Išči

afriško

ALP-inizem, -inističen, -inist/ka, -inistinčni (odsek ...) =  torej vse na temo "alpinizem" 

Objavljalci

Authors

Arhiv

Gorski reševalci

Primorske.si - Alenka Tratnik: ... iz sončne doline 

Pred 15 leti je v Ajdovščini na pobudo tolminskih gorskih reševalcev uradno začela delovati ajdovska skupina Postaje Gorsko reševalne službe Tolmin.

Danes skupina šteje 22 članov, med najmlajšim in najstarejšim je več kot 40 let starostne razlike, a leta jih ne delijo. Po številu intervencij sodijo sodijo v sam vrh med skupinami in celo postajami, odlikujejo jih profesionalnost, hitrost in čut do sočloveka. Temelj uspešnega delovanja skupine pa je brezpogojno zaupanje, pravi vodja skupine Robert Kovač.

Vipavska dolina privlači vse več obiskovalcev, od običajnih nedeljskih izletnikov do pohodnikov, planincev, plezalcev, kolesarjev in gorskih kolesarjev, turnih smučarjev, pa tudi jadralnih padalcev, zmajarjev in jadralnih letalcev ... Razvoj adrenalinskih športov in večji obisk pa botrujeta večjemu število nesreč, tudi s hujšimi poškodbami ali celo s smrtjo udeležencev.

O življenju in smrti in o posledicah poškodb včasih odločajo minute, iz Tolmina do Ajdovščine, Gradiške Ture, Čavna, Kozjih sten, Otliškega okna ali Sabotina pa je več kot ura. Prav to je pred dobrimi petnajstimi leti spodbudilo člane Postaje Gorske reševalne službe Tolmin, da so se odločili poiskati pomoč v Vipavski dolini. In tam našli izkušene alpiniste in gornike, ki so se odločili za nov izziv.

“Med fanti, ki so na sidriščih, in tistimi, ki so spodaj, na koncu vrvi, je tudi 50 in več metrov prepada. Zato si morajo 100-odstotno zaupati.”
Robert Kovač, vodja ajdovske skupine GRS Tolmin

“Na Ajdovskem nas je bilo tedaj le nekaj aktivnih alpinistov in gornikov in bili smo v letih, ko se je bilo treba odločiti med alpinizmom, službo in družino. Odprave v tuje hribe so postajale vse redkejše, zato smo iskali nove izzive,” se spominja vodja skupine Robert Kovač. “Z alpinističnim kolegom Davidom Semičem sva se pogovarjala, ali greva v to ali ne, saj gorska reševalna služba ne dopušča polovičarstva. Pridružil se nama je Dušan Kompara, nato so sledili drugi. In tako se je začelo,” je povedal Kovač.

“Za gorskega reševalca velja, da je reševalec povsod, kamor gre. Zgodilo se je, da smo se odpravili v hribe, pa nismo prišli na vrh, ker smo se med vzponom iz alpinistov prelevili v reševalce.”
Robert Kovač, vodja ajdovske skupine GRS Tolmin

Biti član gorske reševalne službe je način življenja

Intervencija med zimskim vzponom na Triglav. (foto: GRS Tolmin)Prva leta njihovega delovanja je zaznamovalo zlasti podcenjevanje razmer v Vipavski dolini: “Gorenjci ali Štajerci so rekli, gremo na Primorsko. Ampak tu, na naših koncih, ko gremo nad 1000 metrov nadmorske višine, so lahko ekstremne razmere. Zlasti pozimi. Vsi poznamo Golake ali Trnovski gozd, ampak nekateri so prišli psihično in fizično nepripravljeni in so podcenjevali naše razmere. In jih še vedno. Zlasti v zadnjem času, ko so bili ljudje zaradi epidemije več na kavču, zdaj pa bi radi osvajali vrhove. Seveda občutijo, da 1000 višinskih metrov iz Ajdovščine do Čavna ni mačji kašelj. Zato tudi zdaj svetujemo vsem planincem in obiskovalcem gora, naj cilje prilagodijo svojim fizičnim in psihičnim zmogljivostim in naj ne rinejo proti vrhu za vsako ceno,” je opozoril Kovač.

