Boris Strmšek: 12 dni poti
... čez hribe, gore, grebene, planine in doline, čez reke in jezera, skozi gozdove ter mimo osamljenih kmetih ter v strma pobočja pripetih vasic.
Ko je človek že malo v letih, ko je že težko najti soplezalca za kakšno steno, ko te na lastnem alpinističnem odseku nekoliko pozabijo, ko se naveličaš solo vzponov v stenah, ko ti malo presedajo tudi različna izobraževanja in vodniške ture, ki so sicer prav fajn, a te hkrati tudi utrudijo, ko... Ko potrebuješ nekoliko odklopa, pa se nenadoma pojavi zanimiva ideja... Ja, tako nekako sem se lotil te poti Krona Slovenije. V bistvu je njeno izhodišče in zaključek prav blizu mojega doma, saj sem se prelevil v štajerskega Ljubljančana. Gunclje, od koder si je Viki Grošelj zamislil pot, so povsem blizu Šentvida. Lahko sem šel celo peš do izhodišča in se vrnil peš nazaj domov. Viki je potemtakem moj daljni sosed, pa sem izkoristil priliko in skočil po vodnik kar do njega nekje na začetku junija. In potem sem se kar odločil, da grem. Najprej je bilo nekaj interesentov za sopotnike, žal tisti, ki bi šel celo pot z menoj, ni dobil dopusta, ostali pa so nekaj razmišljali o kakšni etapi. In ko sem se že odločil, da grem sam, se je tri dni pred odhodom javil Žiga. Uredil si je dopust in zadeva je bila na hitro dorečena, brez kakšnega dolgovezenja. Greva!
Na 300 kilometrov dolgo peš pot sva se odpravila brez kakšnih posebnih priprav. Enostavno sva vzela nahrbtnike in nametala noter tistih nekaj stvari, ki so bile doma in za katere sva predvidevala, da jih bova potrebovala. Nekaj malega je bilo treba kupiti, majhne in kvalitetne spalke so seveda dobra naložba za naprej, prav tako sem s tem namenom nabavil šotor, ki bo šel verjetno zraven tudi na kakšno večdnevno kolesarjenje, seveda pa je super za tovrstne trekinge. Hrana je bila še največji problem. Kje najti nekaj, kar ima majhno težo in dovolj kalorično, da ne bo treba tovoriti pol nahrbtnika raznih sendvičev in konzerv? Pomagal mi je Tomaž iz First Corner Shopa v Šenčurju s treking hrano »Trek’n Eat«, dodal je še 3-litrski filter za vodo Katadyn BeFree, na testiranje pa sva dobila še kuhalnik Optimus Crux, ki je zelo praktičen in je dobesedno kuhinja v enem (majhnem) kosu. Še razne energijske ploščice, geli in podobne zadeve, pa sva bila pripravljena za na pot. Tako enostavno seveda ni bilo. Ko spakiraš, ugotoviš, da ima vsaka stvar svojo težo. In potem reduciraš ter sklepaš kompromise. Ker sva zaradi snega ponekod v visokogorju potrebovala tudi nekaj osnovne zimske opreme, je bilo treba pripraviti še to, ter se dogovoriti, da nama kasneje opremo nekdo prinese do tistih etap, kjer jo bova potrebovala. Na koncu je bil tisti »nekdo« kar moja Tamara, ki je za naju skrbela do konca poti, nama kaj prinesla ali odnesla ter naju spremljala in naju vzpodbujala. Hodila pa sva seveda sama, ostali kandidati so se razgubili. Pa v bistvu je bilo mogoče tako celo najbolje, saj ni bilo potrebnega veliko prilagajanja, ki je na takšni poti seveda nekoliko težje.
Etape so bile dolge približno po 25 kilometrov. Nekatere malo krajše, ena pa celo precej daljša, zadnji dan sva namreč od žičnice na Veliko Planino v Kamniški Bistrici naredila do Guncelj kar 41 kilometrov, pa še dva sva dodala do mojega doma v Šentvidu. Ko sem porazdelil višinsko razliko iz vodnika (15.000 m) na dneve, se mi niti ni zdelo tako hudo veliko, toda ko sva pozneje merila višinske metre, ki sva jih opravila vsak dan, se je tega nabralo za precej več, dobrih 23.000 višinskih metrov sva naredila v 12 dneh. Ob tem, da je bil en dan predvsem navzdol, en dan pa bolj po ravnini. Pot sem ves čas »risal« v aplikaciji ViewRanger, tako, da se nama je nabralo nekaj statistike in da lahko sedaj nekoliko lažje analiziram določene dele poti. A ker je tehnika včasih tudi težava, nama je prav na vzponu na Triglav od Vodnikove koče do Kredarice aplikacija zaspala. Druga težava s tehniko se je zgodila pri fotoaparatu (Sony DSC HX60), ki mi je zbrisal fotografije in video posnetke na prvem delu poti (to je sicer naredil tudi že enkrat prej), pa zdaj rešujemo, koliko se bo dalo. Na srečo imam telefon z odličnim fotoaparatom (Huawei P30 PRO) in sem marsikaj fotografiral dvojno. Žal sem stanje na spominski kartici opazil šele doma, toda fotoaparat je s tem zaključil svojo kariero. Malo mi je žal, da nisem vzel zraven večjega Canona, ampak je bila težava seveda v teži.
