Išči

ALP

ALP-inizem, -inističen, -inist/ka, -inistinčni (odsek ...) =  torej vse na temo "alpinizem" 
Če nekoga zanima le alpinizem, si lahko za (najbolj) priljubljeno nastavi povezavo:  ALP >  

Alpinizem

Objavljalci

Authors

Arhiv

Močnejši od okoljevarstvenikov

Delo - Aljaž Vrabec: ... boš, če imaš denar in ostre komolce

Močnejši od okoljevarstvenikov

Geodet in nekdanji profesor Milan Naprudnik je pred kratkim praznoval 93 let, a življenjske energije mu ne manjka.

Načrtovanje mest, urejanje prometa in (ne)skrb za naravo so del človeške družbe. Vse to že dolgo preučuje geodet in nekdanji profesor Milan Naprudnik. Pred kratkim je praznoval 93 let, a življenjske energije mu ne manjka. Še vedno telovadi vsak dan. Močen stisk roke razkrije njegovo življenjsko energijo. Ima veliko življenjskih in strokovnih izkušenj, njegove misli so jasne, beseda mu teče gladko.

Na tehniški fakulteti na oddelku za geodezijo je diplomiral leta 1954, leta 1967 je postal direktor Geodetske uprave Republike Slovenije, na ta položaj se je vrnil leta 1977. Vmes je prevzel vodenje Zavoda za regionalno prostorsko planiranje Republike Slovenije, od leta 1985 do upokojitve leta 1993 je vodil republiški urbanistični inšpektorat. Bil je član več strokovnih odborov, kot predstavnik Jugoslavije je bil član komisije evropskega sveta za kartografijo, terminologijo in statistiko, kot zunanji predavatelj in raziskovalec je poučeval na fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, večkrat je o geodeziji, prostorskem načrtovanju, prometni ureditvi in ekologiji predaval po Evropi in enkrat v Združenih državah Amerike.

Vrhunec poklicne poti je doživel po uradni upokojitvi. Leta 1994 je prevzel predsedovanje stalnemu odboru alpske konference, ki ga je vodil štiri leta. Alpska konvencija je mednarodna pogodba, ki so jo sklenile alpske države (Avstrija, Francija, Italija, Liechtenstein, Monako, Nemčija, Slovenija in Švica) in Evropska unija z namenom trajnostnega razvoja Alp. V tej službi je užival, saj je združil svojo strast (gore) in poklicno znanje (prostorsko načrtovanje).

Rodil se je v Celju 10. junija 1927. Med drugo svetovno vojno je preživel del mladosti v taborišču, nato prebolel več bolezni, a tudi veliko prepotoval, prehodil, preplezal in presmučal. Bil je dejaven v številnih društvih, zvezah in klubih. V svoji delovni sobi v Ljubljani s pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe še vedno kaj spiše, med pripovedovanjem navduši s spominom na podrobnosti pred dolgimi desetletji.
 

Veste, da je Charles Lindbergh malo pred vašim rojstvom prvič poletel brez postanka prek Atlantskega oceana med New Yorkom in Parizom?Leta 1927? 
Tega se pa ne spomnim (smeh).

Kljub 93 letom se spomnite marsičesa drugega, vsaj na pogled bi vam pripisali kakšnih deset let manj.
V ZDA imam težave, ko pregledujejo moj potni list. V strogem mejnem režimu vse natančno pregledajo, a ko gledajo moj potni list, vprašajo, ali letnica rojstva drži. Are you sure [Ste prepričani], me je carinik vprašal nazadnje, ko je zagledal letnico 1927. Odgovoril sem, da nisem prepričan, toda oče mi je rekel, da sem rojen tega leta (nasmešek).
Na meji mi vedno tudi piska, ker imam nad ključnico železno ploščico po padcu v triglavski severni steni. Čeprav izpraznim vse žepe, me cariniki zaradi piskanja še vedno grdo gledajo. Nazadnje sem policistu kar takoj pokazal ramo s šivom in povedal, da sem se poškodoval v Alpah, a zatem je svojo ramo odkril še on in pokazal isto poškodbo, le da se je njemu to dogodilo v njihovih Kordiljerah.

Ministrstvo za okolje in prostor bi moralo imeti glavno besedo, ne pa investitor, zato se zdaj vse rešuje od primera do primera, brez izhodišča, s čimer uničujemo najboljša kmetijska zemljišča, izčrpavamo neobnovljive naravne vire in vdihavamo onesnažen zrak.

