Slovenske novice - Tina Horvat: Bioterapevtka Nataša Pergar napisala knjigo o odpravah.
Tomaž Humar verjel, da tudi skale oddajajo svojo energijo.
Postojna • Desetega novembra bo minilo že 11 let, odkar Tomaža Humarja ni več med nami. A spomin na edinstvenega in povsem drugačnega alpinista je še vedno zelo živ. Gozdni Joža, kot si je sam rad rekel, ni bil le prvi, ki je plezanje že daljnega leta 1999 pri vzpenjanju na Daulagiri preselil na internet, prvi je alpinizmu dodal duhovno dimenzijo. »Osemdeset odstotkov alpinizma je v glavi in samo z odprtim tretjim očesom lahko razumem steno in sprejmem nevarnosti. Na zahodu nežive narave ne doživljamo kot žive, a jaz energijo stene čutim in se polnim z njo,« je dejal leta 2002 v intervjuju za Ono.
Gora je spregovorila
Pri občutenju energije stene je bila Tomažu v veliko oporo bioterapevtka Nataša Pergar iz Postojne. Najprej mu je z bioenergijo pomagala, da se je po padcu v domačo klet, po katerem bi skoraj pristal za vedno na invalidskem vozičku, sploh lahko vrnil v stene, nato pa je postala nepogrešljiva članica na treh njegovih himalajskih odpravah, v letih 2003 in 2005 na Nanga Parbat ter leta 2004 na Jannu. Njena naloga je bila, da s svojim videnjem energijskih polj ugotovi, kakšne so avrične barve gore in Tomaža ter kdaj sta oba pripravljena, da sprejmeta drug drugega in postaneta eno.
Nataša Pergar, ki je sposobna videti energijska telesa oziroma avro človeka, se je na odpravah posvetila prepoznavanju energij, ki jih oddaja tudi neživa narava. Izziv je bil velik in njena naloga ni bila niti malo enostavna, temveč v veliki meri zelo odgovorna. Tako je konec letošnjega poletja svoja doživetja in izkušnje na odpravah s Tomažem opisala v knjigi Govorica najvišjih gora. Knjigo je izdala založba Chiara.
Ozdravila ga je z bioterapijo
»Ko sem prišla na prvo odpravo, bilo je leta 2003, so me vsi čudno gledali. Kdo je ta ženska in kaj počne na alpinistični odpravi, so se spraševali. Tomaž nikomur sploh ni povedal, da me bo vzel zraven, poleg tega pa v alpinizmu do takrat še nihče ni preučeval energij, ki jih oddajajo himalajske gore, in teh tudi narisal,« se spominja.
Njun odnos, ki je bil sprva terapevtka-klient, potem pa se je preoblikoval v učenka-učenec, se je začel, ko se je Humar zdravil po nesreči v domači hiši. »Za njim je bilo deset operacij, kirurgi so ga nekako sestavili, a niso mu dali veliko možnosti, da bi lahko sploh hodil. Morda edino z berglami, zagotovo pa ne več v hribe. To je bilo zanj popolnoma nesprejemljivo, in takrat se je obrnil name. Njegovo energijsko stanje je bilo precej zmedeno, na predelu poškodb pa je bilo videti vse v sivi barvi, kar je pomenilo, da celice v tem delu telesa nimajo energije. Potem sva dolgo delala na tem, da so z vnosom visokih vibracij energije njegove celice spet zaživele in naslednje leto je bil že v Himalaji. Tomaž je bil resnično edinstven človek. Ne poznam nikogar, ki bi znal tako dobro raziskovati svojo osebnost in uporabiti svojo notranjo moč, da je ozdravel. Preprosto, ni se sprijaznil, da bo invalid, in mu je uspelo pozdraviti tako psiho kot telo. Edinstven je bil tudi njegov humor, bil je napolnjen z neverjetno energijo in nalezljivo dobro voljo. Imel je to sposobnost, da je v najbolj dramatičnih trenutkih znal razveseljevati in združevati ljudi okoli sebe,« pripoveduje.
Za vedno povezani s Tomažem
Bioterapevtka še prizna, da je bila njena uradna dolžnost v Himalaji zanjo zelo velik izziv, saj tega ni nikoli prej počela in morda na to sploh ne bi pomislila, če ne bi spoznala Tomaža. Kar precej truda je vložila, da je lahko ugotovila, kakšne so avrične barve gora in kdaj sta gora in Tomaž razpoložljiva drug za drugega. Zanjo jo bilo zelo težko vstopiti v divji svet najvišjih gora, daleč stran od civilizacije in udobja, kakršnega je bila vajena. In, kako ji je vse skupaj pravzaprav uspelo? Najprej razloži, da jo je Tomaž po njegovem ozdravljenju poškodb začel jemati s sabo v hribe, pri čemer ga je morala opazovati in ugotavljati njegove avrične barve med plezanjem. Vse si je risala v beležko, potem sta skupaj analizirala. »Najina naloga je bila, da uskladiva njegove misli, čustva in telo s steno, torej, da ko on misli usmeri v steno, temu sledijo čustva in telo, to pa pomeni, da stena in on postaneta eno. In takrat sem opazila eksplozijo avričnih barv. Vse to sva prenesla na njegove odprave. Tomaž je že od nekdaj vedel, da tudi nežive skale oddajajo svojo energijo, in uspelo mu je, da so njemu gore spregovorile,« razloži Pergarjeva.
Njena knjiga Govorica najvišjih gora ni samo knjiga o Tomažu Humarju in Natašinih doživetjih, izzivih in izkušnjah. V njej opisuje tudi Tomaževe soplezalce in njegovo nepogrešljivo zdravnico na odpravah. Vsi so ostali prijatelji do današnjih dni in prav Tomaž jih je povezal za vedno. Nataša še pove, da je tudi on z nevidno nitjo povezan z njimi.
Ko sem prišla na prvo odpravo,
so me vsi čudno gledali.
Kdo je ta ženska in kaj počne
na alpinistični odpravi, so se spraševali.
Kralj ljudskih src
Verjetno se mnogi še prav dobro spominjamo, kako smo trepetali za Tomaža Humarja, ko se je v himalajski gori Nanga Parbat znašel v brezizhodnem položaju in ga je s helikopterjem iz snežne luknje reševala pakistanska vojska. Ali še prej, leta 1999, ko je vzpon na Daulagiri prenašal po internetu in z nenehnim oglašanjem naravnost iz stene postal kralj ljudskih src. V neposrednem prenosu iz stene si je ob zobobolu kar sam, s švicarskim nožem, operiral dlesen.
11 let mineva od Humarjeve smrti.