Ko sva krenila v torek zjutraj 15. junija na pot, naju je v Guncljah prišel na uradno izhodišče pozdraviti tudi Viki Grošelj, zaželel nama je srečo, midva pa sploh nisva vedela, kaj naj pričakujeva in kakšen imava natančen načrt. Ja, prehoditi pot, toda to si nisva vzela za sveto obvezo. Greva dokler bo šlo. Da vsaj prvi dan preživiva. In sva ga. Saj je bilo daleč do Škofje Loke, toda prve dneve sem vzel bolj za počitek od dela in aklimatizacijo, potem pa bomo že nekako. Umivanje v Sori, Poljanski, če smo natančni) pod mostom blizu centra in spanje v šotoru na pokošenem travniku za škofjeloškim gradom je nekako nakazalo najino pustolovščino.
Naslednji dan je bilo že lažje, ko sva se »prebijala« čez Škofjeloško hribovje mimo Rupnikove linije. Spanje v koči na Blegošu, še tuš je bil. Spust v Zali Log sva prihranila za naslednji dan, ker bi sicer hodila v temi. Nato spanje na prostem na Soriški planini, od tam naju je prineslo v Bohinj, kjer sva spet uporabila šotor... V bistvu sva spala na treh kočah (Blegoš, Kredarica, Golica), v Hostlu pr’ Jozlnu v Mojstrani, ostalo pa v šotoru.
Dve etapi iz vodnika sva porazdelila na dva dni (Ribčev Laz – Mojstrana in Mojstrana – Jezersko), ostalo sva se nekako držala v okvirih iz vodnika, enkrat nekoliko skrajšala etapo, nekajkrat nekoliko podaljšala. Srečala sva 19 planinskih koč, od katerih so bile 3 zaprte, nekatere so odprli v tistih dneh. Pot naju je vodila čez dobrih 30 vrhov, 20 jih je bilo nad 1500 metri, štirje so bili dvatisočaki, dvakrat sva morala uporabiti zimsko opremo (Triglav, Grintovec), še na dveh delih (Črna prst – Rodica in Stol) pa so bila snežišča, če posebej proti Rodici je bilo rahlo neprijetno, saj tam nisva imela zimske opreme. Kljub zelo razgibanemu vremenskemu dogajanju na začetku junija, sva nato imela izredno lepo obdobje vremena, na koncu je bilo mogoče že nekoliko prevroče. A nama je vsaj pobralo sneg na nekaterih delih, kjer bi lahko bilo to ovira. Ob vseh vsakodnevnih kilometrih, ki sva jih opravila, sva srečevala veliko različnih markiranih poti, vsaj po škofjeloškem hribovju so bile markacije vseh barv in kombinacij, ubrala sva tudi kakšno neoznačeno pot, pa tudi brezpotje. Iz Zalega Loga proti Ratitovcu sva imela najprej svojo varianto po označeni poti, ki se je spremenila v neoznačeno pot, nato pa sva dobila še nepredvideno brezpotje, da sva se z mukami prebila nazaj do strme markirane poti, ki sva se ji sicer hotela izogniti. Veliko delov poti Krona Slovenije poteka po nekoliko manj običajnih poteh oziroma dostopih na vrhove, zato sva srečevala le malo ljudi. Večina pač ubira najbližje ali najbolj enostavne dostope, ki so že na videz pošteno uhojeni, midva sva ponekod sledila slabo vidnim stezam, čeprav poteka tam recimo tudi Slovenska planinska transverzala. Srečevala sva tudi recimo Jakobovo pot, pa Via Alpina in razne lokalne tematske poti. Žal so bili nekateri deli poti precej težje prehodni, predvsem zaradi podrtega drevja. Nad planino Voje je bila hoja pravo trpljenje zaradi razritih gozdnih vlak in podrtih dreves, s Prevale na Dobrčo je ozka pot čez strma pobočja prav tako popestrena s podrtimi drevesi in še marsikje so poti v slabem stanju. Kakšna tudi nevarna. Pa ne samo zaradi minule zime, zbledele in izginule markacije ter oznake verjetno niso samo posledica zadnje zime. Ob tem so nekatere poti zelo neprimerno speljane, da so lahko pohodnikom z nekoliko težjim nahrbtnikom in veliko kilometri za seboj tudi precejšnja muka. Sva imela kar nekaj »kolenogrizov« na poti, seveda pa na srečo tudi veliko čudovito speljanih poti s prelepimi razgledi. Mislim, da je del poti od Ratitovca do Rodice zares vreden še kakšnega obiska, pa tudi greben Karavank med Dovško Babo in Stolom je uživancija. Nekako pa se mi je zdel najbolj pester in zanimiv del poti od Tržiča čez Kriško goro, Tolsti vrh, čez Psico na Stol in do Bašeljskega sedla. Pa seveda od Češke koče na Mlinarsko sedlo in po grebenu proti Grintovcu. Verjetno sva bila celo prva v tej sezoni, ki sva šla gor po Frischaufovi zavarovani poti. Imela sva kar nekaj praskanja čez sneg ter prostega plezanja, ker so bila varovala ponekod skrita pod snegom.