Kdaj ste se poškodovali na Triglavu?
Star sem bil 75 let. Nesreča se je zgodila, ker je v zadnjih petdesetih letih triglavski ledenik izgubil osemdeset odstotkov površine. Pred tem je ledena skorja zadrževala kamenje, zdaj ledu ni več. Vodil sem navezo in pet minut pred izhodom iz stene mi je priletel kamen v ramo, drug kamen mi je preklal čelado. K sreči me je soplezalec zadržal, ko sem mimo njega poletel za trideset metrov. Potegnil me je do sebe in poklicala sva gorske reševalce.

Ste bili takrat najbližje smrti?
Ne, odpisan sem bil v treh drugih primerih. Najprej v drugi svetovni vojni, ko so 6. aprila 1941 prišli Nemci. Oče je bil zaveden Jugoslovan, zato je bil na seznamu nemških ovaduhov, da ga je treba takoj izseliti.
Med vojno sem nato prebolel tifus, kasneje, ko sem že delal na celjskem geodetskem zavodu, sem zbolel za tuberkulozo. Poslali so me v Prekmurje na terensko delo, ko tam spomladi leta 1958 še ni bilo elektrike. Delali smo meritve na meji z Madžarsko, tam sem bil pol leta. Ne vem, kaj sem takrat jedel, a da se je kmet pisal Kalamar, se spomnim še danes (smeh).
Spomnim se tudi, kako sem zbolel za tuberkulozo. Ob nedeljah zvečer sem z družino, pri kateri sem bival, poslušal radio, ko je kraj avgusta 1958 dobil elektriko. Takoj so kupili radio, a poslušali smo ga samo v nedeljo zvečer, ker smo preostale dni delali. Ko smo sedeli, je gospodar kašljal vame, vendar nismo vedeli, da ima tuberkulozo.
Prav tako se spomnim, da sem hotel po radiu poslušati glasbeni program radia Slovenija, kmetova žena pa radio Vatikan, saj je bila najbolj pobožna ženska v fari. Še danes zato znam moliti očenaš in zdravamarijo po latinsko. (Začne moliti.Ave Maria, gratia plena …

Verjetno vas molitev ni pozdravila?
Milan Naprudnik. FOTO: Jože Suhadolnik/DeloKo sem se vrnil v Celje, so ugotovili, da sem se nalezel tuberkuloze. Na levi strani pljuč sem imel sence v velikosti dveh otroških dlani, na desni kaverno v velikosti jabolka. Trinajst mesecev sem bil na zdravljenju v Topolšici. Samo ležal sem lahko, čeprav sem bil dober že po treh mesecih. Moj sostanovalec je bil Rudi Žibert, profesor telovadbe v Velenju, edini izhod sva imela na hodnik, ven nisva smela. Kljub vsemu sva na skrivaj hodila v gozd, nazaj sva se tihotapila skozi vrata za premog. Ko naju je paznik nekega večera odkril, sva mu odgovorila, da se oblačiva, da bi hodila po hodniku gor in dol, ker ne moreva spati. Zdravnik nama je ob slovesu rekel, da je vedel, kaj počneva, a uradno nama tega ni smel svetovati (nasmešek).

V kakšnih razmerah ste začeli poklicno delovanje?
Geodetska zakonodaja je po drugi svetovni vojni še temeljila na starem avstro-ogrskem zemljiškem katastru. Do takrat so urejali predvsem podatke o velikosti zemljišč, da so lahko od lastnikov zemljišč pobirali davke. Po drugi vojni in po nacionalizaciji obsežnejših zemljišč v zasebni lasti lastnina zemljišča ni imela več pretirane veljave, naša stroka pa je zašla v zaposlovalno krizo. Kljub temu se je geodetska stroka zavedala, da so podatki o zemljiščih podlaga za izdelavo prostorskih načrtov.

Se zavedamo pomembnosti urbanizacije?
Dober primer je, kako je indijanski poglavar Seattle odgovoril ameriškemu predsedniku Franklinu Pierceu, ko mu je ponudil odkup njihovih zemljišč. Rekel je, da zemlje belcem ne prodajajo, ampak jo prepuščajo, saj vedo, da si jo bodo sicer prilastili z orožjem. Pismo konča s klicem, da so belci dolžni prevzeti skrb za ohranjanje bogastva narave, zrak, vodo in zemljo.
Ljudje so se davno zavedali pomembnosti oblikovanja naselij. V srednjem veku so določili širino cest in odmik med objekti, kasneje je stavbarstvo preraslo v gradbeništvo in arhitekturo, v 20. stoletju pa v urbanizem in prostorsko planiranje na regionalni in državni ravni. Po letu 1930 so arhitekti Maks Fabiani, Jože Plečnik in Ivan Vurnik izdelali prve prometne analize in osnove regulacijskih načrtov mestnih središč.

