Dopoldnevi minevajo v trdovratni megli, mi pa ostajamo zaprti v občinske meje.
Okoli poldneva, ko postaja nekoliko bolj svetlo, se odpravim na kolo. Megla nad menoj me spremlja pri kolesarjenju mimo polnih parkirišč pod Debnim vrhom in na izhodišču Ostrovrharjeve poti. Zavijem v senčno in mrzlo dolino Besnice in prvo sonce pokuka na dolino v vasici Besnica, kjer odvijem na klanec proti Vnajnarjem.
Hitro je potrebno prestaviti na manjši sprednji in večji zadnji verižnik in pedelirati po strmem klancu. Povzpnem se iz vasi in ob srečevanju avtomobilov, kolesarjev in pešakov pritiskam na pedala ob gozdu, kjer je bilo pred mesecem polno kostanja. Vzpenjajoča cesta poskrbi za ogrevanje in strmina nikakor noče popustiti dokler ne prikolesarim visoko v središče vasice Vnajnarji, ki se razteza na 8.68 km2 na višini 656 m in ima 121 prebivalcev.
Zavijem na dovozno pot k eni od hiš in z nje na kolovoz, ki gre sprva med drevjem in nato preko travnikov nad vasjo s pogledom na Gabrje. Na nepokošenem delu travnika jesensko cvetje še kaže svoje čare. Mimo sprehajalcev se spustim na cesto in pri zadnjih hišah pred novim vzponom malce zastanem, da naredim posnetke kozolcev in gora v ozadju. Stranska cesta pelje do lovske koče, jaz pa nadaljujem po asfaltu in se povzpnem v Gabrje z lepim pogledom na prevoženi del poti s Šmarno goro in Triglavom v ozadju.
Danes si privoščim veliko klancev in zato grem ponovno na še bolj prometno cesto in seveda na klanec srečajoč številne sprehajalce. Ne manjka avtomobilov, motoristov in kolesarjev. Izgleda, da nas je veliko pobegnilo iz meglenih nižin v sončne višave svoje občine. Po zelo strmem delu pripeljem do kapelice, kjer okoli nje poležavajo na soncu pohodniki s pogledi na hribe, griče in vasi v daljavi na eni strani, medtem ko se na drugi strani ceste kažejo Kamniško-Savinjske Alpe v svoji lepi podobi. Še nekaj sto metrov pedeliranja in sem v najvišji vasici mestne občine na hribu med reko Savo in dolino potoka Besnica. Janče na nadmorski višini 792 m je danes cilj marsikateri družini in okoli zaprtega planinskega doma odmevajo otroški glasovi, ko se otroci podijo po sončnem griču. Naredim posnetek spomenika NOB in sedem na kolo. Iz vasi se odpeljem navzdol v Tuji grm, kjer naredim oster ovinek in se spustim po klancu do vznožja griča, kjer so okoli transformatorja parkirani številni avtomobili. Tudi tu je vrvež, ki pojenja, ko se vzpenjam s pogledom na številne vasi in hribovje vse do Kuma po cesti proti naslednji vasi. Na vrhu klanca se cesta obrne navzdol in prikolesarim v Volavlje, kjer danes odvijem desno in se povzpnem na sosednji griček z lepim razgledom na vas in Prežganje ter na okoliško hribovje.
Po kratkem postanku se lotim vožnje po strmem klancu navzdol srečajoč kolesarje, ki sopihajoč premagujejo strmino. Peljem mimo hiš in vikendov v gozd in po nekaj ovinkih sem v senci in malce kasneje v mrzli Besnici, kjer že po nekaj sto metrih zapustim dolino in pričnem zelo strm vzpon po ozki cesti. Kar nekajkrat moram kolesariti na strajnem robu cestišča, ko gredo mimo avtomobili, kar pri vzponu nikakor ni lahko. Srečam še kolesarje in sem pri prvih hišah vasi Javor, od koder vidim Ravno Brdo, vasico, kjer sem kolesaril pred dnevi. Povzpnem se v vas in nad njo na greben, od koder so zopet lepi pogledi na gore in hribe. Tudi tu so sprehajalci, ki uživajo v soncu in miru.
Cesta se nekoliko spusti, a še vedno poteka po grebenu hribovja. Seveda pa se moram še malce povzpeti, da odkolesarim mimo doma radioamaterjev. Od tu dalje pa poteka le še spust z nekaj ovinki. Pred menoj je avtomobil, za katerim moram počasi kolesariti, ker z nasprotne strani poteka zgoščen promet. Pridem na križišče na Pečarju in se spustim za vozili v dolino. Ko se še za menoj nabere kolona in smo v pasu meglice, zavijem s ceste in počakam, da se cesta izprazni in mi omogoči hiter spust v dolino, kjer je sicer sončno, a ni tako toplo kot je bilo v višavah.
Zapeljem se v Zavoglje in nato ob reki in čez most v domače naselje, kjer po šestintridesetih kilometrih kolesarjenja ustavim pred domačo hišo.