Krave so pametnejše, kot si mislimo. Tako sem spoznal iz knjige Almleben (Življenje na planini), ki sem jo nedavno izbrskal v neki avstrijski knjigarni.
Podnaslov (So wie`s früher war - kot je bilo nekdaj) pove, da knjiga govori o preteklosti. Avtorica Inge Friedl je obiskala številne avstrijske planine in se pogovarjala z ljudmi, ki še vedo, kako je bilo. Verjetno je bilo podobno tudi na naših planinah. Iz knjige sem pobral nekaj zanimivosti, ki so včasih kar presenetljive. Tudi v želji, da se take stvari ohranijo med vsemi, ki radi zahajamo v gore in nas poti vodijo preko planin. Naših, avstrijskih, italijanskih … kamorkoli že nas zanese pot.
Knjiga se prične - le kako drugače - s potjo na planino. Izvemo, da so krave na neki kmetiji vedno, ko so jih izpustili iz hleva, zavile levo na travnik. Ko pa je prišel čas selitve na planino, so tistim, ki so na planini bile že večkrat, obesili zvonce okoli vratu. In zgodilo se je neverjetno. Ob izhodu iz hleva niso zavile levo, pač pa so jo ubrale naravnost po poti proti planini. Tudi, ko so prišle na planino v hlev, so tiste, izkušene, odšle naravnost k tistemu privezu, kjer so bile prejšnje leto. Očitno si krave zapomnijo več, kot si mislimo (tudi kasneje, ko beremo o tem, kako so se planšarice pogovarjale s kravami, ugotovimo, da žival razume veliko).
Na planini so seveda delali izdelke iz mleka, med njimi maslo. In kakšna je barva masla? Tedaj, ko so krave jedle svežo mlado travo, ki so jo popasle na travniku, je bilo maslo prav lepo rumeno, kasneje, proti jeseni, je zaradi starejše trave maslo svojo rumenost počasi izgubljalo, če so krave jedle seno, je bilo maslo že bolj belo.
Na planini je bilo nekdaj izjemnega pomena, da so živino priklicali, saj so jo večinoma molzli. Pri tem so za različne živali imeli različne klice. Poznati so morali vsa imena krav (tu se lahko spomnimo na Henrika Tumo, ki je nekoč na Planini za skalo popisal vsa imena ovčje črede, kot mu jih je povedal pastirček). Imena in zunanji znaki so bili edino razlikovalno sredstvo, tedaj pač še ni bilo številk za ušesi, morda bodo kmalu imele krave kar čipe z oddajniki. Posebej me je navdušilo pisanje o tem, kako so poznali ne le imena, pač pa tudi značaje živali. In kako so živali prenesle veliko, nikakor pa ne kričanja.
Posebno vlogo je na planini imel oskrbnik (čeprav je bila, seveda, najpomembnejša planšarica!). Ves dan je le skrbel, da je število živine ostalo tako, kot mora; opazoval je krave, če so poškodovane, bolne … Njegovi odlični pomočniki so (poleg pastirčkov) bili psi. Pes je moral dobro lajati, vedeti, da se živali lahko približa le od zadaj, da sme v opozorilo v nogo ugrizniti le narahlo. Živino je bilo treba pogosto segnati (denimo zaradi molže) in držati skupaj. Danes so v te namene na planinah povsod žičnate ali električne ograje.
Poleg krav in ovac so bile na planini pogosta žival tudi koze. Zaradi zvedavosti so bile prav vzor navdušenja nad odkrivanjem. Pojedle so (poleg zdravih in mladih) tudi veliko strupenih zeli, ki jim niso škodile. Kozli so zelo smrdeli in o tem je tudi v knjigi omenjenih kar nekaj zanimivih zgodb, saj se je obleka, četudi brez dotika z živaljo, hitro navzela vonja.
Obvezna žival na planini je bila tudi svinja. Popila je sirotko, ki je ostala od skute (nič ni smelo ostati ali biti zavrženo), in meso takih svinj je bilo najboljše. Svinja je pametna žival, a tudi zelo svojeglava. Sicer se je držala v bližini koče, a treba je bilo priti na planino in nazaj. In pri tem, če se je odločila in ni hotela naprej, pač ni hotela - vsako nasilno "spodbujanje" je bilo nevarno, ker svinjo lahko zadene kap. Ponavadi je najbolj pomagal dež, ki ga svinja očitno nima rada - brž je našla pot domov.