Zdaj žal ne vemo, kam z vsemi avtomobili, ki pridejo vsak dan v Ljubljano. Urejen javni promet bi moral biti ena od prioritet. Povezati bi morali avtobusni in železniški promet, da ne bi bili takšni sužnji avtomobilov.

Od kod ste črpali ideje za spremembe?
Proučevali smo novo zakonodajo razvitih evropskih držav, predvsem smo se zgledovali po Nemčiji in Skandinaviji, in spoznavali, kako pristopiti k prostorskemu načrtovanju, od gradnje mest, kmetijstva, gozdarstva do turizma. Dosegli smo preusmeritev zakonodaje na področjih posegov v prostor.
Zakon o regionalnem prostorskem planiranju smo dobili leta 1967. Podlaga zanj je bila resolucija Združenih narodov o prostorskem planiranju kot integralnem delu nacionalnega planiranja, skupaj s socialnimi in ekonomskimi vidiki.
Osnova za izdelavo prostorskega plana Slovenije so bili celoviti podatki o zemljiščih, cilj pa ohranjanje naravnega okolja in zagotavljanje enakih razmer za delo in bivanje vsem prebivalcem Slovenije. Zasnova je bila narejena za trinajst regij in 60 občin, zdaj imamo 212 občin.

Med vašimi dokumenti je načrt, da naj bi vsak prebivalec Slovenije imel le pol ure vožnje do vsega, kar je bistveno za njegovo življenje. Sliši se utopično.
Načrtovali smo pet kriterijev: delo, zdravstvo, šolstvo, kultura in šport. Po teh kriterijih smo načrtovali življenje ljudi v vseh naseljih, od vasi do mest.
Prvi element prostorskega načrta je zasnova urbanizacije, drugi zasnova ureditve celotnega prostora. Izhodišče so bila naselja, v katerih človek živi in dela. V tem dokumentu so bili kriteriji, kako naj imajo ljudje v pol ure dostop do šol, zdravstvenih in kulturnih ustanov … Danes pa gradijo nova naselja tudi tam, kjer ni urejenih prometnih povezav.

Kakšne zaplete ste imeli?
Potrebovali smo topografske karte, s katerimi je razpolagal beograjski vojno-geografski inštitut, kar smo dosegli prek republiške vlade Staneta Kavčiča. V prostorskem planu smo določili funkcije mest, med drugim projekcijo za Slovenijo v štirih kategorijah zdravstvene oskrbe: klinični center, bolnišnice prve stopnje, bolnišnice druge stopnje in ambulante. Razmestili smo jih po Sloveniji, toda na območju celjske regije smo imeli bolnišnico prve stopnje v Celju in bolnišnico druge stopnje v Velenju, vendar je velenjski župan telefoniral na vladni vrh, da njegovi knapi ne bodo hodili v bolnico v Celje, ampak je hotel takšno bolnišnico tudi v Velenju. France Popit, takrat predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, me je povabil na pogovor in vprašal, ali ne razumem samoupravljanja. Odgovoril sem, da samoupravljanje potrebuje tudi gospodarjenje s prostorom, toda prihodnji dan sem bil razrešen. Zavod so ukinili, sledilo je 25 let zastoja.

V glasu je čutiti, da ste še vedno razočarani.
O posegih v prostor so odločale samoupravne interesne skupnosti; za promet, za kmetijstvo … Vsi so rekli, da ne potrebujejo ničesar drugega. Odbor za ceste je rekel, »mi vemo, kako bomo razvijali ceste«, drugih mnenj člani odbora niso hoteli poslušati. Še danes je tako, da se o posegih v prostor odloča samo glede na pobude investitorjev, toda prostora ne moremo reševati samo po parcelah. Če tako nastane pobuda za investicijo, ni skupnega izhodišča, ni skupnega imenovalca.
Ministrstvo za okolje in prostor bi moralo imeti glavno besedo, ne pa investitor, zato se zdaj vse rešuje od primera do primera, brez izhodišča, s čimer uničujemo najboljša kmetijska zemljišča, izčrpavamo neobnovljive naravne vire in vdihavamo onesnažen zrak.

