Išči

Himalaja

HIMalaja s Karakorumom, Visoka Azija ...  za nas najpomembnejše gorsko območje (Evrazije); geografska nadkategorija Azija 
Podkategorije so oznake držav: NP, PK 

Objavljalci

Authors

Arhiv

Med zmagoslavjem in tragedijo

Delo - Viki Grošelj: ... skoraj nevidna meja

Med zmagoslavjem in tragedijo

K2, drugi najvišji vrh sveta, je bil do začetka leta 2021 edini še neosvojeni vrh v času koledarske zime.

Zimski vzponi na osemtisočake zagotovo pomenijo dodaten dvig težavnosti oziroma meje mogočega v svetovnem himalajizmu. Pozimi so zahtevne razmere, ki vladajo na teh visokih gorah, še dodatno zaostrene. Že tako nizke temperature se spustijo še precej nižje, vetrovi so še močnejši, dan pa precej krajši.

Poljaki – eden vodilnih himalajskih narodov

Prve poskuse zimskih vzponov so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začeli poljski alpinisti, takrat eden vodilnih himalajskih narodov. Glavni pobudnik zimskega plezanja v Himalaji je bil vrhunski plezalec, organizator in vizionar Andrzej Zawada. Že leta 1974 je organiziral in vodil prvo zimsko odpravo na 8511 metrov visoki Lotse. Pri tem ni šlo le za dodatno otežene razmere za plezanje. Potreben je bil pravi miselni preskok – iti v Himalajo pozimi. Vrha sicer niso dosegli, prišli pa so osupljivih 8250 metrov visoko. Ob tem pa pridobili pomembne informacije in neprecenljive izkušnje za prihodnje poskuse.

V viharju na K2 na višini 6800 metrov FOTO: Viki GrošeljDodatno motivacijo in zagon za načrt, že kar zavezo, preplezati čim več osemtisočakov tudi pozimi, je Poljakom prinesel uspešen zimski vzpon na Everest šest let kasneje. Sedemnajstega februarja 1980 sta nanj, prva v zgodovini, stopila Leszek Cichy in Krzysztof Wielicki. Tudi nekateri plezalci drugih držav so se začeli vključevati v projekt zimskega himalajizma, a nihče ni bil tako uspešen kot Poljaki. Prvim jim je pozimi uspelo preplezati kar deset od štirinajstih osemtisočakov. Njihovo uspešnost mi je Krzysztof Wielicki, malo za šalo in malo zares, pojasnil z dejstvom, da je bilo življenje na Poljskem pod rusko nadvlado še težje kot zimsko plezanje v Himalaji, in so pač raje izbrali manjše zlo …

Plejadi poljskih plezalcev, ki jim je uspelo priti na vrh osemtisočaka pozimi, so se v naslednjih letih in številnih poskusih vendarle pridružili tudi posamezniki iz drugih držav: Italijan Simone Moro, Kazahstanec Denis Urubko, Pakistanec Muhammad Ali, Bask Alex Txikon in Američan Cory Richards.

Med Slovenci zimsko plezanje ni zaživelo

Med slovenskimi alpinisti, kljub izjemnim dosežkom v svetovnem himalajizmu, zimsko plezanje v Himalaji ni prav zaživelo. Četrtega decembra 1987 sta Marjan Kregar in Iztok Tomazin dosegla vrh 8167 metrov visokega Daulagirija. Šlo je za izjemen vzpon v alpskem slogu v zimskih razmerah. Vendar se je v skupnosti zimskih plezalcev na osemtisočake kasneje izoblikovalo mnenje, da zimski vzpon velja le, če je bil opravljen v času koledarske zime. Kasneje so šli celo korak dlje in priznavajo zimski vzpon le od 21. decembra do konca februarja.

Uspešnost Poljakov mi je Krzysztof Wielicki, malo za šalo in malo zares, pojasnil z dejstvom, da je bilo življenje na Poljskem pod rusko nadvlado še težje kot zimsko plezanje v Himalaji, in so pač raje izbrali manjše zlo …

Pozimi 1990 je slovenska odprava poskušala preplezati 8091 metrov visoko Anapurno, a ni bila uspešna. Kasneje pa je že tako šibko zanimanje za zimski himalajizem pri nas zamrlo. Očitno ruski vpliv na življenje pri nas ni bil tako močan kot na Poljskem …

Lansko zimo sta Slovenec Tomaž Rotar in Islandec John Snorri Sigurjónsson v okviru komercialne odprave, ob pomoči nepalskih šerp, poskušala doseči vrh pakistanskega K2. Že dostop do vznožja gore je pozimi zahtevna preizkušnja, saj je K2 kar devet dni hoje oddaljen od zadnjega naselja. Na gori je takrat delovalo še nekaj drugih odprav, a v zahtevnih razmerah nikomur ni uspelo priti več kot 7000 metrov visoko.

To je bil še eden od številnih neuspešnih poskusov na K2 v zadnjih tridesetih letih. Strahovit mraz in močni vetrovi so plezalce vedno znova prisilili k umiku. A več ko je bilo neuspešnih poskusov, bolj je zimski vzpon na K2, še nedoseženi izziv in cilj, stopal v ospredje svetovne himalajske skupnosti.

