Grega Brajnik je vodnik reševalnega psa, avstralske ovčarke Evi.

Začnimo uradno, pogovarjamo se z gorskim reševalcem, vodnikom reševalnega psa pri Gorski reševalni zvezi Slovenije. Z 52-letnim Radovljičanom Gregom Brajnikom. »Moja osnovna usposobljenost je gorski reševalec.«

Prostovoljec, kot vsi gorski reševalci. Ko po opravljenih izpitih pridobiš naziv gorskega reševalca, se lahko odločiš, ali »boš ostal osnovna pehota ali se boš specializiral«. Lahko si inštruktor gorskega reševanja, reševalec letalec, vodnik reševalnega psa, to so laične usposobljenosti. Potem so tu še zdravniki.

Grega Brajnik je gorski reševalec od leta 1999, po dveh letih pripravništva in izpitih je postal član GRS Radovljica.
Zakaj je šel med gorske reševalce? »To je večinoma nasledek alpinistične kariere,« Brajnik je bil rekreativni osvajalec nekoristnega sveta, »ko postanemo pasivnejši, modrejši v plezariji, nas gre del v gorsko reševalno«. Da ostanejo s hribi?

»Najbolje je, če med reševalce prihajamo iz alpinističnih vrst,« ne pa s ceste. Gibanje v gorskem svetu imajo v sebi od malega. So to utrujeni alpinisti? »Ostareli,« mi je smeje odvrne.

Kako je prišlo do zamisli o pasji specializaciji? »Psi so bili vedno pri hiši. Najprej sem želel kužata imeti, potem pa sem želel z njim kaj početi. In ker sem bil že v GRZS, sem se odločil, da bom začel delovati v komisiji za reševanje izpod plazov. In da bom opravil izpite za vodnika reševalnega psa.«

Njegov prvi pes je bil za reševanje mimo, mešanka med malamutom in pirenejskim planinskim psom. Prevelika, pretežka je bila, a je nekako šlo. Deset let. »Zdaj imam avstralsko ovčarko, to sem namensko, s premislekom, kupil za reševanje.« Njeno partizansko ime je Evi.

Reševalni pes je njegovo, no, službeno orodje, kot pisunu računalnik? »To je lastniški pes.« Policija denimo ima svoje pse, ki jih deli uslužbencem, v GRZS je drugače. »Tega psa mi ne more nihče vzeti, češ da z njim slabo delam.« Lastništvo je za delo, ki ga Grega opravlja, prednost, ker sta skupaj 24 ur na dan. Pa saj imajo tudi policisti pse večinoma pri sebi, le da niso njihovi lastniki.

Srednja velikost

Pa pes ve, kdaj je Grega njegov prijazni lastnik, kdaj pa resen vodnik? »Ja, ja, zelo dobro ve.« Za pse reševalce v gorah so najprimernejše srednje velike pasme, »pretežkemu se v snegu udira, če je premajhen, pa v pršiču tudi nič ne more. Vsako pasmo pa se da priučiti, le da nekatere težje, druge lažje«.

Avstralci, poslušam, so idealni, prejšnji mešanec pa je bil zelo blizu volku in je sila rad šel malo po svoje, na divje. Reševalni pes mora biti predvsem delaven, vztrajen, fizično pri­pravljen, iskalne akcije, denimo v kopnem, lahko trajajo pet, šest ur.

V Sloveniji imamo pasje reševalce, ki sodijo pod kinologe, to so ruševinarji, reševalci po potresih ali v iskalnih akcijah v kopnih razmerah, psi pri GRZS pa prioritetno rešujejo izpod plazov, v snegu torej, in iščejo pogrešane na zahtevnem terenu ali v gorskem svetu.

Psa usposablja vodnik sam, »šolanje traja tri leta, vsako leto naredi zahtevnejše izpite, ko opravi zadnjega, dobi naziv reševalni pes GRZS«. Pozimi ga naučijo, kako poišče nekoga, »ki je popolnoma pokrit s snegom, je neviden«. Pri tem se zanašajo na njegovo izjemno orodje, »ki se mu reče pasji nos.

To je zadeva, ki je elektronika ne more nadomestiti. Izkoriščamo milijon vohalnih celic, ki jih ima pes v smrčku.«
Idealno bi bilo, če bi imeli vsi zimski obiskovalci gora s seboj plazovni trojček. A če tega ni in se zgodi nesreča, dobijo glavno vlogo psi. Gre za zasute, ki niso najdeni. Po gorskoreševalski definiciji je popolnoma zasut tudi nekdo, ki ima pod snegom le glavo, zasute vse dihalne poti, telo pa vidno. »Tedaj seveda psa ne potrebuješ.«

Zime so zadnje čase pri nas uboge, konfiguracija terenov je takšna, da je plazov na obljudenejših območjih malo. »V zadnjih desetih letih smo imeli 13 mrtvih pod plazovi, v Avstriji, ki je 50 kilometrov severneje čez Karavanke, jih je toliko ali več zasutih v enem letu.«

Ker je takšnih reševanj zelo malo, je Brajnik seveda več na terenu kot klasični reševalec. V okviru GRZS je pri nas 36 vodnikov reševalnih psov s 17 postaj. Praviloma naj bi bila po dva na postaji GRS, a se številčno vedno kajpak ne izide.

Zakaj je reševalec, povprašam Grega Brajnika. In nevede zastavim nagradno vprašanje. »Po več kot dvajsetih letih, kar to počnem, je to postalo način življenja. Če bi nehal, bi mi nekaj manjkalo. Zakaj sem se nekoč odločil, je bilo pa logično nadaljevanje vsega prejšnjega letanja po hribih.«

Ja, in ker je to včasih precej nevarno početje, je zelo dobrodošlo, če imaš vsa kolesca na pravih mestih, poslušam. Ko pride klic, je adrenalin, pa nikakor, ker se bo šlo v hribe, ampak ker se bo šlo reševat. Pozimi lahko v ekstremnih razmerah. »Ampak greš. Ker te nekdo potrebuje.«

Sogovornik bi se težko opredelil, ali mu je bližje klasično ali reševanje s psom, pove pa, da se pri 52 letih fizično ne more kosati z mlajšimi prvoligaši, gamsi. Akcije s psom pa potekajo počasneje in dlje.

»Priprave so obsežnejše. Snežni plaz je lociran, lokalnega značaja, gre za kup snega določenega obsega, reševanje, iskanje pogrešanega po kopnem, zahtevnem terenu pa lahko poteka kilometre daleč.«

Klasično reševalsko je bilo letošnje leto doslej mirno, koronavirus se je poznal. Ampak, pove Brajnik, tukaj je Bled, »turisti v japonkah, pa Osojnica, hrib nad Bledom, od koder vsi fotografirajo cerkvico na otoku in sončni vzhod. Letošnjo prvo akcijo na Osojnici smo imeli 1. januarja ob 12. uri.«

Sicer radovljiški reševalci pokrivajo Stol, Begunjščico, Pokljuko, Jelovico, tu je veliko gozdarskih nesreč ...
Gorsko reševanje je pri nas prostovoljno, ljudje se v normalnih okoliščinah prostovoljno ukvarjamo tudi z dejavnostjo preživetja, poklicem. Brajnik ima podjetje za proizvodnjo gorniških oblačil.

Grega Kališnik
Fotop: Jure Eržen