Išči

Karavanke

KARAVANKE ... opis

Objavljalci

Authors

Arhiv

Matjaž, zbudi se!

Tigrič Piko: Ilustrirano potepanje po gori kralja Matjaža. Da le ne bo postala njegov grob.

Še natančneje: Slovenec, zbudi se!

 
Dan se začenja s kumrnim vremenom, zato Izi pri Kumru zajtrkuje počasi. Eden od fantov korenjakov, ki so prav tako prišli dan prej, mrzlično išče najnovejšo vremensko napoved. Izi postane vznemirjen, a ga pomirim: raje počakajmo, kakšen bo nadaljnji razvoj vremena. Družba tržiških gorskih reševalcev je z dvema spremljevalkama že odšla na potep, mi pa nimamo pripravljenega niti nahrbtnika. Vtem nebo za Peco postaja svetlejše.
 
   
 
V Slovenj Gradcu še rahlo dežuje, ko nižje v dolini Meže zavijemo v Podpeco. Kak kilometer pred koncem gozdne ceste se ustavimo pri naravnem peskokopu. O, hudo! V skalah so figure najrazličnejših fantazijskih oblik. Na eno se želim nesti, pa me Izi noče uslišati. »Mogoče nazaj grede.« Zakaj se vedno izgovori na vrnitev? Peca je mitična v več pogledih, ne samo zaradi znane legende.
 
Kmalu smo na majhnem in že povsem polnem parkirišču. Izi nas enega za drugim spravlja iz avta in pripravlja na pot. Ko zaškrtajo ključavnice na avtu, posije sonce. Izi cinca … daj no, gremo! »Še preoblekel se bom v lažjo obleko in iz nahrbtnika izločil težje kose.« Ne boš imel rezervne obleke? »Danes bomo rezervo imeli v času, lažji bomo hitrejši.« Znanja se naučiš, a izkušnje pridobiš.
 
   
 
Se bomo ustavili v jami s kipom kralja Matjaža? »Gre za turistično atraktivno bedarijo.« Vskoči Bimbo: »Vseskozi nas speljujejo na napačno pot, kje naj ga iščemo.« In kje ga bomo našli? »To bomo poskušali ozavestiti na današnjem izletu, če bo za to naš šef.« Zares vsebuje res, zavest vest in zavedanje vedo.
 
Butko se najbolj veseli obmejnih kamnov, ponovno bo stal na kakšnem imenitnem. »Ustavimo se, ustavimo,« zaslišimo Titija in Joška. Le kaj je takega? »Rada bi pokusila maline!« Ne da bi Izi opazil, ga ustavim, da se začne razgledovati okoli. Končno zagleda še ne povsem zrele sadeže. Vedno se zabavam ob misli, da se vsega domisli on sam, tudi zobanja malin ta hip. Njegov nazaj grede sedaj ne vžge ali pa se ga ne spomni.
 
   
 
Izi, daj kapo na glavo! Ali ti moram res vse reči, tako kot majhnemu otroku? »On je že velik otrok,« se smeji Bimbo. Nenadoma zavije na neoznačeno bližnjico. Kmalu vidimo, zakaj: pred nami se pojavi 29 metrov visoka smreka, ki so jo poimenovali Deseteroglavi očak. Ob deblu se zadržimo dlje, naenkrat pa žarek svetlobe na njem izriše podobo glave. Gre za eno naših nagrad?
 
Sprememba terena napoveduje spremembo v energijah. Občutek se bo na kamnitem terenu nekoliko spremenil. Kmalu smo nad kočo in mimo Male Pece na razpotju. Odločim, da gremo navzgor po zavarovani varianti. Pozornost pritegne skala v obliki glave. Ni navdušila samo nas, tudi markacista, da je na njej narisal svoje znamenje, čeprav se tu poti ne da zgrešiti. Nekoliko višje nam je postavil uganko: kaj pomeni narisana velika rdeča puščica pod eno od jeklenic?
 
