Janez Pikon: Osrednji in najpomembnejši vrh, gora na območju f'žnarskih planin, zlasti pogled z juga jo prikaže kot mogočno, lepo oblikovano, ki s strmimi pobočji in stenami prepada v dolino in planino V Lazu. 
Njen zaobljeni vrh ji daje od vsepovsod značilno podobo kope. Obdajajo jo prostrane, valovite planote in globoke konte, skratka, svet, ki je tudi v snegu zelo privlačen. Od označenih poti se mu najbolj približa pot čez Lazovški preval, sicer pa stoji sredi delno samotnega sveta. Na sam vrh ni poti, najlažje pa je dostopen s planine V Lazu. Zelo mikaven in zahteven je pristop po severnem grebenu. Skratka Debeli vrh spada nedvomno med velike gore Julijskih Alp, vzpon nanj pa je za dobrega planinca veliko doživetje.
Ponavadi, torej tudi tokrat z vzponom na Debeli vrh (2390 m) nad planino V Lazu (1560 m) začnem po lovski stezi proti planini Krstenica (1655 m), kjer po krajšem odmoru nadaljujem zahodno pod Krsteniškim Stogom (1877 m) na planino Jezerce (1720 m). Dvignem se na Lazovški preval (1966 m) in se po vzhodnem grebenskem brezpotju povzpnem na Debeli vrh (2390 m). S plezalnim vložkom premagam še značilno in prepoznavno škrbino, nekoliko pod temenom dokaj prostranega vrha. Odmor na vrhu si privoščim dlje časa, saj so vremenske razmere ugodne. Večkrat sem se povzpel na Debeli vrh, sam in s skupinami, tudi pozimi. Zaključim posedanje na toplem temenu oble gore, vrnem se azovški preval, ter nižje preko planine V Lazu do planine Pri Jezeru in nižje do parkirišča pred planino Blato.
Na Debeli vrh vodijo številna brezpotja z vseh strani gore. Dostopu s planine V Lazu sledimo poti proti severu, preko ravnice Zgornji Laz, ter dalje skozi vedno ožjo dolino med Debelim vrhom in Ogradi na Lazovški preval, ki leži med tema dvema vrhovoma. Preval lahko dosežemo tudi od Vodnikovega doma nad Velim poljem ali s planine Krstenica. Tu zapustimo pot, najbolje že nekoliko pred Lazovškim prevalom in se vzpnemo proti zahodu do vznožja strmine pod vzhodnim grebenom Debelega vrha, ki zahodno od nas pada proti planini V Lazu. Strmino najlažje premagamo nekoliko južneje ob globoki grapi. Stopimo na širok greben, ki je sprva strm, vendar se kmalu občutno položi. Hodimo čez trave, ki pa vedno izginjajo pod gruščem in skalnatimi ploščami. Vmes naletimo na zanimivo, opeki podobno kamenino. Po tem grebenu dosežemo predvrh. Tu nas čaka težaven sestop v globoko škrbino, odkoder se spuščata na obe strani strmi, rdeči grapi. Onstran škrbine preplezamo še nekaj lažjih skal, nato pa se greben spet razširi in nas brez težav pripelje na izredno prostrano teme Debelega vrha.
Tura bi bila prav lahka, če ne bi prežala tik pod vrhom sitna škrbina. Prehod čeznjo terja nekaj metrov plezanja, kjer vrv nikakor ni odveč. Orientacija kljub brezpotju ni težavna. V celoti je to izredno lepa in priporočljiva tura, ki pa seveda zahteva izurjenega planinca. Lažji pristop, s tem se ognemo globoke škrbine pod vrhom je nekoliko nižje, kjer južno prečimo predvrh in po skalnih ploščah dosežemo vrh.
Nekateri obiskovalci pa se nad Lazovškim prevalom vzpnejo proti severu mimo prvih skal Debelega vrha in se usmerijo proti izrazitim rdečim pečinam na slemenu. Tu gori pelje za silo shojena steza. Čez krušljive, vendar lahke skale stopimo na sleme, kjer se priključimo prej opisani smeri. Ta smer je posebno pripravna, če prihajamo s planine Velo polje.
S prelaza Hribarice po severnem grebenu vodi proti Debelemu vrhu nekakšno sleme, ki ima več zaporednih kopastih vršičev (Vrh Lašt 2365 m). To sleme nam daje glavno smer. Pot čez sedlo Hribarice zapustimo nekako na sredini planote in se usmerimo proti jugu. Vršiče v omenjenem slemenu je najboljše obiti. Svet je tod zaradi neštetih škrapelj in vrtač zelo težko prehoden, pa tudi nepregleden. Nikjer ni videti sledov kakšne poti in sploh se čutimo silno oddaljene od znamenj človekove prisotnosti. Ko stopimo na sedelce v vznožju Debelega vrha, nas čaka strm, skalnat greben, ki nas po lažjem plezanju privede točno na vrh. Tura je zelo zahtevna, vendar bolj orientacijsko kot tehnično. Lotiti se je moramo le v zanesljivem vremenu, v megli so brezpotna kraška prostranstva Hribaric, nevarna past.
Mimo vznožij Debelega vrha peljeta iz planine V Lazu na prelaz Hribarice dva brezpotna prehoda, ki sta v poletnem času nepomembna, saj je ves predel en sam labirint kraških vrtač, škrapelj in ruševja. Močno pa sta ti dve brezpotji v veljavi med turnimi smučarji. Vzhodnejši pristop poteka po Dolini Za Debelim vrhom, ki se vleče iznad Lazovškega prevala mimo vznožja severne stene Debelega vrha. Mnogo bolj zapleten pa je zahodni pristop, to je Dolina pred Debelim vrhom. Pri tem je treba najti prehode skozi zapleten sistem rušnatih dolcev nad planino V Lazu, Konjske police, višje gori pa nas čaka naporen prehod čez Globoko konto, ki res zasluži svoje ime za globel in te samotne predele.
Vir: Julijske Alpe, Tine Mihelič
Janez Pikon