Išči

azijsko

Vzhodni del Evrazije,  torej brez območja "evropsko" in "ex ZSSR"
Podkategorije: HIM (Himalaja s Karakorumom, NP (Nepal), JP (Japonska) ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Himalajski Triglav

Delo/Sobotna priloga - Viki Grošelj: Marca 1960 je šla na pot v Himalajo prva slovenska alpinistična odprava.

Cilj je bil osvojiti 7816 metrov visoki vrh Nanda Devi v indijski Himalaji.

Zame bo ostalo doživetje Himalaje največje bogastvo, ki mi ga je poklonilo življenje. Vedno bom hvaležen usodi in tistim, ki so mi namenili častno nalogo zastopati vse naše dobre gornike, ki so ostali doma, pa bi bili prav tako kot mi vredni doživeti redko srečo: videti vrhove Himalaje …
Marjan Keršič - BelačNoči in viharji, 1962


V zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja so tudi slovenski alpinisti intenzivno začeli razmišljati o odpravi v Himalajo. Igor Levstek je bil pobudnik ideje o poskusu vzpona na takrat še neosvojeni osemtisočak Manaslu. A časi povojne obnove tej vizionarski zamisli niso bili naklonjeni, zato je zamrla. Leta 1958 pa jo je obudil eden najboljših alpinistov svoje generacije, Aleš Kunaver. Skupaj z Antejem Mahkoto sta zasnovala in predlagala odpravo na 7816 metrov visoki vrh Nanda Devi v indijski Himalaji. Računala sta, da bo dovoljenje za vrh laže dobiti v prijateljski Indiji kot pa recimo v Nepalu, Tibetu ali Pakistanu, kjer stojijo drugi himalajski orjaki.

Pobuda je nastala na takrat najmočnejšem alpinističnem odseku planinskega društva Ljubljana Matica, katerega člana sta bila Aleš in Ante. Njuna zagnanost je pomagala znova obuditi himalajski odbor na Planinski zvezi Slovenije in odprava je iz društvene prerasla v državno. Potrebne so bile ogromne priprave, te pa so tako udeležencem kot tistim, ki so jim pomagali, vzele ogromno časa in energije. Vse je bilo novo in neznano. Hrana, oprema, način potovanja, kako bo na velikih višinah, v mrazu, vetru in z osamljenostjo v daljnih gorah.

Izbira moštva

I. JAHO - Trisul 1960
Začelo se je že z izbiro moštva. Iz malo dostopne tuje literature o tem, kdo je lahko uspešen v Himalaji, so se rojevali sila različne pobude, ideje in razmišljanja. Od lika izkušenega gorenjskega drvarja ali trentarskega lovca, ki naj ima le malo skupnega z ekstremnim alpinizmom, do mladega plezalca z zalogo težkih vzponov v domačih gorah in evropskih Alpah.

Nazadnje se je himalajski odbor odločil za uravnoteženo mešano ekipo starejše in mlajše generacije alpinistov. Vodenje je prevzel 46-letni Stane Kersnik, člani pa so postali Marjan Keršič - Belač, 40 let, Ciril Debeljak - Cic, 30 let, Aleš Kunaver, 25 let, in Ante Mahkota, 24 let. Pridružila sta se jim še zdravnik Andrej Robič in novinar Dela Zoran Jerin.

»Šestnajstega marca 1960 smo pred ljubljansko opero vstopali v avtobus, mimo narodnih noš z rdečimi nageljni, kot se gre na vojsko, veseli dežja, da smo lahko pokazali šuškavce, najlonske dežne plašče, ki nam jih je kupila planinska zveza,« je prvega od prelomnih trenutkov odprave opisal Ante Mahkota.

