Išči

CIS

Kategorija združuje dogodke, dejavnike in druge vsebine z območja CIS (Skupnost neodvisnih držav nekdanje  Sovjetske zveze, ZSSR) .
SV del evropske podceline, večinoma na mejnem (Kavkaz) in azijskem delu - Pamir ter Tien Šan

Objavljalci

Authors

Arhiv

Prva mariborska

... alpinistična odprava KAVKAZ 1976

Prva mariborska

KAVKAZ 1976
Bašha- Auz      
Maribor, 21. avgust, 1976

Milanova žepna budilka je razposajeno zadrdrala v zgodnje jutro. Leno sem se pretegnil  v spalni vreči. Nikakor nisem bil navdušen nad tem, da bom moral zapustiti prijetno toplo ležišče, ter ga zamenjati za mrzlo jutro komaj prebujajočega se dne.

Zvezde, migajoče tam gori visoko na nebu, in že zaznavna svetloba vzhajajočega sonca, ki se je plazilo k višku  nekje izza grebena Bašha-Auza in ledenika Mižirgi, je oznanjala da bo danes lep dan, eden redkih, ki smo jih bili deležni po našem prihodu v Kavkaz. Plinski in bencinski gorilniki, so ob soju sveč prijetno brneli, med tem ko so nam greli zajtrk. Boro, Milan, Matic, Marjan, Milan, Venček in jaz pa smo v nahrbtnike tlačili še preostalo opremo, hrano za na pot in oblačila. »Dok«, kakor smo na kratko poimenovali našega zdravnika Bogdana, Lilo ki ima težave z nogo, ter Edi- njega kuha vročina, ter Franček, pa so se odločili, da danes ostanejo  na bivaku.

Še pozdrav v slovo  in že se zagrizemo v strmo ledeniško moreno . Prvi – zgodnji jutranji koraki so še nekoliko negotovi, Elanove smučarske palice so zato odlična opora. Z dnem se tudi v nas prebuja energija in ko se segrejemo, rekli bi na pravo delovno temperaturo, postane tudi napredovanje izdatnejše.

Med krajšimi premori, da si pljuča nekoliko opomorejo zaradi višine in razredčenega zraka, saj se gibljemo že na višini blizu 4000 m, z očmi sledimo prekrasnim razgledom na slikovito pokrajino in verigo grebenov gora, ki obdajajo ledenik Mižirgi. Vse to seveda mora tudi na filmski trak, za čase ko bo odprava v Kavkaz za nas le še oddaljena preteklost.

Prvi sončni žarki nežno objemajo vrhove pettisočakov Bezengijske stene, ki so uklenjeni v večni sneg in led, čisto »zafrajhane« so, kot pogosto pravimo v alpinističnem žargonu, zalogaji snežnih mas pa grozeče vise nad ledenikom. Nebi rad bil tam spodaj, ko bodo vezi popustile, ko bodo začeli voziti vlaki plazov  in prav vseeno je na katerem peronu stojiš – skupiš jo. Veliko takih primerov smo doživeli  v mesecu dni kolikor nam jih je bilo namenjenih v  Kavkazu, na srečo pa smo jih opazovali iz varne razdalje čestokrat ne dolgo zatem, ko smo odmaknili pete – kot da gora ne bi hotela. Razmere v severnih stenah so res obupne, zato se podrejamo tem okoliščinam  in nasvetom izkušenih sovjetskih alpinistov, ki so mnenja, da bodo pogoji za plezanje v teh stenah godni šele v sredini oz. proti koncu meseca avgusta, seveda če bo vreme le kolikor – toliko stabilno. Ni čudno saj tudi domačini ne pomnijo take zime najmanj petnajst let ne. Namreč namesto običajnih  štirih do petih metrov snega na zimo, je letos ta številka krepko presegla sedem metrov.

Z ledeniške morene, ki se konča nekje ob vznožju krušljive stene razvpitega Dih-Taua se umaknemo na ledenik. Srednje veliko ledeniško stopnjo  pregolfamo proti levi, vendar navezani in s pomočjo ledeniških pripomočkov. Nadaljujemo po zmrznjenem snegu zgornjega platoja, ki kar dobro drži, zato se dokaj hitro približujemo pod steno Bašha-Auz-a in kuloarju v njej, koder vodi naša smer, do vršnega grebena in na vrh. Sonce je že precej visoko in prav bojimo se, da ne bi preveč zmehčal sneg.  Podvizati se moramo če želimo doseči vrh in se po isti smeri vrniti.

Nerodna in precej zevajoča krajna poč nekoliko zavre napredovanje, preden nam uspe varno prestopiti v kuloar. Potlej ni več resnejših težav, kljub zajetnim nahrbtnikom, krajšim premorom, namenjenim lovljenju razredčenega zraka zaradi višine, dobro napredujemo in sorazmerno hitro dosežemo greben na koti 4400 m, od koder nas do vrha loči še kak kilometer grebenskega prečenja in 100 do 150 m višinske razlike. Zavetja stene ni več in divji veter na grebenu je poleg nevarnih opasti nova nevšečnost, ki kali sicer lep sončen dan. Čeprav smo krepko zaposleni sami s seboj , vetrom, ki neusmiljeno pometa snežne kristale in biča od sonca ožgane obraze, vendarle na trenutke najdemo toliko  moči, da se predajamo prekrasnim pogledom na svet pod seboj in na okoliške v nebo kipeče vršace te edinstvene kavkaške verige gora.

Venček seveda pogostokrat tudi snema, kar je v takih razmerah še posebej zoprno in zgodi se da ostane brez rokavice.  Rezerve ni – seveda je, žal le kakih 25 km nazaj, po brezpotjih in ledenikih – v baznem taboru namreč. Hudičevo mraz je, veter pa temperaturo še dodatno znižuje, zato se na vrhu nič kaj ne obotavljamo, poleg tega pa nas čaka še dolg sestop.

V poznih popoldanskih urah smo znova na kolikor toliko varnih tleh gornjega platoja ledenika,  kjer se zleknemo na razgreto kamenje, ki je moralo prileteti nekje izpod vrha Dih-Taua, se predamo soncu in uživamo.

Topel čaj  se prileže, pa tudi nekaj tistih skromnih ostankov hrane ob, obveznem modrovanju seveda in zahvali gori, ki nam je podarila ta, v vseh pogledih lep dan. Želimo si, da bi jih bilo še veliko, tako v Kavkazu, kod koderkoli, kamor nas bo še vodila pot.

Po starem gradivu tekst nekoliko preurejen  in shranjen   1998-02-23

Značke:
GL4 VTG

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 101

Območje CIS, ex ZSSR