Učenci prekosili svoje učitelje

Tudi na začetku letošnje zime je kar pet odprav z različnih koncev sveta postavilo bazne tabore pod goro. Tudi tokrat sta bila zraven Rotar in Sigurjónsson, a kot člana različnih odprav. Klasično smer po grebenu Abruzzi, po katerem so italijanski plezalci leta 1954 opravili prvi pristop na vrh, so začeli opremljati s fiksnimi vrvmi in višinskimi tabori. Dolgo jim veter in mraz nista dovolila v višje predele gore.

Vršni del gore, kjer so izginili Muhammad Ali, John Snorri Sigurjónsson in Juan Pablo Mohr Prieto. FOTO: Viki GrošeljDesetega januarja pa so iz Innsbrucka prejeli satelitsko vremensko napoved, da bo v naslednjih dneh vreme nad K2 malo bolj stabilno, veter, eden glavnih nasprotnikov plezalcev, pa naj bi se nekoliko umiril. Šerpe, nepalski plezalci iz različnih odprav, so združili moči z veliko željo, da to vremensko darilo, ki je mejilo že na čudež, izkoristijo. Deset se jih je, združenih v izkušeno, udarno in gibljivo skupino, odpravilo v končni naskok.

V enem zamahu so postavili manjkajoče ali uničene šotore, nekaj zahtevnih predelov poti dodatno opremili z vrvmi, potem pa nadaljevali proti vrhu. Šestnajstega januarja ob 17. uri jih je vseh deset, v hudem mrazu, a skoraj brezvetrju, ob petju nepalske himne doseglo vrh. Nanj so stopili: Gelje Šerpa, Mingma David Šerpa, Mingma Tenzi Šerpa, Dava Temba Šerpa, Pema Chiri Šerpa, Mingma G. Šerpa, Kilu Pemba Šerpa, Dava Tensing Šerpa, Sona Šerpa in Nirmal Purja Šerpa, slednji celo brez uporabe dodatnega kisika.

Velik uspeh, ki obenem nosi v sebi veliko simbolike, pa tudi pravičnosti. Nepalski plezalci so od prvih začetkov himalajskih raziskovanj in osvajanj sodelovali na odpravah, a bolj kot pomočniki tujim plezalcem. V zadnjih nekaj desetletjih pa je med njimi vse bolj naraščalo število tistih, ki so imeli željo in ambicijo doseči tudi vrh gore.

Poklon njihovemu delu in sposobnostim je bil že prvi vzpon na najvišjo goro sveta, Everest, ki sta ga leta 1953 opravila Novozelandec Edmund Hillary in domačin Tenzing Norgay Šerpa. Oseminšestdeset let kasneje, leta 2021, pa je kar deset predstavnikov tega izjemnega himalajskega plemena opravilo prvi zimski vzpon na legendarni K2. Učenci so prekosili svoje učitelje.

Za izginulimi niso našli nobenih sledi

Dosežek Šerp je bil velika vzpodbuda za druge člane odprav pod K2, ki so tudi želeli doseči vrh in ponoviti njihov uspeh. Žal pa se je zmagoslavje po dosežku Nepalcev začelo vse bolj sprevračati v tragedijo. Že isti dan, ko so Nepalci dosegli vrh, se je med sestopom s tabora I. smrtno ponesrečil Katalonec Sergi Mingote. Nekaj udeležencev odprav se je po tej tragični izkušnji odločilo za vrnitev domov, drugi pa so še čakali na morebitni nov vremenski čudež in ugodne razmere za nov poskus.

K2 z vršnega grebena osemtisočaka Broad Peak FOTO: Viki Grošelj

Drugega februarja je kar 19 plezalcev odšlo v nov poskus vzpona na vrh. Petega februarja, med plezanjem proti taboru III., je v globino omahnil bolgarski plezalec Atanas Skatov. Istega dne pa so iz tabora III. na višini 7200 metrov proti vrhu odšli Pakistanca, oče in sin, Muhammad in Sajid Ali, Islandec John Snorri Sigurjónsson ter Čilenec Juan Pablo Mohr Prieto. Na višini 8000 metrov se je, zaradi težav z dodatnim kisikom, Sajid Ali odločil za sestop do tabora III., drugi pa so nadaljevali. A je zaman čakal na vrnitev preostale trojice, izginila je nekje na gori.

S pomočjo šerp je naslednji dan izčrpan in pretresen sestopil v bazo. Pakistanska vojaška helikopterja sta preiskala goro do višine 7800 metrov, a za izginulimi niso našli nobenih sledi. Osmega februarja so preostali člani odprav zapustili vznožje gore in se začeli vračati proti domu.

Štirinajst proti enainštirideset

Človeštvo je potrebovalo štirinajst let, da je, ob številnih poskusih desetletja pred tem, preplezalo vseh štirinajst osemtisočakov. Prvega, Anapurno, je uspelo Francozom leta 1950, zadnjega, Šiša Pangmo, Kitajcem leta 1964.

Pri prvih zimskih vzponih je številka ravno obrnjena. Potrebnih je bilo enainštirideset let. Prvega, Everest, je uspelo Poljakom leta 1980, zadnjega, K2, Nepalcem leta 2021. Vsekakor veličasten dosežek. Žal pa je meja med zmagoslavjem in tragedijo – v zahtevnih razmerah, ki vladajo na osemtisočakih Himalaje, še posebej pozimi – ne le tanka, ampak skoraj nevidna.

Delo, 20.02.2021 06.00
Skoraj nevidna meja med zmagoslavjem in tragedijo

Image
K2, 8611 metrov, drugi najvišji vrh sveta FOTO: Viki Grošelj

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 3388

HIM: Himalaja s Karakorumom

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.