Išči

Dolomiti

Dolomiti ... opis 

Objavljalci

Authors

Arhiv

Književni(ški) vrhovi

Jernej Šček: drugi del spremne besede k prevodu

... romanizirane avtobiografije Maura Corone Kot kamen v rečnem toku.

Eden najplodovitejših in vsestranskih italijanskih književnikov na prelomu tisočletja živi in deluje izven okvirjev. Coronova pisateljska pot se je začela šele leta 1997, ko mu je prijatelj objavil nekaj kratkih pripovedi v beneškem dnevniku Il Gazzettino. Avtorjev literarni talent je prepoznal tudi velikan mittelevropske književnosti, tržaški pisatelj Claudio Magris, ki je napisal predgovor k prvencu, pripovedni zbirki Il volo della martora (Let kune zlatice, 1997).

Image
Odtlej je napisal preko trideset knjižnih uspešnic, ki se prodajajo v milijonskih nakladah, in prejel številna prestižna literarna priznanja, med njimi nagrado Grinzane Cavour leta 2008 za roman Le voci del bosco (Glasovi gozda, 1998), nagrado Bancarella leta 2011 za roman La fine del mondo storto (Konec izkrivljenega sveta, 2010) ter nagradi Mario Rigoni Stern in Campiello leta 2014 za roman La voce degli uomini freddi (Glas hladnih ljudi, 2013).
Njegovo življenjsko pot je novinar Giorgio Fornoni zajel v dokumentarnem filmu s knjigo Confessioni ultime (Zadnje izpovedi, 2013). Literarni opus Maura Corone lahko pregledno razvrstimo na pripovedne zbirke – zbirke kratkih zgodb, nemalokrat pravljice za odrasle, romane, otroške in mladinske knjige ter eseje in priročnike. Preveden je v številne svetovne jezike, od nemščine, francoščine in španščine do romunščine in kitajščine. Coronova literarna naracija se ziblje v nenehnem slogovnem in vsebinskem nihanju, surovo občutljiva, bolj nostalgična kot melanholična, hiperrealistično magična, z romantično, a ne romantizirano, najbrž prav zato surovo izraznostjo. Tam prebivajo duhovi in strahovi preteklosti, upehani pijančki in vaški norčki, vaške klepetulje in jasnovidne coprnice, starešinske pripovedi, nestorske legende in babičine bajke, poduhovljena drevesa in oživljena gozdna bitja (Storie del bosco antico, Pripovedi iz pragozda, 2005), vonjave in prizori izgubljenih krajev in časov. Nostalgična podrast in žalostno spominsko grmičevje (Venti racconti allegri e uno triste, Dvajset veselih pripovedi in ena žalostna, 2012) doline Vajont pred katastrofo, ki je iz nedotaknjenega alpskega kotička odnesla človeška življenja, upanje in prihodnost. V sporočilih lapidaren, tematsko grob, pripovedniško neposreden pisec, ki ljudske prigode odeva v izbrano, gostopomensko besedišče, s presenetljivimi narativnimi in žanrskimi variacijami. Filozofsko univerzalen v podeželski lokalnosti.

