Jerca Trček: ... Zajeda v Brani
V soboto, 27. maja 2023, smo zgodaj zjutraj začeli z izpiti.
Neizredno smo bili hvaležni, da nam je usoda namenila obilo sonca in razpoloženih pedagogov. Skozi cel dan manevriranja na soncu in velikim pritiskom, ki smo si ga zadali sami zaradi močne želje po uspehu, nas je par srečnežev zvečer izvedelo, da smo opravili izpite. Novica je kar nekaj časa potrebovala, da se je res usedla v možgane.
Ker me je dan tako izmučil, da brez kave ne vem če bi še sedela pokonci, sam se že poigravala z idejo, da naslednji dan ne bi izkoristila in šla v hribe, saj sem pred sabo videla samo posteljo in dober spanec. Ko po izkušenem vzponu pomislim na to, me kar zmrazi, kakšno doživetje in izkušnjo bi zamudila.
Z Benjaminom sva se zmenila, da greva zjutraj ob 7.30 na Kamniško sedlo in nato napademo Zajedo v Brani. Benjamin je ponudil, Aljana je zagrabila in bili smo trije. Zjutraj smo še malo pomagali pospravit po pikniku, zraven se je pridružila še naveza Mičo-Samo in skupaj smo štartali parkirat na Jermanco od tam pa peš proti Kamniškemu sedlu. Bilo nas je pet.
Tempo je najprej prevzel Mičo pa smo ga hitro zvabili v pogovor, da smo malo upočasnili in v 2h prišli do sedla dobro ogreti. Že na poti smo si ogledovali steno in ugotavljali kje bo vstop in kje gre smer. Takrat se mi je zdelo, da vidim milijon zajed, žlebov in kaminov in pojma nisem imela o čem se vsi tako složno pogovarjajo in strinjajo. Sem se že spraševala, če se oni tut samo pretvarjajo, da se razumejo in govorijo o istih stvareh. No pa smo prišli pod steno in vsaj začetek o katerem smo govorili je bil jasnejši. Dobra lovilna točka je bila manjša zelena zaplata trave.
Ugotavljam, da imam kar slab spomin in ne preveč dobre analitično grafične dokumentacije za podroben opis, zato sledi opis bolj z občutki.
Polni zagona smo zaštartali v prvi cug po šodru - enostavno in prijetno ogrevanje z zaključkom na zabavnem štantu na grmičevju, ker sta lepga z obstoječimi klini zasedla Mičo in Samo.
Od tam rahel spust do kamina po katerem posopihaš do šolskega primera sidrišča (ja tut taki obstajajo, čeprav v šoli pravjo da ne). Sledi iskanje kje naprej in kot kaže je odgovor po razpoki z rahlim previsom, kjer Benjamina slišim dihat, zato me mal zbode, kako bom jst tole predihala ampak se izhaže, da je prou lep.
En klasičen štant z novo zabitim klinom, ki ga žal nisem mogla ven dobit - oprosti Benjamin. Je pa zato Aljana dobila ven enga, k ni bil naš, ampak je res zgledal frišn.
Sledi opevan najlepši in najtežji cug prečnice, ki ima res same čudovite šalce, majhne stopke in fantastičen razgled.
In še zadnji cug z momentom platke ampak čist dost za prjet, švig okrog ovinka spet na sonce in si že na vrhu. Kr mal prehitr je blo konc.
Noro se veselim, saj vidim, da letošnje poletje obeta veliko doživetji in osupljivih razgledov. Komaj čakam.