kolega. Kar lepo napredujem, ko me malo pod vrhom zaustavi napeta vrv. O, groza! Prosta zanka se je nekje spodaj zataknila in mi onemogočila nadaljevanje. Tulim soplezalcu, naj popusti vrv, da bi jo lahko vrgel preko skalnega roglja, kamor se je zataknila. Jan popusti, a vrvi mi ne uspe sprostiti. Izrečem nekaj sočnih, ki jih na tem mestu ne bi ponavljal, in se z vso silo zaženem proti vrhu. In ker pametnejši odneha, se mi izide. Nato pa mi uspe sprostiti še vrv in do varovališča imam le še kratek sprehod.

Pogled proti nadaljevanju smeri pa ne obeta nič dobrega, saj je led zelo slabo narejen. Odločiva se, da zavijeva po izstopni grapi levo navzgor. Potegnem pol raztežaja do roba, ki mi odkrije nadaljevanje po strmi grapi, polni napihanega snega. Na njem se je že naredila kloža, zato previdno gazim ob robu navzgor, Jan pa raztežaj za menoj. Spet vlečeva štajerca. Po kakih sto metrih se grapa zoža, nato pa jo zapre majhen skalni skok v kaminu. Ob zimah, bogatih s snegom, je prav gotovo zalit, tokrat pa je kopen. Malo praskanja po skali in že cepina zabijem v zbit sneg nad kaminom. Sledi še raztežaj gaženja po grapi, nato pa prideva do markacij in jeklenic. Sestopiva sva po stezi, ki pelje od Češke koče v dolino.

Dan se že močno nagne proti večeru, ko utrujena sezujeva gojzarje. Rdeča zarja nad jezerskimi vršaci obeta krasen jutrišnji dan, ki bo kot nalašč za nove dogodivščine.

  10.12.2018
G-L:  "Kibubazin" 


Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

OBJAVLJALCI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.