Domači teren ajdovske skupine Postaje Gorske reševalne službe Tolmin je od Nanosa do Polovnika, a če jih pokličejo, gredo pomagat v Tolmin, Ljubljano in drugam. “Za gorskega reševalca velja, da je reševalec povsod, kamor gre. Zgodilo se je, da smo se odpravili v hribe, pa nismo prišli na vrh, ker smo se med vzponom iz alpinistov prelevili v reševalce. In tudi marsikatero družinsko kosilo prekinemo, ker pride poziv. Gorski reševalci smo pripravljeni 365 dni na leto, zato treniramo in se usposabljamo,” je povedal vodja ajdovske skupine.

“Gorenjci ali Štajerci so rekli, gremo na Primorsko. Ampak tu na naših koncih, ko gremo nad tisoč metrov nadmorske višine, so lahko ekstremne razmere. Zlasti pozimi.”
Robert Kovač, vodja ajdovske skupine GRS Tolmin

Gorski reševalci so tudi navdušeni planinci. Baterije si polnijo tudi s takimi podvigi, kot je zimski vzpon na Triglav ob sončnem vzhodu. (foto: GRS Tolmin)

Delo gorskega reševalca je fizično in psihično naporno, predvsem pa zahteva veliko znanja. Ustanovni člani ajdovske skupine se vedno pohvalijo, da so imeli v kolegih iz Tolmina odlične mentorje. Nato so poprijeli tudi sami. Robert Kovač je po gorsko-reševalnem izobraževanju opravil še dve leti šolanja za inštruktorja in je že več kot deset let član državne izpitne komisije pri Gorski reševalni službi Slovenije.

Čeprav je njihovo delo strogo profesionalno, so gorski reševalci - v Sloveniji jih je skoraj 500 - prostovoljci in le dobra volja njihovih delodajalcev je, da reševalce spustijo v akcijo.

Predvsem pa moraš imeti rad gore ...

“Šolanje za gorskega reševalca traja tri leta, seveda gre hitreje, če si alpinist ali zelo dober gornik, tehnično podkovan, v vsakem primeru pa moraš imeti rad gore. Kot osebnost moraš biti psihično stabilen in vreden zaupanja. Z besedami alpinista - z nekom, ki mu ne zaupaš, ne boš šel na vrv. In pri gorskem reševanju je tako, da so na isti vrvi dva, trije reševalci in še ponesrečenec. Med fanti, ki so na sidriščih, in tistimi, ki so spodaj, na koncu vrvi, je tudi 50 in več metrov prepada. Zato si morajo 100-odstotno zaupati,” je izpostavil Kovač in dodal, da je prav to eden najmočnejših gradnikov njihove skupine.

Med najmlajšim in najstarejšim članom v skupini je že več kot 40 let starostne razlike, a leta jih ne delijo. “Zgleda, da gredo mladost in izkušnje dobro skupaj, saj se dobro razumemo. Včasih niti besede niso več potrebne,” je povedal David Semič. Ajdovska skupina danes šteje 22 članov, med njimi sta tudi dve članici. Dvanajst jih ima licenco gorskega reševalca, štirje so pripravniki. Zasedba ekipe je pestra, zaradi česar jih cenijo tudi druge skupine in postaje. “V naših vrstah imamo štiri zdravnike in štiri diplomirane medicinske delavce, ki delajo v urgentni službi v Ajdovščini in Novi Gorici. Ko gremo na teren, vemo, da smo lahko brez skrbi pri zdravstveni oskrbi ponesrečenca. Gledati to ekipo je poezija. V skupini imamo tudi dva letalca reševalca, pomemben del naše skupine pa so od vsega začetka pridruženi člani, ki sicer niso gorski reševalci, so pa odlični gorniki in skrbijo za logistično in tehnično podporo, delajo pa še marsikaj drugega,” je poudaril vodja skupine.