Viki Grošelj je omenil, da je orientacija nad 1500 metri zelo enostavna, nižje pa se lahko tudi kje izgubiš. To vsekakor zelo drži. V nižinah oči na peclje za markacije in iskanje poti, v višinah pa za razglede!
Pot sva preživela brez večjih žuljev, nekaj prask se je nabralo po grmovjih in plezanju čez drevje, pa pod Rodico sva se malo drsala, tudi po kolenih. Sonce naju je požgalo, ker je bilo škoda zaščitne kreme, žejna in lačna pa na poti nisva bila. Oprema je vsa preživela, kakšno malenkost bi pa pri podobnem podvigu dodala, kot na primer tanke kolesarske rokavice za hojo s palicami, zaščita za vrat (saj sem imel doma v predalu, pa tudi kakšen treking klobuk se doma potika), kakšno majhno in tanko brisačo (za brisanje potu), pa seveda sredstvo proti komarjem in klopom (v nižinah so seveda bili). Nahrbtnike bo treba počasi zamenjati, čevlji pa so se odlično izkazali. Imela sva se super, ko je bilo najtežje, sva se najbolj šalila in ob najinem trpljenju tudi zabavala, vesela pa sva bila tudi raznih srečanj ob poti, predvsem z domačini, ko nekoliko poklepetaš z ljudmi, ki živijo v povsem drugačnem svetu, kakor mi mestni »raziskovalci nekoristnega sveta«. Vesela sva bila tistih redkih, ki so naju prišli pozdraviti na najino pot, ostali so se žal nekje razgubili, še največje najine občudovalke so bile krave in ovce, ki so se na Kriški gori odpravile celo za nama. Še najbolj sva hvaležna Tamari Leskovar za ves suport in podporo, brez nje bi bilo vse nekoliko težje in bolj komplicirano, pa naši borderki Neli za spremstvo po Kamniški Bistrici.
Koliko sva porabila kalorij? Pojma nimam. Sva kaj shujšala? Pojma nimam. Skratka, 12 dni, 300 km, 23.000 višincev, dobrih 30 vrhov, 19 koč, 9 gostišč, 14 rek in jezer (plus kakšen potok), sedel, prelazov in pašnih planin še nisva preštela, veliko pa je bilo čudovitih razgledov. Ja, pa kakšno pivo sva na poti tudi spila, vode in izotonikov pa zelo veliko.
To, da sva kot prva prehodila pot Krona Slovenije, niti ni tako pomembno (ja, postala pa sva del njene zgodovine), vsekakor pa sva zelo hvaležna Vikiju Grošlju, ki je idejo spravil v realnost. No, menda je nekaj pri tem zaslužen tudi tale zloglasen in strašen korona virus, ki nam uravnava življenje v zadnjem letu in pol. Brez skrbi, po teh samotnih poteh ga ne boste srečali. Medvedov nisva srečala, so pa bili veverice, zajci, lisice, srne, kozorogi, ptičev cela vrsta in, ja, tudi kakšna miš nama je prekrižala pot. Aha, pa en gad in nekaj slepcev. Pot priporočam izkušenim in vsestranskim gornikom, ki radi uživajo v nekoliko bolj samotni gorski naravi, vsekakor pa je zanimiva tudi za kakšne ultra tekače (ki imajo sposobnost orientacije), priložnost za rekorde je zaenkrat še velika. Najprimernejši čas je julij, avgust, mogoče še najbolj september, ko nekoliko popustijo visoke temperature in so planinske koče še odprte. Sicer pa veliko informacij lahko najdete v Vikijevem vodniku, midva sva ga imela zraven na poti, ker je njegov format in obseg ravno pravšenj. Pa srečno in veliko užitkov, če se boste odpravili na Krono Slovenije!
Fotografiral in zapisal
Boris Strmšek