Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Ni ne visoka in ne postavna, ker se ji dolgo sleme razprostre kar preko štirih vršičev skoraj enakih višin, ima pa vse tisto, kar imajo severni karavanški izrastki.
Je ven iz osrednjega grebena umaknjena vzpetina, ki nam radodarno ponuja kopico spogledljivih pogledov z divjimi, razdrapanimi severnimi ostenji najvišjih in najmogočnejših prvakov v Karavankah. Iz oči v oči se spogleduje z mogočno severno steno Vrtače, na vzhodu jo tam izza Grlovca pozdravlja dolgi greben Košute, na zahodu pa nanjo izza Kozjaka zre karavanški poglavar Stol. Njeno domače ime, saj vendar stoji v osrčju povsem slovenskega sveta, je bilo nekoč (tako izročilo) Sinja gora, le-to pa naj bi bilo temelj nemškemu Singerbergu, Žingarica pa naj bi bila spet slovenska priredba nemškega imena. O takšni vsakdanji in sodobni koroški stvarnosti nam z veliko ljubeznijo, znanjem in narodno zavestjo v svojih knjigah o Karavankah pripoveduje Stanko Klinar, domačin z južnih karavanških bregov. In tudi imena krajev v vznožju Žingarice niso nič manj slovensko zgovorna – Svetna vas, Struge, Slovenji Plajberk, Sopotnica, Podljubelj. Težko bi tod naokoli noga ne stopila na zemljo, ki z vso zgodovinsko pravico ne sliši klicev sinov slovenske matere.
Žingarica (1589 m)
Žingarica z grebena Na Možeh. Foto: Mitja Košir
Nič nebovzetnega ni vzpon na to raztegnjeno sleme, ki se, v primeri z južnimi karavanškimi mogotci, vzpne komaj za lučaj nad Plajberško kotanjo s potokom Žabnico na severu, nad Medvejim dolom (če vzamemo v zakup še sosednji Psinjski vrh) na zahodu in Ljubeljsko Borovnico na vzhodu, kajti tukaj je vse naokrog bolj sredogorsko kot prepadno in nebotično, zato pa je pisano na kožo vsem, ki imajo radi intimna srečevanja z daljnimi pogledi in mirnimi spogledovanji s samotnimi okruški nekoristnega sveta.
Seveda je Žingarica, porasla gozdna gmota, z gozdarskega pogleda vse prej kot nekoristen svet. Tudi na Koroškem, v Avstriji, ni drugače, zato nas na vseh poteh tod naokrog spremljajo (neprijetni!) pogledi na širne poseke, ki naj bi bile strokovno poseganje v avtohtoni gozd, vendar nam saj za zdaj, popotnikom, tamkajšnji gozdarji dajo vedeti, ker nam (ne tako kot pri nas!) še ne brišejo markacij, da jim nismo odveč in da znamo, vsak po svoji vesti in zavesti, tudi sobivati.
Kot tako nekoristen svet pa je Žingarica eno samo visoko vabilo vsem, ki bi kdaj radi pogledali osrčju prepadnih Karavank v njihovo severno dušo, v njihova prepadna nedrja. Najlepša in prav gotovo najbolj po karavanško razgledna pot je tista iz Slovenjega Plajberka, izza tamkajšnje cerkvice in preko vaških travnikov (tukaj, na Pustoti, so nekoč v jaških kopali svinčevo rudo in od tod ime Plajberk) ves čas na sever ter na travnati vrh. Tja pridemo tudi iz Svetne vasi ali pa iz Struge v Dravski dolini, najbolj gorniško vznemirljiva, neoznačena in v poseben užitek le pravim stezosledcem pa je pot iz Podljubelja (Uneterloibl), ki vas bo pripeljala ves čas po zelo strmem, sem in tja celo prepadnem vzhodnem pobočju na vzhodni greben dolgega, razpotegnjenega vršnega slemena Žingarice.
Na vrhu te naše gore, ki ni karavanško visoka in vendar ni ponižna, se zavemo, zakaj so naši koroški rojaki o Karavankah vedno govorili kot o prepadnih gorah. Česar nam naš južni pogled ne pove, nam z zelo odločno besedo potrjujejo severni pogledi. Tudi tisti, ali pa še posebej tisti z Žingarice.
Dvoje branj priporočam. Stanka Klinarja Karavanke (PZS, 1997) ter Irene Mušič in Vladimirja Habjana Karavanke (Sidarta, 2007). Poglejte pa tudi na zemljevid Karavanke – osrednji del 1: 50.000.
Mitja Košir