Jalovec, najlepša slovenska gora je pozimi še posebaj čudovita. Poleg tega pa je bistveno manj obiskana od Triglava. Zato sem se z veseljem pridružil kolegom pri turi na goro kristal.
Turo smo začeli ob petih zjutraj v Planici. Skozi Tamar smo hodili zelo počasi vedoč, da je pred nami zelo dolga zimska tura. Sprva se mi je zdelo, da smo se na pot odpravili precej zgodaj. A daleč pred nami, pod Jalovškim ozebnikom se je že vila manjša reka (baterijskih) luči. Ne, ne bomo sami.
Začetni del ture je bil še najbolj naporen – psihološko – ker je bilo treba premagati kar okrog 6 km ravnine skozi celotno dolino Tamar, da smo sploh prišli pod ostenje Jalovca. Vendar, ker je bila tedaj še trda tema, smo se kar hitro znašli v zatrepu Tamarja.
Končno smo se začeli vzpenjati navzgor proti Jalovškemu ozebniku. Zaradi odjuge se je sneg prediral (do gležnjev). Občasni sunki vetra pa so stare gazi že zamedli. Medtem ko smo se mi vzpenjali, se je počasi zdanilo.
Po dveh urah in pol hoje sem končno vstopil v Ozebnik. Denem si cepina v roke in nataknem dereze na čevlje; pa takoj naprej. V trenutku so se snežne razmere spremenile. Sneg se na srečo ni več prediral, kar je močno olajšalo napredovanje. Vseeno pa snežna podlaga ni bila trda. Vzpon skozi ozebnik je zanimivo doživetje, ker je skozenj čudovit pogled na Tamar, globoko spodaj. Strm pa ni (le okoli 40 °). Z doline namreč zgleda, da se postavi precej bolj pokonci, kar pa je le optična prevara.
Na vrhu počakam kolege, da skupaj nadaljujemo vzpon na vrh Jalovca. Odločili smo se za vzpon skozi Zimski kamin na Streho. Začetni (20 m visok) skok v smeri je precej strm (okrog 70 °). Na srečo pa je bil odlično zalit in zaledenel, tako da so bajle in dereze dobro prijele. Višje na strehi se strmina za kakih 10-20° unese. Težav ni več, razen krajše, malce bolj izpostavljene prečke v desno (seveda prostora za napako tu ni nikjer). S strehe smo stopili na greben Jalovca in se po njem v nekaj minutah vzpeli na vrh gore. Na vrhu je močno pihal veter in s seboj nosil ledene kristale, ostre kot britev, ki so se zažirali v naše brade. Zato se na vrhu zadržimo le toliko časa, da si čestitamo in da naredimo nekaj fotografij. Razgled je čudovit!
Sestopamo previdno in počasi, ker vemo da je to najbolj nevaren del vsake ture. Vendar ne nazaj čez strm Zimski kamin, ampak po normalni smeri, ki sledi poteku letne poti. Izpostavljen grebenski del poti nam ni povzročal preglavic.
Pač pa smo imeli težave kasneje, ko se smer dobrih 100 višinskih metrov spušča naravnost navzdol. Tako smo bili kake pol ure sestopa vsi gorniki ves čas točno drug nad drugim. Ravno nekaj minut za nami sta po istem pobočja začela sestopati še dva Italijana. Ni nam jasno kaj točna sta počela, ali sta v sneg morebiti kopala nove kanale. Vemo le to, da jima je pri tem uspelo sprožiti cele manjše plazove snega, ki so nas “prijetno” tuširali in bombardirali še cel nadaljnji sestop dokler … dokler nas ni rešila prečnica v desno (sicer najbolj zoprn del poti) proti začetku Ozebnika.
Skozi Ozebnik smo zaradi dobrega snega skorajda »leteli«. Z njegovega vznožja, do zatrepa Tamarja pa sploh, ker smo se lahko sankali po riti. Turo smo zaključili v Domu v Tamarju, po 11 urah hoje, s zasluženo pijačo.
Lep gorniški pozdrav,
Bojan Ambrožič