Vse, kar se je za potrebe odprave dalo izdelati v takratni Jugoslaviji, so izdelale domače tovarne. V tujini so nakupili le tisto najnujnejše, česar ni bilo mogoče dobiti pri nas. Zaradi varčevanja na transport moštva in opreme z letalom niso niti pomislili. Prevoz obojega jim je uspelo organizirati s tovorno ladjo Velebit, ki naj bi jih prepeljala do Bombaja, današnjega Mumbaja.
Vsaka odprava ima svoj najpomembnejši trenutek, za našo prvo himalajsko odpravo je bil od vsega najbolj pomemben odhod. Pomenil je ključno prelomnico po dolgih letih želja in poskusov ustvariti pravo mešanico alpinistov z izkušnjami, vzdušja, javnega mnenja in gospodarskih možnosti, brez katerih se visokoleteči načrt ne more udejanjiti.

Mimo narodnih noš z nageljni

Prišel je dan odhoda. »Šestnajstega marca 1960 smo pred ljubljansko opero vstopali v avtobus, mimo narodnih noš z rdečimi nageljni, kot se gre na vojsko, veseli dežja, da smo lahko pokazali šuškavce, najlonske dežne plašče, ki nam jih je kupila planinska zveza,« je prvega od prelomnih trenutkov odprave opisal Ante Mahkota. Kar pet dni so potem še čakali na Reki, da je ladja končno odplula proti Bombaju. Šele med plovbo so izvedeli, da jim indijske oblasti zaradi obmejnih sporov s Kitajsko niso izdale dovoljenja za Nanda Devi, ampak za 7120 metrov visoki Trisul.

Po opravljenih carinskih formalnostih so se, delno z vlakom in delno s tovornjaki, prebili do naselja Gvaldam v vznožju Garvalske Himalaje. Od tam so s pomočjo nosačev v štirinajstih dneh dosegli mesto baznega tabora, 4100 metrov visoko, pod južnimi ostenji Trisula. Če že niso dobili želenega vrha Nanda Devi, so bili zadovoljni, da so na Trisul poskušali najti pot z juga, kjer pred njimi ni poskušal še nihče. Že takrat se je začela rojevati za naš bodoči himalajizem ključna usmeritev – narediti nekaj novega, prvenstvenega.

V naslednjih dneh so se za aklimatizacijo povzpeli na 5270 metrov visoki Baraltoli, naš prvi preplezani himalajski vrh. Zatem pa začeli nadelovati pot na greben, ki z juga pripelje na vrh Trisula.

Prvo soočenje s Himalajo

Prvič so se soočili z opremljanjem poti in postavljanjem višinskih taborov, z osipom moštva zaradi bolezni in na lastni koži občutili to, kar so poznali le iz literature. Mahkota se je čez leta takole spominjal prvih soočanj s Himalajo: »Ni dvoma, vsi skupaj smo bili žrtve literarnih predstav. Na gori smo pričakovali strašne napade gorske bolezni, trenutno izčrpanost in še katerega od opisanih bavbavov. Bilo je vsega za vzorec, vendar še zdaleč ne toliko, kot smo pričakovali. Le opazili smo to prepozno.« Uspelo jim je postaviti pet višinskih taborov, zadnjega na višini 6440 metrov. Vse je bilo pripravljeno za ključni poskus.

Petega junija 1960 sta Kunaver in Mahkota iz zadnjega tabora začela končni naskok. Na vrhu 6690 metrov visokega Trisula II, na katerem ni bil še nihče pred njima, ju je zajelo poslabšanje vremena. Čeprav naprej proti glavnemu vrhu ni bilo večjih tehničnih težav, so ju strele in elijev ogenj prisilili k sestopu. Dan kasneje sta skupaj s Keršičem splezala še na deviški, 6170 metrov visoki Trisul III, potem pa so se umaknili v bazo. Za še en poskus prodora proti glavnemu vrhu, zaradi izčrpanosti, pomanjkanja časa in izkušenj ter strahu pred prihajajočim monsunom, ni bilo več prave moči in volje.