Zase pravi, da je boljši bralec kot pisatelj, a nihče mu tega zares ne verjame, najbrž še sam ne. Videz dobrega divjaka, raztrgana kanotjera in piratska ruta niso le zaigrano hlinjen imidž. Corona živi ali vsaj poskuša živeti tako, kot govori in piše, divje in samoniklo, tekoče in dinamično kakor deroča reka življenja. Njegov alter ego iz Waldena pravi: »Za prijatelje in sosede mi dajte divje ljudi, ne udomačenih. Divjost barbarov je le bled simbol grozne divjosti, s katero se srečujejo dobri ljudje in ljubimci.« Kaotično nedosledno, a smiselno, poljudno, a nikdar banalno, v bistvu esencialno (Quasi niente, Skoraj nič, 2017), z naravno spontanostjo oziroma naravno surovo, kot bi temu rekel psiholog James Hillman. Iz močvare pricurlja na površje globoko čuječa in široko razgledana osebnost, zamotana in zavozlana, kakor je lahko le vozel resnice, na trenutke pridigarski »učitelj življenja«, nekakšen Rousseau za vsakogar. Resnično bistvo je vedno enostavno, vsaj od Kartezija dalje. Če ga le znaš zaznati. Coronov vsakdan, odvijajoč se med ateljejem v Ertu in visokogorsko brunarico, je trdno priklenjen na strmo alpsko pokrajino. Preteklost izginulega visokogorskega kmetovanja, planšarske staje in obrtniška dela, družba gozdnih škratov in dreves, divji lov s staromodnim očetom gospodarjem, pijančevanje s starimi prijatelji v vaški gostilni. Stiskaško bogat notranji svet Maura Corone zaznamuje najbolj prvinski odnos, kar jih je, preživetveno razmerje človeka z naravo. Prispodoba kiparja, ki umetnino ustvarja tako, da odstranjuje odvečno, je njegov duhovni manifest. Kipar lesa ne nabira ali kopiči, temveč ga odstranja. Če dopustimo, nas enkrat za vselej česa naučiti: v življenju je treba s površine odluščiti odvečne plastirje in prodreti do bistv(eneg)a pod njo. Človeško življenje je kiparska obrt. Je lupljenje bivanjske čebule. To je sporočilo Coronovega glasa resnice – zdravega razuma, ki ima zanj (in za nas) vse prej kot slabšalen prizvok. Kaj je nazadnjaškega v tem, da je ded Corono med cepljenjem učil drevo objemati z rokami, da se ne bi prestrašilo in zbolelo? Ali ta preprosta kmečka pamet ne vsebuje drobcev visoke umetnosti? V vrtečem se kmečkem vsakdanu odkrivati in ustvarjati lepo(to). Ko smo še znali razmišljati divje in naravno spontano, smo brali in razumeli sporočila narave. Narava je kot knjiga, napisana v jeziku, ki ga ne razumemo več.

Z gorskega vrha v gozd, ki je v nas

Preden sestopimo z vrhov avtorjevega mikrokozmosa, se še razglejmo po njegovih skritih dolih, kjer je videti pravo malo filozofsko zakladnico. Gorsko obzorje je drugačno od dolinskega: prvo se obrača navzgor, drugo naravnost. Robovi gorskih dolin se pnejo visoko, na življenje gorjanov spuščajo sence, hipno pozdravljajo sonce, zgodaj dušijo svetlobo. Ta geografska značilnost gorskega okolja pušča simbolne sledove v načinu, kako domačini vzpostavljajo odnos s svojim življenjskim prostorom. Ker je daleč videti samo z vrha, so hribovci svoj pogled preusmerili, ne navzven, pač pa navznoter. Corona povzema dolgo in bogato dediščino zahodne intelektualne zgodovine, ki jo lahko naslovimo Pot vase. Doma smo najprej v sebi in za polno življenje se izplača gojiti – kultivirati – prav to tiho in rodovitno pristavo, ki je v nas. Obdelovati moramo duhovni in duševni gozd, ki ga nosimo v sebi, bi rekel Corona, za katerega je značilen prej krščanski kot starogrški stoicizem, bolj Avguštin kot Avrelij.
Ker sta odlomka obeh Avrelijev brezčasna, ju velja vsakič znova ponoviti. Hiponec v Izpovedih (X, 8, 15) piše: »Velika je moč spomina, o Bog, silno velika, svetišče, veličastno in brezmejno. Kdo mu pride do dna? (…) Pa ti hodijo ljudje občudovat visoke goré, neskončno vodovje morjá in široke tokove rek, brezmejno razsežnost oceana in krožna pota zvezd, sami sebe pa pozabljajo«. Rimski cesar, čez dan vojščak, pod noč filozof, pa v svojem Dnevniku (IV, 3) takole: »Ljudje si iščejo oddiha na podeželju, na morju, v gorah. Tudi ti imaš večkrat podobne želje. In vendar, kako silno nespametno je vse to, ko pa se lahko vsako uro umakneš v samega sebe! Saj ne najde človek nikjer tišjega in mirnejšega zavetja kot v svoji duši (…) Zato pa si, čim večkrat utegneš, privošči ta oddih in se pomlajaj v njem! (…) Zato misli vendar že na to, da se umakneš na tiho pristavico, ki jo nosiš v sebi!« Ko stopamo v gozd, ga odkrivamo v nas samih. Na vrhu gore ali stene se dotaknemo vrhunca naših sanj, ki vedno domujejo v naših srcih. Na vrhu gore iščemo vrh sanj, ki je v resnici (že) v nas. Da najdeš vrh svojih sanj, kot pravita velikana stoicizma, seveda ni treba v gore, na morje ali podeželje. Pravzaprav ni treba trpeti, se mučiti in tvegati življenja, do sanj bi se lahko teoretično dokopali z domačega kavča. V gorah se čuti izostrijo, zavest se prebudi, čas doživljamo drugače, življenje oživi, kot nam razkriva razsvetljenec Rousseau v Izpovedih: »Nikdar nisem tako zelo mislil, tako zelo obstajal, tako zelo živel, tako zelo bil jaz sam, če si upam tako se izraziti, kakor sem bil med popotovanji, ki sem jih opravil sam in to peš (…). Razpolagam s celotno naravo kot njen gospodar; moje srce, ki tava od predmeta do predmeta, se poenoti, se poistoveti s tistimi, ki mu nudijo uteho, se odene v očarljiva čutenja.«