Ima torej glavno besedo denar?
Če ima nekdo denar in ostre komolce, bo močnejši od opozoril na okoljsko škodo. Vse se prilagaja interesom občin, ki jih obvladujejo posamezni investitorji.

Toda kako naj potem posamezne občinske predloge vključimo v državni načrt?
Seveda smo imeli občinske načrte, ampak na podlagi državnega načrta, občinski načrt se je nato širil na mestne načrte in tako naprej. Nihče ne sme iti mimo občin, državni načrt pa ne sme izhajati iz krajevne skupnosti ali mesta, temveč iz širših območij in združenj medobčinskih območij.
Pomembno je, da s takšnim sodelovanjem sprejmejo skupna izhodišča za načrtovanje razvoja občin, krajev in krajevnih skupnosti. Veste, koliko občin hoče imeti svojo zdravstveno ali visokošolsko ustanovo? Tega ne moremo reševati na podlagi njihovih želja, temveč moramo imeti državni načrt.

Ste svoje znanje lažje uporabili kot predsednik alpske konference?
Imel sem enak pristop. K sodelovanju me je povabil takratni predsednik vlade Janez Drnovšek na predlog tedanjega okoljskega ministra Pavla Gantarja. Pripravili smo načrt za trajnostni razvoj Alp v vseh osmih državah podpisnicah alpske konvencije. Upoštevali smo življenje ljudi, živali, vegetacijo, ogrožena območja, kmetijstvo, turizem … Konkretne odločitve smo pripravili za dvanajst področij, bistvo pa je, da vse države upoštevajo iste kriterije in ureditve po enakih prostorskih in okoljskih merilih. In kot predsednik alpske konference sem vnovič spremljal bitke med stroko in gospodarsko-političnimi interesi.

Tedaj ste spoznali tudi Angelo Merkel.
Bila je zraven, ko so mi predali predsedovanje. Bila je nemška ministrica za okolje in prostor. Je zelo razgledana in dostopna. Imela sva krajše druženje, z lahkoto sva se pogovarjala. Odkrila sva, da je bila le dve leti pred menoj na Kilimandžaru. Je vneta športnica, toda gorske podvige raje ohrani zase.

Milan Naprudnik: Še vedno grem približno dvakrat na teden v hribe in telovadim vsak dan. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Kako zahtevna je bila ta funkcija?
Bom odgovoril s primerom. Na zasedanju na Brdu pri Kranju je francoski namestnik ministra za turizem predlagal, da bi vozili ljudi na vrh hribov s helikopterjem. Najprej sem ga samo gledal, on mene nazaj, med odmorom pa smo se dogovorili, da bomo to točko prestavili za tri mesece. Pred naslednjo sejo mi je telefoniral, ali lahko pride k nam tri dni prej. Na sestankih je bilo vse uradno, v prostem času pa smo se družili. Zanimale so ga gore, vse je preplezal, a še ni bil v slovenskih Alpah. Ko sva plezala v navezi v zahtevni triglavski severni steni, sem mu rekel: »Če ne odstopiš od predlaganega člena, te bom zdaj odvezal.« Začel se je smejati, saj je vedel, da se šalim, ampak naslednji dan je vseeno preklical svoj predlog.

Se je zavedal norosti predloga?
Škoda bi bila ogromna. S helikopterji bi pregnali gamse, kozoroge, ptice, plazilce … Onesnaževali bi zrak, bilo bi hrupno, kar bi motilo ljudi, ki kot pohodniki spoštujejo gore. Resda helikopterje uporabljajo gorske reševalne službe, ampak vse drugo bi bilo zgolj za bogataše. Gore so dar narave, ki jih moramo osvajati z osebnim podvigom.

Ob vseh teh službah ste bili še predsednik Atletske zveze Slovenije.
In predsednik atletskega društva Kladivar v Celju. Atletika je moj šport, sodeloval sem v različnih odborih po Jugoslaviji. Resda nisem bil atlet, a so mi že v mladosti naložili ustanovitev študentskega atletskega kluba Enotnost, nato sem prehajal na različne položaje v tem športu. Bil sem organizator, napovedovalec, postavljavec ovir, prekopaval sem pesek za skok v daljino … Ko je bilo vsega konec, sem spisal še novinarsko poročilo.