Veliko beremo v knjigi tudi o najbolj nevarni živali na planini - biku. Marsikatero težavo so znali povzročiti in dostikrat je bilo treba kar bežati pred njimi, žal so povzročili tudi kakšno smrt.
Posebej je zanimivo poglavje o vremenu, saj so strele pobile veliko živali, tudi nepredviden sneg je lahko povzročil veliko težav. Je pa neverjetno, kako so ljudje znali opazovati. Če so, denimo, krave med grmenjem ležale še naprej, ni bilo nevarno, ko so vstale, so vedeli, da bo hudo. Prepoznali so tudi oblake, ki so prinesli poletni sneg - bili so bolj beli, v njih je grmelo drugače. Tudi rastline, koprive, so dobile drugo barvo.
Največji poudarek v knjigi je dan planšaricam, ki so bile najpomebnejše osebe na planini, saj so izdelovale maslo, sir, skuto … Kljub delu so živele "gosposko" življenje, saj je ponavadi ena planšarica imela kar vso kočo zase - doma v dolini pa so se v eni sobi na kmetiji stiskala tudi po štiri dekleta. Planšarice so imele izjemno lepo okrašene koče, zavesice na oknih, cvetje na okenskih policah, okrašen bogkov kot … Planšarica je bila tudi cilj in želja številnih moških obiskovalcev iz doline - in v knjigi preberemo marsikaj o tem, kako je planina gledala na take, kako so jim (hudomušno) ponagajali, pa tudi zgodbe, ko se za planšarico ni dobro končalo (nosečnost s takimi, ki niso imeli kmetije ali ki so bili res naključni popotniki). Sploh je bila planšarica glavna na planini in je morala spretno krmariti med vsemi, ki so zahajali v kočo - tudi med divjimi in pravimi lovci, prvi so praviloma skrivali orožje kar v planšaričino posteljo, ki je bila "sveta" celo za nadzornike. Veliko je bilo tudi obiskovalcev, pravzaprav prvih turistov, in kot darilo so pogosto prinesli lonček za kavo oziroma čaj, zato so vse planšarice imele velike zbirke le-teh. V knjigi pa je tudi tragična zgodba o umoru na eni od štajerskih planin, ki se je zgodil pred skoraj sto leti. Prej se ljudje na planinah niso bali ničesar razen naravnih sil (nevihta, vihar) ali nesreče pri živini, potem se je zgodba razširila, z njo pa tudi strah …
No, nekaj strahu je bilo vedno tudi pred kačami, predvsem pa pred črvi, ki so se lahko zaredili v siru, če ga v toplih dneh niso redno čistili. V knjigi pa avtorica omenja tudi škrate, ki so se jih ljudje bali, saj so prišli v prazne koče takoj, ko so ljudje odšli v dolino - in če se je kdo zakasnil, je brž imel opravka s temi bitji.
Mnogi pripovedovalci v knjigi so se s planino srečali še kot pastirčki, ko so pomagali oskrbniku, dostikrat so bili stari komaj sedem, osem let. A večina se spominja življenja na planini kot najlepšega dela svojega življenja.
Kot se vse začne s potjo na planino, se konča - s povratkom s planine. Tudi knjiga Almleben. Že po sv. Jakobu (25. julij) je upadla paša, s tem pa kravam mleko, dokončno slovo od planine pa je bilo septembra. Odšli so, pastirji, oskrbniki, planšarice, in seveda živina. Slavnostno okrašeni, če se čez poletje na planini ni zgodilo nič hudega in doma ni nihče umrl. Vodilna krava je dobila potovalni zvonec (posebej velik in lep), vsaka žival je imela svoje okrasje. Spet je bila težava s svinjami, ki so se poleti zredile, pa še svojeglave so bile in so rade malo "zalegle" na poti … in so kdaj prišle v dolino nekaj ur za sprevodom.
Knjiga se mora zaključiti s priboljškom in bralca pričaka še nekaj receptov za tipične jedi s planin - vse na osnovi mleka in mlečnih izdelkov, moke, pa kakšna mast se najde vmes - mesa ni!
Kdor se danes pojavi na planini, peš ali z avtom, in se ustavi v koči, ki ponuja pivo in narezek, naj se v mislih poskusi vrniti v čase, o katerih piše knjiga. Prav gotovo bo navdušen - predvsem nad tem, kako odlično so znali tedaj opazovati in izkoristiti vse, kar jim je planina ponujala. Neprecenljiva dediščina.
Besedilo in fotografije: Marjan Bradeško