Janez Pikon: Ozremo vrh z visokim križem in od škrbine dalje do temena gore nas loči le še skalni prehod s plezalnim vložkom in že dosežemo vrh visoke gore. 
Grossglockner (Veliki Klek, 3798 m) je najvišja gora v Avstriji in v pogorju Visoke Ture, vzhodno od Brennerskega prelaza med Koroško in vzhodno Tirolsko. Na visoko goro se člani Planinske sekcije LIP v soboto 10. avgusta 1996, povzpnemo iz mesta Kals, preko ledenika Ködnitzkees v dveh varnih navezah. Dosežemo mesto Kals in parkirišče pri koči Lucknerhaus (1980 m), odkoder se povzpnemo do prve Planinske koče Lucknerhütte (2241 m). Vzpenjamo se višje in višje, ter mimogrede opazujemo hudourniške vode, ki se napajajo z višje ležečega ledenika Ködnitzkees, nadaljujemo do naslednje Planinske koče Stüdlhütte (2802 m) in še višje do Planinske koče Erherzog Johann hütte (3451 m).
Nad planinsko kočo že stopimo na temni ledenik Ködnitzkees in ga prečimo po njegovi moreni, odkoder opazujemo jezerce, kjer prečkamo deročo strugo hitrega potoka in opazujemo mogočno Grossglocknerjevo vršno in široko goro, že lepo vidno visoko v širnem ostenju. Krajši postanek si privoščimo in odločimo se takoj nadaljevati in že si nadenemo dereze in poprimemo za cepin. Pripravimo se za prečenje ledenika Ködnitzkees, s sledmi snežnih zaplat in vidnimi razpokami naokrog. Na vršnem robu ledenika Ködnitzkees se steza obrne pod steno, varovano z jeklenico in skobami. Dokaj varen vzpon po zavarovani poti v steni in prijetnem poplezavanju kaj kmalu dosežemo že od daleč viden skalni greben, ki po lažjem in delno izpostavljenem predelu, vodi v smeri proti koči Erherzog Johann hütte. Polni adrenalina in velike želje po vzponu na visoko goro, dosežemo steno in strmo navkreber do grebena, ki vodi v smeri nižje gore Kleineglockner. Proti vrhu so v pomoč jeklene palice na ozkem in izpostavljenem grebenu, vse do nižje škrbine v Grossglockner Scharte, ki je varovana z jeklenicami in skobami. Ozremo vrh s križem in od škrbine dalje do temena gore nas loči še skalni prehod s plezalnim vložkom in že dosežemo vrh visoke gore Grossglockner, v soboto, 10. avgusta 1996 ob 13:50.
Privoščimo si krajši postanek, stečejo pogovori, od veselja si privoščimo daljše ponujene razglede po prostrani gorski panorami. Za osvojeni vrh smo nagrajeni z razgledom na Julijske Alpe, Visoke Ture, francoske in švicarske Alpe, italijanske Dolomite. Dovolj bo, moramo se vrniti, kajti ura je že 14:20 in moramo se vrniti in začeli smo sestopati.
Sestop z gore do koče Erherzog Johann hütte je bil nekoliko hitrejši kot vzpon, saj je na srečo večina navez že sestopila, vendar še srečujemo planinske skupine z navezami, ki so se vzpenjale proti vrhu. Potrebna je previdnost, kajti greben je ozek in na nekaterih mestih je bilo kar težavno obiti eden mimo drugega. Vrnemo se do Planinske koče Erherzog Johann hütte, odložimo opremo, saj se prileže postanek in po krajšem odmoru smo nadaljevali s sestopom. Prečenja, prehodi, poti z ledenikom Ködnitzkees so dokaj ugodne, visoko goro smo osvojili v enem dnevu, v 12 urah smo prehodili dobrih 21 km z višinsko razliko 2010 m.
Udeleženci vzpona na Grossglockner (Veliki Klek) s fotografij so člani Planinskega društva Gorje, ki so se povzpeli na najvišjo goro v Avstriji, vse fotografije so z njihovega pohoda, le zadnji dve fotografiji sta moji (zahvaljujem se Zdravko Zalokar in udeleženci PD Gorje za fotografije), meni ni uspelo pridobiti le teh z našega vzpona na visoko goro v Avstriji, kamor smo se povzpeli v soboto, 10. avgusta 1996.
Janez Pikon