Kdaj ste se zaljubili v gore?
Ko sem na Raduhi kot sedemletni otrok utrgal prvo planiko. Na 2062 metrih. Rekli so mi, da lahko utrgam samo eno, ker je to dar narave. Tako sem imel doma fotografijo Raduhe s tremi vrhovi, v posebnem zatiču pa planiko.
Ko smo se leta 1945 vrnili v Slovenijo iz izgnanstva, smo se vrnili v izpraznjeno hišo v Celju, saj so vanjo hoteli naseliti Nemce. Nekaj naših stvari smo našli le na podstrehi. Fotografija Raduhe je bila tam, planike pa ni bilo več.

Še vedno grem približno dvakrat na teden v hribe in telovadim vsak dan. Lani denimo samo petkrat nisem telovadil. Telovadim dvajset minut. Polovico vaj opravim v sobi in polovico zunaj, na travi. Lahko se obešam na češnjevo vejo in gledam polno luno. Tudi danes sem se obešal na vejo domače češnje. Zajtrk mi ne tekne, če izpustim telovadbo.

Kaj ste doživeli v taborišču?
Ob odhodu smo imeli dve uri časa, da pripravimo, kar hočemo vzeti s sabo. Dali so nas na vlak do Maribora, nato so nas s tovornim vlakom peljali v Brčko. Star sem bil štirinajst let. Vsi Židje so imeli oznako na rokavu, nato je prišla komanda, da jih morajo pospraviti. Skupaj so jih dali na vagon v Brčkem, drugi so ga potiskali do preloma mostu. Iz taborišča smo imeli direkten pogled, kako so jih ustaši vlekli iz vagona, jim prerezali vrat in jih vrgli v Savo.

Kako se je spremenila družba v vašem življenjskem obdobju?
Pred tremi leti smo imeli 70. obletnico mature v Celju. Bilo nas je še pet od sedemindvajsetih.
Spomnim se, kako smo se na maturitetni izlet peljali s tovornjakom. Predzgodba je sicer, da je bil moj oče z avstro-ogrsko armado na ruski fronti. Krogla mu je posnela kost lobanje, zato je imel majhno vdolbino. Trije sinovi smo se ob dežju šalili, da ne potrebuje dežnika, ker mu voda teče po kanalu dol. Naredil je pivovarsko šolo v Plznu in bil kasneje direktor pivovarne v Celju. Vzgajal nas je, da smo poleti med počitnicami en mesec uživali, en mesec pa delali v pivovarni. Vztrajal je tudi, da hodimo k sokolski telovadbi. In ker drugače nismo mogli do Bohinja na maturantski izlet, nam je oče omogočil prevoz s tovornjakom; na pivske sode smo dali deske in se peljali.
Ob Bohinjskem jezeru je eden od prijateljev na odprtem tovornjaku vstal, da bi imel lepši pogled, toda z glavo je zadel v leseno tablo z napisom Živijo, maršal Tito, potem ko je bil Tito tam le tri dni prej. Deska se je k sreči majala, zato ni bil resno poškodovan.
Mi smo tako šli na maturantski izlet v Bohinj, danes pa gredo z letalom v Grčijo ali v Španijo.

Le redki pa smučajo z Mont Blanca do Chamonixa.
S smučmi smo se spustili z vrha, toda vmes smo dvakrat uporabili cepine, ker je bil ledenik presekan z razpoko. Smuči smo sneli, jih privezali na nahrbtnik in nataknili dereze, da smo se spustili v razpoko in nato ven na drugi strani. Lepi spomini.

In pri 75 letih ste se povzpeli na Kilimandžaro.
Do gore hodiš pet dni, potem sledi vzpon. Najvišje sem bil sicer na gori Makalu. Zraven je bila japonska ekspedicija, govorili so samo japonsko in nekaj ponosno kazali nase, nakar je pristopil Stane Belak - Šrauf. V roke je vzel list papirja, nanj narisal šrauf in ga pokazal vodji japonske ekspedicije in nato še nase, da mu pove, kdo je šrauf. Vzdevek je namreč dobil zaradi spretnosti, saj se je v gorah kar šraufal v steno.

Vem, da se vsakemu izteka čas. Ko sem obiskoval brata v domu za starejše v Štorah, ni mogel več govoriti. Mislil sem si, kaj za vraga mu je tega treba. Berem pobude, ali bi bilo nehumano, če bi nekomu skrajšali življenje, če vemo, da ni rešitve zanj in bo samo trpel. Ali ne bi takšnega človeka raje odrešili? Ampak to so velike dileme.