Eden od njih je nepogrešljivi Bogo Batagelj. “Čeprav sem bil izkušen gornik, se glede na moj EMŠO po standardih gorske reševalne službe nisem mogel in niti želel izšolati za gorskega reševalca. Naš čas je že šel mimo. A naša ekipa je podpora skupini. Upam, da nismo v napoto. Zmeraj pravijo, da smo dobrodošli in tako se tu tudi počutimo. Dokler bo tako, bomo tu, vsaj jaz,” je povedal Batagelj.

Prvi z reševalci na gorskih kolesih

Od junija letos je ajdovska skupina prva v Sloveniji in med prvimi v Evropi, ki ima v svojih vrstah tudi gorske reševalce, opremljene z gorskimi kolesi na električni pogon. Z njimi bodo, tako ocenjujejo, uspešno posredovali v tretjini vseh intervencij, ki jih imajo na območju Vipavske doline. V pilotnem projektu so moči združili ajdovski gorski reševalci, Kolesarski klub Črn trn, Občina Ajdovščina in sponzorji.

“Zgodilo se je po naključju, med predavanjem ajdovskim gorskim kolesarjem. Dejstvo je, da se ta šport pri nas razvija s svetlobno hitrostjo in tako so člani KK Črn trn dali pobudo, da bi ustanovili prvo ekipo gorskih reševalcev na kolesih. Šli so v akcijo in v enem mesecu smo dobili električna gorska kolesa. Že prva intervencija, ki smo jo imeli le nekaj dni po prevzemu, je pokazala, da smo lahko s kolesi zelo hitro pri ponesrečencu,” je pojasnil Kovač.

“Krstno” intervencijo sta opravila mlada člana skupine, medicinska delavca Darjan in Anej Kodele, ki kljub enakemu priimku nista brata, oba pa sta zaposlena na urgenci. “Ker delam na urgenci in se ukvarjam s takšnimi športi, še pred prihodom h gorski reševalni službi sem tudi plezal, se mi je zdelo logično, da se pridružim,” je povedal Anej. Darjan pa je po prvi intervenciji na kolesu prepričan, da je to dobra rešitev. “Odvisno bo od terena, ampak na normalno voznih poteh bo kolo zagotovo skrajšalo čas prihoda do ponesrečenca.”

Če so imeli ajdovski gorski reševalci v začetku na leto od pet do deset intervencij, jih imajo v zadnjih letih tudi več kot 25, skupaj pa se jih je v 15 letih nabralo že več kot 200. Ker sodijo k Postaji GRS Tolmin, ki ima že vrsto let največ intervencij v Sloveniji, so po številu intervencij v zgornjem delu seznama, ne le med skupinami, ampak tudi med postajami. Neredko hitijo z ene intervencije na drugo. Najpogosteje rešujejo planince in padalce, a Kovač na pol v šali dodaja, da skorajda ni več zračnega plovila, ki ga še ne bi reševali.

Helikoptersko reševanje (foto: GRS Tolmin)

Najpogostejše poškodbe, s katerimi imajo opravka, so zvini, zlomi, izpahi, udarci, pa tudi hujše poškodbe glave in hrbtenice. Zlasti ko gre za plezalce ali padalce. “To so poškodbe, ki pri reševanju zahtevajo posebno znanje in predanost. Protokol je jasen, ko gremo na intervencijo, uporabljamo tipizirano tehniko reševanja, če smo nekje v naravi in se znajdemo sredi intervencije, je treba improvizirati. Posebna pravila so pri reševanju padalcev, ko moraš najprej presoditi, kako boš varno prišel do poškodovanca, zlasti če je na drevesu, in šele nato, kako ga boš pravilno oskrbel. Včasih grem raje reševat v skalo kot na drevo,” je pojasnil Kovač.

