Tina Horvat: ... z zemljevida v neznano
V Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani do 23. novembra gostuje razstava znamenitega londonskega Alpine Cluba.
Pred stotimi leti so se odvijala najbolj pionirska dejanja v zgodovini najvišje gore sveta, 8848 metrov visokega Mount Everesta. Potem ko je britanska Kraljeva geografska družba (The Royal Geographical Society) leta 1852 s trigonometričnimi raziskavami iz indijskega letovišča pri Darjeelingu locirala »ogromno snežno gmoto« na meji med Nepalom in Tibetom, je leta 1921 odšla na pot prva odprava britanskih raziskovalcev, naslednje leto druga in nato 1924. še tretja. O njih pripoveduje razstava, ki gostuje v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. Iz let tistih prvih odprav izhaja tudi znamenita in neštetokrat citirana izjava edinega udeleženca vseh treh, Georgea Malloryja, ki je na vprašanje, zakaj bi rad splezal na Mount Everest, odgovoril, da zato, ker pač je tam, »because it is there«.
Območje okoli Everesta je bilo namreč takrat za zahodni svet popolna neznanka. Evropejci se skrivnostnemu gorskemu masivu sploh niso smeli približati na manj kot 80 kilometrov, Nepal je bil za tujce popolnoma zaprt. Vedelo se je le, da je tam in da je zelo visok, sicer pa je sprva za najvišji vrh veljala 8586 metrov visoka Kangčendzenga.
Ena največjih skrivnosti alpinizma
George Mallory in Edward Norton med prvim poskusom vzpona na vrh leta 1922 na višini 8230 metrov FOTO: Somervell/British Alpine Club
Britanci so vrh sprva imenovali Gamma, nato so ga leta 1847 spremenili v Vrh B in pozneje še v Vrh XV. Uradno je gora postala najvišji Mount Everest leta 1856, ko so objavili njeno višino 29.002 čevlja (8839,8 metra) in jo na predlog generalnega geodeta Indije, ki je bila takrat britanska kolonija, Andrewa Waugha poimenovali po njegovem predhodniku Georgeu Everestu. Menda sir Everest sam niti ni bil najbolj navdušen nad tem poimenovanjem. Znani sta bili tudi Everestovo tibetansko in nepalsko ime – prvo se glasi Čomolungma in pomeni boginja mati sveta, drugo pa Sagarmatha – boginja neba.
Kljub vsem drugim neznankam pa je Britancem na prvi, izvidniški odpravi s tibetanske strani leta 1921 uspelo doseči kar 7020 metrov visoko Severno sedlo (North Col) in odkriti smer prvega pristopa na sam vrh. Naslednje leto so se že poskusili povzpeti na vrh in pri tem kot prvi zemljani presegli višino 8000 metrov, na tretji odpravi leta 1924 pa je morda nanj že stopila prva človeška noga, in to kar 29 let pred uradnim vzponom Edmunda Hillaryja in Tenzinga Norgaja leta 1953.
Vendar pa resnica o dejanskem prvem vzponu na Mount Everest ostaja ena od največjih skrivnosti alpinizma. Morebitna prvopristopnika, George Mallory in Andrew Irvine, sta bila namreč 8. junija leta 1924 zadnjič živa opažena na območju tik pod vrhom, nato pa se je za njima izgubila vsaka sled. Irvinov cepin so našli čez devet let, Malloryjevo truplo pa leta 1999.
Peščica bogatih džentelmenov
Poleg Kraljeve geografske družbe, ki je delovala pod okriljem britanske vlade, je vse tri odprave, ki so utrle pot poznejšim osvajalcem, financirala najstarejša planinska organizacija na svetu – leta 1857 ustanovljeno britansko alpinistično društvo oziroma Alpine Club iz Londona. Ta je tedaj združeval peščico bogatih džentelmenov, ki so si lahko privoščili raziskovanje in osvajanje alpskih vrhov, še zdaj pa velja za enega najbolj prestižnih in elitnih gorniških združenj, saj med svoje častne člane sprejema izključno največja imena svetovnega alpinizma. Med njimi sta tudi dva slovenska alpinista – Marko Prezelj in Silvo Karo, oba prejemnika najbolj prestižne nagrade v alpinizmu, zlatega cepina.
