Išči

Karavanke

KARAVANKE ... opis

Objavljalci

Authors

Arhiv

Prva žičnica je začela

Glas Gorenjske (23. november 1960): ... obratovati leta 1892 

Senzacija na Manganovi gori
 

Večina Gorenjcev pozna Begunjščico kot izletno točko z bujno floro, ki je daleč naokrog ni lepše.

Begunjščica je dostopna z več strani, tako z Most pri Žirovnici, kakor iz Begunj čez Sv. Peter in čez Polško planino ali pa skozi Drago. Iz Tržiča se pride na Begunjščico po Ljubeljski cesti do Sv. Ane, mimo starih rudniških obratov, poznanih iz tržiške zgodovine, na planino Prevalj in nato čez Šentanški greben. 

Begunjščica nudi s svojo višino (2063 m) prelep razgled po Gorenjski, od koder so prehodi proti Zelenici, Stolu in Vrtači. Nekoč je bila to »manganova gora«, Iz katere so naši predniki-rudarji pridobivali manganovo rudo za fužine v Kamni gorici, na Savi in Javorniku, pozneje pa za obmorsko železarno v Skednju pri Trsta. — Prvi jamski koncesiji sta bili podeljeni 14. decembra 1799. leta in 17. junija 1806. leta. Rudniki manganove rude »piroluzita« so bili na nadmorski višini 1400 m. Transport manganove rude iz strme Begunjščice ima zgodovinsko ozadje. Prvotno so manganovo rudo vozili z ročnimi sanmi v zimskem času, in to v dobi fužinarja Ruarda, barona Zoisa in pozneje, ko sta se združili obe fužini Sava in Javornik v Kranjsko industrijsko družbo. 

Ko je leta 1872. uspelo javorniškim plavžarjem — prvim na svetu — pod vodstvom Tržičana viteza Lamberta Pantza, prvega tehničnega ravnatelja Kranjske industrijske družbe, izdelati ferromangan v plavžu, je bila poraba manganove rude večja. — Pred iznajdbo ferromangana je za plavž zadostovalo za laže taljenje železne rude in izdelavo male zrcalovine letno 6000 dunajskih stotov manganove rude, pozneje pa štirikrat toliko ali še več. 

Image
Žičnica za manganove rudnike na Begunjščici
Ker vozniki z ročnimi sanmi niso uspeli zadovoljiti potrebam po manganovi rudi, se je L. Pantz odločil, da reši problem bodočega transporta. Omislil si je transport manganove rude iz Begunjšičce do Jezerc (Smokuška planina) s pomočjo žičnice, s katero bi pospešil proizvodnjo najpomembnejše zlitine tistih časov, pri proizvodnji jekla. Pod vodstvom L. Pantza in »šihtnega« mojstra Heinricha Fessla je bila žičnica stavljena v poskusno obratovanje jeseni 1872. leta, redno pa je začela obratovati v januarju naslednjega leta. 

V ohranjenem dokumentu piše, da je bil konstruktor Pantz nagrajen s 303 goldinarji. Fessl pa z 200 goldinarji za uspešno gradnjo in obratovanje žičnice. 

Vse strojne naprave za žičnico, ki je bila prva te vrste na Slovenskem, so bile izdelane v železarni Kranjske industrijske družbe na Savi in Bohinjski Bistrici. Žičnica je bila patentirana za dobo 10 let in je vzbudila pravo senzacijo pri švicarskih strokovnjakih, ki so si jo prišli ogledat. 

Žičnica za transport manganove rude in jamskega lesa je bila v principu in tehnični izvedbi docela drugačna kot do tedaj poznane žičnice. Imela je eno samo pleteno jekleno vrv za prevoz tovora ter praznih voz. — Oporišče žičnice je služilo kot izogibališče za prazne in natovorjene vozove, ki so vozili v dolino ter nazaj v hrib. Zaradi izredno hribovitega terena je bila žičnica povezana z dvema strojnicama. 

Rudniški delavci pred zgornjo postajo žičnice na Begunjščici. Fototeka Gornjesavskega muzeja

Vsej žični napravi je streglo pet mož, včasih več ali manj, glede na proizvodnjo rude . — Pri gornjih strojnikih so bili zaposleni zavirač in dva pomočnika, ki sta polnila vozičke z manganovo rudo. Tovor sta morala pripeljati do žičnice po 136 sežnjev viseči tirnici ter jih nato pritrdila z vlečno vrvjo. V dolini, kjer je bila druga strojnica, sta delo opravljala zavirač in njegov pomočnik. Naloga pomočnika je bila, da je pravočasno odklonil vrv od dospelih voz ter jo priklopil na prazen voz, ki je bil usmerjen nazaj h gornji strojnici. 

Transport z žičnico je pocenil proizvodne stroške in omogočil, da je bila ruda dostavljena na Javornik in Savo ob vsakem vremenu, kar prej ni bilo mogoče. Za Begunjsko žičnico so v Bohinju po načrtih Pantza zgradili še pet žičnic za prevoz lesa. Najpomembnejši sta bili žičnici v Blatnem grabnu, v Soteski in na Komarči. Te žičnice so prevažale les za tržaške papirnice in tovarne glasbil v Nemčiji. Pantzove žičnice na Gorenjskem so bile vsekakor velika tehnična pridobitev preteklega stoletja za napredek rudarstva in gozdarstva. 
Aleksander Rjazancev
Objavil   23.11.2020 
Oznake: 1960  gore  Gorenjski Glas  Karavanke  ljudje

GG/L-G, 23.11.2020
Senzacija na Manganovi gori
Prva žičnica je začela obratovati leta 1872
 

Facebook, 22.02.2015

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 790

KARAVANKE

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.