Jelena Justin: Monte Specie (2307 m) – Dolomiti.
Vrh z razgledom na znamenite Tre Cime in Crodo Roses. Udobna mulatjera nas pripelje do koče Vallandro, od tam do vrha nas loči še približno uro hoda. Če je dovolj snega, je tura odlična s krpljami.
Številni dolomitski vrhovi so pozimi varni za vzpon, sploh tisti, do katerih vodijo široke poti oz. mulatjere, s pomočjo katerih so v prvi svetovni vojni oskrbovali vojake na tirolski fronti. Mnogo je vrhov, ki ponudijo skoraj pravljične razglede na tiste znane, težko dostopne vrhove, ki jih vsi dobro poznamo. Naš današnji vzpon je eden takšnih, saj se nam bo z vrha Monte Specie/Strudelköpf odprl pogled na tri dolomitske velikane: Tri Cine, Cristallo in Croda Rossa.
Skozi predor Karavanke se zapeljemo proti Lienzu, na koncu katerega v krožišču zavijemo proti Italiji oz. Brunecku. Prečkamo mejo in v kraju Toblach zavijemo proti Cortini d'Ampezzo. Cesta se začne vzpenjati in po približno 13 kilometrih smo na razcepu: levo gre cesta proti jezeru Misurina, mi pa nadaljujemo naravnost proti Cortini. Vendar le nekaj sto metrov. Smo v kraju Carbonir in ob cesti, na levi strani zagledamo večje makadamsko parkirišče. Z vzponom začnemo na desni strani ceste, kjer se začne mulatjera, ki vodi do koče Vallandro. Mulatjera je v zimskem času urejena v tekaško progo. Vzpenjamo se, odpira se nam pogled na skupino Cristallo. Dosežemo smerokaz, ki nas usmeri na planinsko pot skozi gozd. Steza se ponekod malce strmeje vzpne, nekajkrat prečkamo mulatjero. Malce pod kočo Vallandro ponovno stopimo na mulatjero, nadaljujemo po njej in se tik pod kočo strmo povzpnemo do koče Vallandro. Pred zatočiščem Vallandro stoji zgradba avstro-ogrske vojske, ki je ob nekdanji meji z Italijo služila za zaščito Valle di Landro in Valle di Braies Vecchia. Med prvo svetovno vojno je bila opremljena z mitraljezi, topovi in tanki. Močno poškodovano obzidje je bilo delno obnovljeno.
Od koče nadaljujemo po široki, zasneženi poti številka 34, ki višje zavije desno. Še vedno hodimo po nekakšni mulatjeri, s katere se odpirajo dihjemajoči razgledi na Cristallo in Croda Rosso. Pot se ponekod strmeje povzpne in nas v prečnem vzponu pripelje na sedlo Strudel, kjer stojijo ruševine nekdanje avstro-ogrske vojašnice. Na Monte Specii so namreč potekali številni krvavi boji in spopadi. Mimo ruševin se strmo povzpnemo na razgledni plato, čez katerega dosežemo vrh Monte Specie. Razgledi so enkratni. Na dosegu roke je Cristallo, ravno tako Croda Rossa. Na drugi strani doline se vidi plato Monte Piana, zadaj pa veličastne Tri Cine. Na vrhu Monte Specie je ogromen križ, ki simbolizira padle v prvi svetovni vojni.
Po poti vzpona se vrnemo nazaj do ruševin vojašnice, nato pa zavijemo levo in se po poti, ki je precej ožja in poteka med ruševjem (no, pozimi se ga komaj opazi), spustimo do koče Vallandro. Za ta del poti naj opozorim, da je hoja tukaj s krpljami lahko problematična, zaradi ozke poti in skal, pa še poledenela je lahko.
Ko dosežemo kočo Vallandro, se po poti vzpona vrnemo na izhodišče. Prepričana sem, da si boste po »Štrudlju« privoščili tudi odličen »štrudelj« v koči Vallandro. Bo teknil!
Nadmorska višina: 2307 m
Višinska razlika: 900 m
Trajanje: 5–6 h
Zahtevnost: 2 / 5