Ob stoletnici prvih odprav na Mount Everest je Alpine Club v Londonu pripravil razstavo Prvi osvajalci Everesta pripovedujejo 1921, 1922, 1924 (EVEREST by Those Who Were There 1921, 1922, 1924) in je do 23. novembra na ogled tudi pri nas, v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani.
»To je prvič, da naša razstava gostuje v tujini, in za nas je velika čast, da je to prav Slovenija, dežela velikih alpinistov in dežela, s katero si delimo veliko ljubezen do gora. Tako kot Britanci imate tudi Slovenci izjemne zgodbe in dosežke v alpinizmu,« nam ob odprtju razstave v Sloveniji pove častna sekretarka Alpine Cluba Sherry Macliver.
Ženskam članstvo prepovedano
Z njo smo se na dan odprtja razstave v Mojstrani povzpeli z Vršiča na Slemenovo špico, med potjo pa se pogovarjali o zgodovini organizacije, katere častna sekretarka je. »Alpine Club razpolaga z ogromno alpinistično dediščino, ki smo jo zbrali iz zapisov in predmetov naših članov v teh 165 letih, odkar obstajamo. Zdaj je naša naloga, da vse zbrane zapise in predmete ne samo hranimo, ampak tudi delimo s svetom. Poleg tega si prizadevamo, da bi se nekoliko pomladili in sprejeli več žensk. Trenutno jih imamo enajst odstotkov, kar ni veliko, a kljub vsemu že veliko bolje kot v preteklosti, ko jim pravila sploh niso dovoljevala vpisa. Šele leta 1974 so se ženske sploh lahko vpisale v društvo,« pripoveduje energična Londončanka.
Pri tem spomni na osupljivo zgodbo Lucy Walker in Mete Brevoort, prvih dveh žensk, ki sta priplezali na vrh Matterhorna in številnih drugih alpskih gora. A kljub njunim izjemnim dosežkom nista smeli postati članici moškega Alpine Cluba, saj sta bili ženski. Celo Metin pes Tschingel, s katerim je veliko hodila po hribih, je lahko prej postal član društva kot njegova lastnica, ki je sicer plezala v krilu, a vendar je imela za seboj izjemne vzpone.
O prvih odpravah na Everest, ki so predstavljene na razstavi v Mojstrani, Macliverjeva pove, da je šlo za osupljivo raziskovanje povsem neznanega sveta. »Takrat so, kot je dejal Mallory, dejansko odkorakali 300 kilometrov z zemljevida. Niso vedeli, kam gredo, saj nihče pred njimi tam še ni bil. Pri pripravi razstave smo razgrnili pogled v tista leta ter predstavili srčne in zelo človeške plati prvih osvajalcev Everesta. V zadnjih Malloryjevih pismih lahko vidimo, kako ga je skrbelo za višinske nosače, v dnevniku Noela Odella pa lahko preberemo, kako je zabeležil zadnje prizore Malloryja in Irvina. Za nas v Alpine Clubu je dejansko velik privilegij, da lahko razstavo o teh junaških letih alpinizma delimo z vami,« je povedala.
Tudi Slovenci smo dodali izjemen prispevek v zgodovini osvajanja Everesta. Leta 1979 sta vrh kot prva Slovenca osvojila Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, in to po Zahodnem grebenu, ki je še zdaj najtežja in nikoli ponovljena smer na goro. Tri dni pozneje je na vrh stopil tudi Stane Belak - Šrauf. Od takrat je na njem skupaj stalo 18 Slovencev, poleg že omenjenih še Viki Grošelj, Marija Štremfelj, Janez Jeglič, Aco Pepevnik, Pavle Kozjek (prvi Slovenec brez uporabe kisika), Davo Karničar (prvi zemljan, ki je neprekinjeno smučal z vrha), Franc Oderlap, Tadej Golob, Matej Flis, Gregor Lačen, Viki Mlinar, Marko Lihteneker (edini Slovenec, ki se po osvojenem vrhu z gore ni vrnil), Roman Benet, Tomaž Jakofčič (kot gorski vodnik) in Tomaž Rotar. Andrej Štremfelj je bil na vrhu dvakrat, z ženo Marijo Štremfelj sta leta 1990 postala prva zakonca na svetu, ki jima ga je uspelo skupaj osvojiti.