Primož Plohl: Ideja o odpravi v Peru je pri Luki in meni tlela že nekaj let.
Najprej jo je odneslo oklevanje zaradi pomanjkanja časa, nazadnje pa še negotovost zaradi COVID-a. Na koncu pa je letos le uspelo v sklopu praznovanja 60. obletnice AO TAM.
Ekipo smo sestavili Aleš, Luka, Sandi in Primož. Cordillera Blanca je postregla z lepim vremenom, dobrimi razmerami za plezanje in seveda dobro izkušnjo. Dodobra smo spoznali, da je promet v Sloveniji super urejen, da pa bi tudi pri nas kdaj prav prišel kakšen osliček za razbremenitev hrbta.
V Peruju smo preživeli mesec dni. V Limo priletimo vsak s vojim letom in zaradi sreče z leti prispemo skoraj istočasno. Po letu v Limo smo z nočnim avtobusom odpotovali v Huaraz in med premori med spancem preverjali višinomer, ki je že med potjo dosegel 4000 mnv. Po prihodu v Huaraz nas čaka lokalni gorski vodnik Aritza Monasterio, ki je že stari znanec slovenskih plezalcev. Pomaga nam, da se lažje znajdemo v Huarazu in nakupimo manjkajočo opremo. Naslednji dan se odpravimo do lagune Churup (4450 m) za aklimatizacijo. Po poti doživimo dve prometni nesreči, na srečo zgolj z zvito pločevino in iztekajočo hladilno tekočino. Promet v Peru je vsekakor poglavje zase. Ob jezeru si pripravimo čisto pravi piknik in se najemo do onemoglosti. To nato nekoliko obžalujemo, saj nas naši polni želodci še bolj upočasnujejo, ko višina počasi pokaže zobe.
Za prvi cilj izberemo dolino Ischince. Na pristopu imamo prvič opravka z arijeroti in osli. In če se nam na začetku malo zasmilijo, smo potolaženi, ko osli z našo prtljago začnejo drveti po poti, malo pa tudi po grmovju v okolici in kmalu nam izginejo izpred oči. V Ischinci se utaborimo poleg koče, ki je trenutno zaradi birokratskih razlogov zaprta.
Naslednji dan se povzpnemo do bivaka pod Ischinco (5000 m) in nato nazaj do baznega tabora. Ponoči pade par centimetrov snega, a se vseeno v orkanskem vetru povzpnemo na vrh Urusa (5420 m).
Naslednji dan prečimo Ischinco (5530 m).
Sandi se zaradi težav z višino vsak dan povzpne nekje do višine 5000 metrov.
Luka in Primož se naslednji dan povzpnema do tabora za Tocllaraju (5000 m), Aleš in Sandi pa pomagata z nošenjem prtljage do kampa.
Naslednji dan vstopiva v Direktno smer v zahodni smeri, a na 5600 metrih obrneva zaradi slabega počutja.
S tem se naš prvi teden v hribih zaključi in sledi krajši počitek v Huarazu.
Naslednji cilj je Alpamayo, zato se odpravimo v dolino Santa Cruz. Sedaj se že po znanem vzorcu dogovorimo z arijeroti in se odpravimo na 24 kilometrov dolgo pot proti baznemu taboru. Dolina Santa Cruz ponuja zanimive poglede, začne se z ozkim kanjonom, konča pa z prostrano dolino pokrito z mivko. Pokaže se tudi piramida Artensoraja, ki jo občudujemo ves čas bivanja v tej dolini.
Dobro uro pred baznim taborom nas ujame tema, zato se ustavimo in prenočimo.
Naslednje jutro mimo baznega tabora nadaljujemo direktno do dvignenega tabora (4900 m); Sandi ostane v baznem taboru. Tu ni več pomoči oslov zato nas težki nahrbtniki precej upočasnjujejo. Naslednji dan dosežemo višinski tabor (5400 m).
Letos je objektivno najbolj varna Ferrarijeva smer po kateri se je povzpela večina (mogoče celo vsi) predhodnikov. Na dan vzpona nas že hitro zaustavi krajna zev, ki sicer ni zelo velika, ampak je sneg neuporaben. Tu porabimo precej časa. Nadaljevanje vzpona poteka brez težav, uživamo v dobrih razmerah. Sestopimo s spusti po vrvi.
Zvečer spoznamo, da smo naredili začetniško napako in si v oblačnem vremenu nismo nadeli sončnih očal. Z občutkom peska v očeh zaspimo, a na srečo hujših posledic naslednji dan ne čutimo več.
Naslednji dan nas na robu ledenika čaka Sandi, ki nam pomaga z nošnjo opreme. Sestopimo do baznega tabora, kjer nam ostane še en dan počitka zaradi čakanja na arijerote. Sledi še sestop čez dolino v vročem in suhem vetru, da imamo občutek kot da smo v puščavi.
Po počitku v Huarazu si za cilj zadamo še Chopicalqui. Taksi nas odloži na višini okoli 4200 metrov, kjer si nadanemo težke nahrbtnike in se povzpnemo do zgornjega tabora (4900 m), kjer prespimo. Nato nas pot vodi preko relativno razbrazdanega ledenika vse do tabora na 5500 metrih. Sandi prespi v spodnjem taboru in naslednji dan sestopi v Huaraz zaradi slabega počutja.
Proti vrhu štartamo uro po polnoči. Ponoči je mrzlo, zebe nas v roke, a vzpon poteka brez težav. Vzpon na vršno gobo zgleda od daleč kar spektakularen, a je ob odličnih razmerah pravi užitek.
Sestopimo do tabora na 5500 metrih, za sestop nižje pa se zaradi peklenske vročine in objektivne nevarnosti (padanje kamenja, ledenik…) ne odločimo.
Naslednji dan smo v Huarazu že malo čez poldne.
Ostane še par dni za turizem po Huarazu, ogledamo si tudi inkovske razvaline. Nato pa sledi še pot domov in s tem se odprava zaključi, ostanejo pa dobre izkušnje ter lepi spomini. Vsekakor velja zahvala celi ekipi za pozitivno vzdušje, medsebojno sodelovanje, hvala Sandiju, ki je kljub težavam z višino veliko pomagal z nošnjo opreme, opravili po taboru in nas ob vrnitvi vedno čakal s pripravljeno vodo in hrano.
Primož Plohl