Siol - Srdjan Cvjetović: ... o nekdanji zelo krivični meji za Slovenke in Slovence
PLANINSKO-ZGODOVINSKI VODNIK PO RAPALSKI MEJI
Danes je meja, ki je po prvi svetovni vojni za skoraj tri desetletja tretjino slovenskega etničnega ozemlja pustila zunaj matične države, večinoma poraščena in skoraj pozabljena, a je avtor knjige Meja na razvodnici Dušan Škodič opisal številne znane in manj znane opomnike na to epizodo slovenske zgodovine.
Zasnovana kot planinsko-zgodovinski vodnik Meja na razvodnici opisuje dostop do 61 glavnih mejnikov rapalske meje na ozemlju Slovenije, od tromeje Slovenije, Italije in Avstrije na Peči nad Ratečami na skrajnem severozahodu države do danes klavrnih ostankov nekdanje vojašnice na Paravičevi mizi v snežniških gozdovih blizu meje s Hrvaško.
Rapalska meja je bila meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (pozneje Kraljevino Jugoslavijo), določena leta 1920 v italijanskem mestu Rapallo. Ta meja je Italiji prisodila tretjino slovenskega etničnega ozemlja z več kot 300 tisoč Slovenci.
Po drugi svetovni vojni so nov zemljevid Evrope zarisali na Pariški mirovni konferenci, na kateri je sodelovalo 21 držav. Novo državno mejo med Jugoslavijo in Italijo sta obe državi sprejeli 10. februarja 1947, veljati je začela 15. septembra 1947.
Opisi mejnikov so poleg uporabnih informacij za izletnike in pohodnike obogateni tudi z množico fotografij, tako današnjih kot arhivskih, in tudi z zgodbami, ki ponazarjajo življenje ob takratni meji, na primer o tihotapljenju živine in drugega blaga ali o poteku intenzivne italijanizacije onstran rapalske meje, ki se je raztezala čez območja 16 današnjih slovenskih občin.
"Knjiga je nastala ob stoletnici krivične rapalske meje," je med drugim povedal avtor knjige Meja na razvodnici Dušan Škodič. V videu med drugim izveste, katera je najvišje ležeča točka nekdanje rapalske meje.
Tretjina Slovenije na drugi strani meje
Avtor se je knjige lotil zaradi, kot pravi, ohranjanja spominov na premalo znan, čeprav ne tako oddaljen del naše zgodovine.
Mejo, ki je nastala kot posledica razpada avstro-ogrske monarhije ob koncu prve svetovne vojne in je za betonskimi mejniki pustila tretjino slovenskega prebivalstva in ozemlja, so leta 1920 uradno potrdili in podpisali vsi pogajalci, kar je pomenilo začetek njene pravne in formalne veljave.
Primorska jo je odnesla bolje kot Južna Tirolska
Italijani najbrž niso pričakovali, da se bo ta meja še kdaj spremenila, zato so takoj začeli izvajati intenzivno italijanizacijo in tudi graditi infrastrukturo.
"Če bi leta 1945 Primorsko in Trst osvobodili zavezniki, bi bila naša zahodna meja brez vsakega dvoma še danes za Logatcem in še leta 1990 bi se po kavbojke vozili v Postojno," nam je povedal Škodič, ki je prepričan, da nam zgolj zaradi slabe vesti Primorske in Notranjske nihče ne bi vrnil. "Le poglejmo Južno Tirolsko, poseljeno z večinsko avstrijskim prebivalstvom, ki je niti po sto letih ni nihče vrnil matični Avstriji, kar je za naš zgodovinski spomin vsekakor pomembno sporočilo."
"Ljudje na italijanski strani meje so postali Italijani, italijanizacija je bila huda in trda," pojasnjuje Dušan Škodič. V videu med drugim pove, kaj je nastalo, pravzaprav ostalo od objektov na tej nekdanji meji.