   
 
Za boljšo fotografsko perspektivo Izi zleze nad pot in že nas dohiti družba, ki smo jo maloprej prehiteli. Ljudje se Izija razveselijo, saj so dobili svojega fotografa! Izvedemo še nekaj postavitev… potem pa zagledamo, kar Iziju v gorah ni najbolj všeč – marmorno ploščo. Vedno mi je bila uganka: ali ljudje, ki se nikdar ne ponesrečijo, zase mislijo, da vedno ravnajo prav? Bimbo se razveseli: »Poglejte, kako je človeku v spomin tu zrasla krasna, majhna rožica!« O, ta naš mali Bimbek zna brati človekove misli, zaznati neznatno, slišati neizrečeno, videti nevidno in govoriti neslišno.
 
   
 
Vrh je prostran in večja družba na njem dobre volje. Kdor jezika špara, kruha strada, ampak Iziju jezik teče dobro – tako pride do likerčka in malega pivca. Družba se pomakne proti dolini, mi pa še kar postajamo na vrhu. Samo in Marjan s padaloma v nahrbtnikih priletita z Bistriške špice po tleh, a vzgornika tudi tu ni. In že jadrno odletita navzdol proti robu, kjer je izstop iz zavarovane poti.
 
   
 
Med sestopom Butko opozori ljudi, da hodijo po Avstriji, in pokaže na mejni kamen. Čudijo se in priznajo, da ga do sedaj niso opazili, čeprav so šli po tej poti že večkrat.
 
   
 
Gora je zavetnik koroških Slovencev, tako kot je Matajur gora Beneških Slovencev. Kaj je sedaj s kraljem Matjažem, ki naj bi spal v Peci? »Zgodbe so zakodirane. Ko postavijo kip v jamo, je to simbolično, vendar nas pelje stran od prave poti.« Kje naj ga potem iščemo? Sedaj se vmeša Bimbo: »Spi v vsakem od nas. Sedaj je skrajni čas, da se tudi zbudi.« Kaj je njegova vojska? »Tudi vojska smo mi sami, saj spimo z njim kot idejo. Vojska nesnovnega sveta je velika in močna, vendar ne bo delovala, dokler se ne zbudimo in jo aktiviramo.«
 
   
 
Si o tem kje bral? »Gre za moj pogled. Vsak naj si ustvari svojega. Za splošno priznanega pa bi rekel, da je zagotovo napačen. Glavno je, da legenda živi. Ko bo izginila tudi ta, nam bo še težje prebuditi tisto božansko iskro v sebi.« Tale Bimbo nam vedno kaj naloži.
 
   
 
Za nami se pojavi pes Boy. Potepuški ne more biti. Je od oskrbnikov? Sledi nam do koče, nato izgine. Padalcev ni videti, razmere za let tudi niso dobre. Sta že dobila prevoz? Na terasi oskrbnik Roman peče čevapčiče, mladi tekač Roman s pladnjem v roki teka med mizami, njegova mama Kristina pa uživa v pogovorih z gosti. O, pes je njen! V kuhinji ženske pojejo in plešejo. Daje to jedem svojstven okus?
 
   
 
Lesena ograja sredi gozda naznanja manj običajen svet. Gor grede je nismo opazili. Nič takega, si misli Izi, potem pa Butko zavpije: »Kako zanimive veje ima ta macesen!« Dokler gledamo v smeri ograje, ne opazimo ničesar … suh je in ves skrivenčen. Bimbo pojasni: »Moč izražanja drevesa se kaže na različne načine. Koliko ljudi zmore zaznati energijo, s katero se lahko ustvarijo različni občutki?« Še nekaj korakov in že se peljemo proti kmetiji s krasnim pogledom na Raduho.
 
Tigrič Piko & Iztok Snoj
Peca,
15. avgust 2020
 
Značke:
GL4 SnojI

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 790

KARAVANKE

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.