Kaj vam pomenijo gore?
Plezati sem začel, ko sem pristal na odgovornih strokovnih položajih, saj sem se tako najbolj sprostil. Če sem hodili samo v hribe in po markiranih poteh, sem preveč razmišljal o sestankih, v steni pa o tem ne moreš razmišljati, ampak iščeš oprijeme do cilja.

Kako visoko ste bili letos?
Najvišje sem bil na tisoč metrih nadmorske višine, še lani celo na dva tisoč metrih. Saj veste, da imam 93 let (smeh)?

Avtomobil še vozite?
Ne, raje sem nehal. Tudi kolesariti sem nehal pred dvema letoma iz varnostnih razlogov. Še vedno grem približno dvakrat na teden v hribe in telovadim vsak dan. Lani denimo samo petkrat nisem telovadil. Telovadim dvajset minut. Polovico vaj opravim v sobi in polovico zunaj, na travi. Lahko se obešam na češnjevo vejo in gledam polno luno. Tudi danes sem se obešal na vejo domače češnje. Zajtrk mi ne tekne, če izpustim telovadbo.

Se spomnite prvega avtomobila?
Ne spomnim se toliko avtomobila kot tega, da sem imel brezplačen tramvaj. Včasih je vozil od Pošte, zavil na Čopovo, prek Tromostovja do mestne občine, nato na Stari trg in v hrib na Gornji trg. Ko sem šel na predavanja, je tramvaj ustavil in me pobral. Vozil ga je Ljubo Žgalin, slovenski prvak v skoku v višino, poznal me je z atletskih tekmovanj.

Zdaj žal ne vemo, kam z vsemi avtomobili, ki pridejo vsak dan v Ljubljano. Urejen javni promet bi moral biti ena od prioritet. Povezati bi morali avtobusni in železniški promet, da ne bi bili takšni sužnji avtomobilov.

V teh dneh se večkrat spomnim citata Danteja Alighierija: »Ne pride daleč duh, če ga tišči telo, ki ni za rabo.« Ali ni povedal lepo? In to je rekel kljub močnim cerkvenim navodilom, da morajo ljudje samo moliti in delati, češ da bodo uživali v nebesih. Ampak uživati moramo že na tem planetu!

Kakšne misli imate zdaj, pri 93 letih?
Imel sem možnost, da sem premagoval vse težave: telesne hibe in službene napetosti. Vedno sem našel pogum in optimistično gledal naprej. Nimam občutka, da mi kaj manjka. Treba je stisniti zobe in premagati ovire. V družbi opažam, da prevladujejo osebni interesi. Tudi ko gledam sedanje politične spremembe in strankarska prerekanja, ne vidim perspektive. Prerekamo se o zgodovini, razumnega vpogleda v prihodnost ni.
V teh dneh se večkrat spomnim citata Danteja Alighierija: »Ne pride daleč duh, če ga tišči telo, ki ni za rabo.« Ali ni povedal lepo? In to je rekel kljub močnim cerkvenim navodilom, da morajo ljudje samo moliti in delati, češ da bodo uživali v nebesih. Ampak uživati moramo že na tem planetu!

Kaj menite o evtanaziji?
Vem, da se vsakemu izteka čas. Ko sem obiskoval brata v domu za starejše v Štorah, ni mogel več govoriti. Mislil sem si, kaj za vraga mu je tega treba. Berem pobude, ali bi bilo nehumano, če bi nekomu skrajšali življenje, če vemo, da ni rešitve zanj in bo samo trpel. Ali ne bi takšnega človeka raje odrešili? Ampak to so velike dileme.

Vas še kdo vpraša za nasvet?
Večkrat se srečam z mlajšimi kolegi­­, med katerimi je kar nekaj mojih študentov, in razpravljamo o trenutnih problemih urejanja prostora. V večini ocen in predlogov za prihodnost se največkrat strinjamo.
A moj nasvet za življenje je samo eden – vsak dan je treba uživati, vmes pa tudi kaj proslavljati. Življenje je treba vzeti s pogumom in veseljem. Nikoli ne veš, ali boš šel gor ali dol. (Pogleda gor, pogleda dol in se nasmeje.)

Delo, 04.07.2020 07.04
Če imaš denar in ostre komolce, boš močnejši od okoljevarstvenikov

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 11332

ALPinizem