Neredko jih na pomoč pokličejo v primerih zastoja srca, zahtevne so tudi akcije iskanja pogrešane osebe. “Čeprav sem že veliko let zraven, mi je najteže, ko grem v iskalno akcijo. Ker ne veš, kje iskati, kaj boš našel. To so težke situacije,” je izpostavil Batagelj.

Zlasti hudo je, ko visi na nitki življenje prijatelja, mladega človeka in ko so poškodbe prehude ... “Sčasoma take stvari laže sprejmeš, a nihče od nas ni neobčutljiv. Vsaka smrt te prizadene in žal smo videli že preveč smrti. Ko po taki intervenciji prideš domov, se vprašaš, ali bi lahko še kaj naredil, kako drugače ... A situacije ne moreš spremeniti, lahko jo le sprejmeš in greš naprej,” pravi Kovač.

Na poti deset minut po prejemu klica

Ajdovsko skupino odlikuje tudi kratek odzivni čas, saj so, kot pravijo člani, na poti v desetih minutah po prejemu obvestila. “V prvem avtomobilu sta v ekipi običajno zdravnik in diplomirani medicinski delavec, zraven pa sta še izkušen gorski reševalec in vodja intervencije. Za nami pridejo še ostali člani skupine. Velja, da na terenu ni nikoli preveč reševalcev, saj se za vsakega najde delo.”

Intervencija na Nanosu. (foto: GRS Tolmin)Kot pravi vodja skupine, pri manjši intervenciji sodeluje vsaj šest reševalcev, pri zahtevnejši pa velja, čim več, tem bolje. Pri najzahtevnejših že 15 let odlično sodelujemo z ostali reševalnimi enotami v sistemu zaščite in reševanja v občini Ajdovščina, če potrebujemo pomoč, zlasti pri iskalnih akcijah, nam na pomoč priskočijo fantje iz ajdovskega aerokluba, sicer pa gorska reševalna služba sodeluje s 151. helikoptersko eskadriljo, letalsko in gorsko policijsko enoto,” pojasnjuje vodja skupine.

Čeprav je njihovo delo strogo profesionalno, so gorski reševalci - v Sloveniji jih je skoraj 500 - prostovoljci in le dobra volja njihovih delodajalcev je, da reševalce spustijo v akcijo. Zato si tudi ajdovski na tem področju želijo sistemskih rešitev. Sicer pa so zadovoljni s prostori za delo. Njihova baza je v kompleksu Regijskega skladišča CZ v ajdovskem logističnem centru in z opremljenostjo ekipe so zadovoljni, pri čemer gre zasluga, kot poudarjajo, zlasti Občini Ajdovščina.

Ajdovski gorski reševalci imajo za seboj tudi drugačne podvige. Eden od njih je bila osemčlanska odprava v pogorje Atlasa v Maroku pred tremi leti. Za cilj so si zadali prvenstveni vzpon na 2977 metrov visoko goro Tagoujimt n'Tsaiannt, kar jim je tudi uspelo. Člani odprave so za pristop na vrh gore v severovzhodni steni vršaca preplezali skoraj 400 metrov dolgo smer težavnosti 7c, ki nosi ime “Wajdovska Tarat” in dokazali moč ekipnega duha.

Izzivov pa jim tudi ne manjka. “Sam osebno si želim izšolati še kako generacijo gorskih reševalcev in potem počasi predati vajeti mlajšim v skupini in se presesti na zadnji sedež. Prav je, da pobudo prevzamejo mladi, ki so na tekočem z novostmi v medicini, poznajo nove pripomočke. Poleg tega pa bi radi izpeljali še kako odpravo. To so naši cilji,” je še povedal Robert Kovač.

Primorske.si, 07.08.2021 17:09
Gorski reševalci iz sončne doline

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 65

AFRIŠKO

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.