Matjaž Čuk: Karnali Highway - lepa, divja, nevarna, vznemirljiva ...
Rana ura slovenskih fantov grob ...
Že pred peto sem pokonci. Le nekaj korakov od najinega hotela je živžav. V temi se zbirajo ljudje. Ob cesti stoji nekaj džipov. Eden od njih bo najin za cel dan.
Ura je pol šestih. Ura odhoda. Midva pa ne veva niti kje, niti katero je najino vozilo. Sedem na posteljo v bližnji hiši. Nekdo pod kupom odej uživa še sladko spanje.
“Naš šofer.” mi pojasni vodič.
Ob pol sedmih sedimo v kombiju in voznik zažene motor. Čez tri minute že stojimo. V kombiju ni nikogar, razen mene. V toplem objemu ognja, nedaleč stran, pijejo čaj.
Ob sedmih se odpeljemo. A ne daleč. Na vrsti je prvi postanek. V slabih dveh urah smo naredili točno dva kilometra in sto metrov. Malo čez pol osmih se pustolovščina, kot kaže, le začenja ...
Ja, tako je to v Nepalu. Uf, kako bi še spal ti dve uri!
Prvih petdeset kilometrov vožnje mi je znanih. Včeraj smo opravili to pot. Karnali highway - cesta, ki sem si jo dolgo želel, je sedaj pred mano ...
Tik pred najinim zadnjim prenočiščem ob cesti - stojimo. Več kot eno uro. Ogromen tovornjak se je zagozdil v blatu.
Kolesa se vrtijo v prazno. Blokiral je ves promet. Ob cesti se je zbrala množica ljudi. Večinoma zijal, z menoj vred. Le trije možje se trudijo s polaganjem velikih skal pod kolesa, da bi se tovornjak le izkopal iz godlje, v katero je zašel. Meter za metrom, po polžje leze navzgor. Končno kolesa začutijo trden oprijem in težka, hropeča pošast premaga klanec. Promet je sproščen.
Dolina se zatem kmalu zoži. Reka Tila je ustvarila globok kanjon z veličastnimi stenami na obeh straneh. Tu ni prostora za poti. Le cesta si je utrla svoje mesto v tej divji pokrajini. Kot kača spretno vijuga nad prepadi in jemlje dih vsakemu, ki potuje tod.
Most čez reko Tilo nas pripelje na drugo stran. Globoko senco in hlad zamenjajo topla sončna pobočja. Ko se greben štiritisočaka zniža prispemo v manjše mestece Manma. Ura je poldne. Čas za kosilo.
Kot martinčki se grejemo na sončni terasi enega izmed številnih hotelov, medtem ko čakamo na naročene jedi. Decembrska jutra in večeri so že strupeno mrzli, dnevi pa še vedno prijetno topli. Prav kmalu priropotajo na mizo krožniki iz katerih se kadi. Zame gora špagetov z dvema ocvrtima jajcema, zanje pač njihov nepogrešljivi dal bhat. Edina hrana, ki tukaj nekaj velja. Vse ostalo je le zasilni izhod - gašenje lakote v sili.
Po kosilu se cesta začne spuščati. V dolgih serpentinah prihajamo v dolino reke Karnali, najdaljše reke v Nepalu. Soteska je ozka in globoka, bregovi na obeh straneh divji in izpostavljeni. Prostor za cesto, ponekod široko le dva do tri metre, so našli na levem bregu. Kako so jo gradili mi bo ostalo uganka. Pogled na nekatere ogromne plazove je srhljiv. Ne, ne bi bil rad tu v času monsunskega deževja. Prometa je precej kar pomeni veliko vzratne vožnje, umikanja, srečevanja, kjer gre dobesedno za milimetre nad vrtoglavimi prepadi.
Ne, ta cesta me ni razočarala. Ponudila je prav vse, kar sem si v domišljiji predstavljal o njej. Lepa, divja, nevarna, vznemirljiva - skratka nepozabna!
Matjaž Čuk