»Popolna izpolnitev vseh ciljev, ki smo si jih zadali člani prve himalajske odprave, bi bila morda celo 'nevzgojna', tako kot bi bil popoln neuspeh gotovo krivičen. Zato je bilo kar prav tako, kot je bilo.« Tej oceni akterjev je še danes mogoče le pritrditi in se z njo strinjati. Dva nova šesttisočaka, en pettisočak in osebna izkušnja s posebnostmi odprave v Himalajo so bili pomembni temelji slovenske himalajske piramide, ki se je v naslednjih letih dvignila prav v svetovni vrh in je tam trdno zasidrana še danes.

Šele začetek presežkov

Prvo slovensko (jugoslovansko) himalajsko odpravo v celoti lahko ocenimo kot uspešno. Pridobljene izkušnje so bile pravzaprav pomembnejše od preplezanih vrhov. Vendar je bil nedosežen glavni vrh Trisula dodaten motiv za zavezo, da v Himalaji ne bomo puščali neporavnanih računov.

Leta 1976, šestnajst let po prvem poskusu, se je zahodne stene Trisula I lotila nova slovenska odprava pod vodstvom Toneta Sazonova - Tonača. V na pol alpskem slogu jim je uspelo preplezati prvenstveno smer na glavni vrh. Petnajstega maja sta ga dosegla Andrej Graselli in Štefan Marenče, dan kasneje pa še Vanja Matijevec.

Kako se časi in načini plezanja v Himalaji spreminjajo, tako s pridobljenimi izkušnjami kot z razvojem novih tehnologij, pa najlepše kažejo dosežki naše tretje odprave na Trisul I leta 1987. Vodil jo je Lado Vidmar, člani pa so bili še Slavko Frantar, Janez Kastelic, Vlasta Kunaver, Sandi Marinčič in Vanja Matijevec. Po osnovni aklimatizaciji se je vseh šest odločilo preplezati novo smer v alpskem slogu, v zahodni steni gore – to je v enem zamahu, brez postavljanja višinskih taborov in brez opremljanja smeri s fiksnimi vrvmi, ki omogočajo varno vrnitev. Osemindvajsetega maja so vstopili v steno in po treh dneh zahtevnega plezanja 30. maja dosegli vrh. Izvrsten dosežek, a takrat so se presežki šele začeli.

Image
Marinčič in Kunaverjeva sta z vrha v bazo poletela z jadralnimi padali, kar je bil še nekaj let ženski višinski svetovni rekord. Dodatna povezanost in kar malo ganljiva simbolika je v tem, da je Vlasta hči Aleša Kunaverja, člana prve odprave na Trisul in enega najbolj zaslužnih, da se je slovenska himalajska zgodba sploh začela.

Tudi za preostalo četverico na vrhu pustolovščine še ni bilo konec. Vzpon so nadgradili z grebenskim prečenjem na Trisul II in Trisul III ter se šele po zaključku tega velikega kroga po novi smeri vrnili v bazo. Zahtevno prečenje jim je med sestopom dodatno otežila Frantarjeva poškodba kolena. Nazaj v bazni tabor so ga morali prinesti.

Kot da bi Tibetanci vedeli za Triglav

Trisul ima še eno simbolno povezavo s Slovenci. Takole jo je opredelil takrat najmlajši član odprave in kasnejši generalni direktor časopisne hiše Delo Ante Mahkota: »Dvesto rodov je pomrlo, za štiri tisoč let vode je steklo, odkar so Tibetanci prvikrat zapisali besedo 'gora'. Narisali so gorski greben s tremi vrhovi. Kot bi vedeli za naš Triglav.

Še danes je v slikovni pisavi, ki jo iz japonskih in kitajskih stomilijonskih časnikov vsak dan prebere milijarda ljudi, gora zapisana, narisana, hieroglifirana s tremi konicami. Trizob ne pomeni samo gore, ampak tudi ponos, čast in moč …

Šli smo na pot v Himalajo, nismo pa še vedeli, na kateri vrh, katero goro. In še sanjalo se nam ni, da nam bodo končno, tako se bo razpletla politika, dovolili vzpon na himalajski Triglav – na Trisul.«

Viki Grošelj

Delo, 27.06.2020 06.00
Himalajski Triglav

Značke:
GL4 Delo

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 979

AZIJSKO

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.