Povprečno 1.300 metrov nad morsko gladino
Rapalska meja je bila prava gorska meja, saj je povprečna nadmorska višina opisanih 61 glavnih mejnikov okrog 1.300 metrov, a je prečkala tudi globoke doline.
Sekundarnih mejnikov ob njej je bilo okoli 4.500. "Povojne generacije nismo vedele veliko o njej, predvsem tisti, ki radi hodimo v gore, smo občasno naleteli na kakšnega od mejnikov, večinoma poraščenih," še pojasni Škodič.
Za Italijo se zgodba nikoli ni končala
Avtor upa, da nas bo vodnik spodbudil k temu, da obiščemo kraje ob rapalski meji, a tudi podoživimo zgodovino nekdanjih obmejnih krajev in spoznamo posledice te meje predvsem na takratni italijanski strani.
"Italija je rapalsko mejo utrdila s stotinami očem dobro skritih velikih utrdb in bunkerjev, hkrati pa je ogromno vlagala tudi v ceste, zgradbe, elektrifikacijo in industrializacijo zasedenih krajev. Dolgove za to je odplačevala vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, zato je povojna izguba Primorske na italijanski strani v resnici zgodba, ki ni nikoli pozabljena," pojasnjuje Škodič.
Osebne zgodbe
Opozarja na mačehovski odnos do te infrastrukture, ki smo jo po drugi svetovni vojni in vrnitvi Primorske dobili kot pripadajočo dediščino. "Nekako mačehovsko smo se do te dediščine tudi obnašali, izkoristili bolj malo in veliko več po nemarnem pustili propasti."
Ne gre spregledati niti nesnovne dediščine, spominov ljudi, ki jih je večinoma že vzel čas. "To so osebne zgodbe, ki so res zelo pestre: o nevarnostih na meji, o ogroženi narodni identiteti, o gradnji bunkerjev, o prebrisanih tihotapcih in lahkem zaslužku, o lažnih in iskrenih ljubeznih in celo o pravih zločinih iz strasti."
Ali veste, kateri današnji planinski domovi so nasledniki nekdanjih italijanskih mejnih vojašnic?
Od sprehajalnih do zelo zahtevnih poti
Vezne planinske poti po rapalski mejni črti ni in je zaradi težavnega terena zagotovo nikoli ne bo.
"Dostopi do lokacij glavnih mejnikov, ki jih opisujem, so po težavnosti v razponu od zelo lahkih do zelo zahtevnih v visokogorju. Proti jugu težavnost zamenjajo predvsem brezpotja sredi prostranih gozdov in vmes obisk kakšnega slovenskega tisočaka, na katerega sicer nikoli ne bi stopili, saj nanj ne vodi nobena pot. V tem delu je nujna uporaba navigacije, planinski izleti pa zaradi tega dobijo pridih pustolovščine, ki sem jo ob pisanju tega planinsko-zgodovinskega vodnika eno leto tudi sam doživljal," je še povedal avtor vodnika Meja na razvodnici.
Številne novosti slovenskega planinskega založništva
Meja na razvodnici pa je le ena od letošnjih poletnih novosti založništva Planinske zveze Slovenije. Poti do 46 najvišjih vrhov v vseh 48 držav evropske celine sta v svoji knjigi opisala zakonca Drab, ki sta opisom in praktičnim napotkom dodala tudi svoja doživetja na poteh do najvišjih vršacev evropskih držav.
V sklopu rednega obnavljanja slovenskih planinskih zemljevidov so na vrsto prišli trije posodobljeni zemljevidi: Kamnik in okolica, Domžale in okolica ter Smrekovec, Raduha, Olševa, Peca in Uršlja gora.
Na Planinski zvezi Slovenije so prenovili tudi svojo spletno stran ter napovedali nov koncept planinskih učbenikov in nove izbirne vodnike po gorah Slovenije.
Spremljajte nas tudi na omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.