Kar italijanski zgodovinar alpinizma Ettore Camanni trdi o tržaškemu plezalcu Emiliu Comiciju, lahko povzamemo za Corono. Možatemu videzu navkljub sta oba nekako ženska lika, prej kot junaštvo in titanska nepremagljivost ju zaznamuje posebna občutljivost, nežnost in lahkotnost bivanja. Comici ni plezal, je plesal po skali, Corona pa pleše še po lesu in papirju. Besedni umetnik Robert Bly je o tem novodobnem naivnem moškem takole zapisal: »Moški postajajo čedalje bolj pasivni, pa tudi vse bolj naivni. Ko je naiven moški napaden, ga preplavi ponos. Če žena ali dekle pobesni, da je ›šovinist‹, ›seksist‹ ali ›mačo‹, se trditvi ne upre, temveč jo sprejme. Razpne srajco, da bi bolje videla, kam naj zabode sulico. Nazadnje obstoji v luži krvi, iz telesa pa štrlijo po tri ali štiri kopja.« Coronov Vajont nas uči spominske kulture. Spomin je umetnost ali natančneje topografska veda. Kar je vredno spomina, se nam vtisne nekam in obnavlja vsakič nekje. Kraji so prevodniki spominskih vsebin, s katerimi sedaj podoživljamo preteklo in si v svetu dajemo orientacijo, red. Preteklost, posebej tragična, je sedanja. V dolini Vajont jo je videti vsak dan. Mauro Corona je preprosto pripovedovalec zgodb. Vse avtorjevo besedovanje, tudi pričujoči roman, smemo postaviti v polje pripovedništva, ta žanr izgubljenega, analognega časa, v katerem se je vednost še pretakala z ustnim izročilom, ko je bil človeški spomin še prevodno sredstvo vrednotnih sporočil in globinskega znanja, čas divjega spomina, ko je bil človek še potreben! Pripovedovati zgodbe v času, ko podoba nadomešča besedo, kliče književno kulturo k politični odgovornosti. In za konec najpomembneje: najboljša beseda, ki vzgaja, prava šola življenja, beseda, ki zares velja, je stoiški zgled. Zgled vzgaja. Kot lisice v svežem snegu smo, pravi Corona, za sabo puščamo sledove. Naj bodo po možnosti taki, ki ne vodijo v prepad – zato je, ciceronsko rečeno, treba dobro delovati (bene agere). Kakor divji mož iz miniaturne mojstrovine Jeana Gionoja, samotar, ki je dan za dnem sadil drevesa in naravo posadil z boljšim človeštvom.

Delo, 15.08.2020 ob 06:00
Človek, ki pride do kruha, je nepremagljiv

G-L, 17.06.2021 = napoved
Kot kamen v rečnem toku

G-L, 29.06.2021 - 15. FGF
Pogovor Jernej Šček : Mauro Corona

G-L, 30.06.2021 = 1. del
predstavitve Maura Corone



Sidarta ...06.2021
Kot kamen v rečnem toku

Image

 

Značke:
GL4 IT Sidarta

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 424

DOLOMITI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.