Išči

KOL

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Kolesarstvo

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nepozabnih 1650 km

MTB.si - Srečko Križnič: ... po Slovenski turnokolesarski poti v 20 dneh 

Andreja in Srečko Križnič sta letošnji dopust preživela na Slovenski turnokolesarski poti (STKP). Srečko je stara maratonska sablja, nedavno je tudi opravil Everesting z dobrimi 1000 vm viška, Andreja mu je pa očitno kar kos. Da ima žrebec pripeto prikolico, tudi pomaga. Takole poročata:

Image
Slovenska turnokolesarska pot (STKP) je, prevožena od začetka do konca v enem kosu samooskrbno, prava gorskokolesarska poslastica. Gre za nekaj edinstvenega v Evropi in obeta nepozabno avanturo skozi čudovite slovenske pokrajine z neštetimi griči, hribi in gorami po različnih poteh, ki jih mnogih sam ne bi nikoli našel. Kot ljubitelja popotovanja na gorskih kolesih sva se letos odločila, da s kolesom odkrijeva nove konce ter se spomniva starih, kjer sva kolesarila 15 in več let nazaj.

Kaj je STKP?

Slovenska turnokolesarska pot (STKP) je krožna kolesarska pot PZS, ki obide vse pomembnejše slovenske gorske skupine. Celotna meri okoli 1800 kilometrov in premaga približno 50.000 metrov višinske razlike v vzponu. Razdeljena je v 41 etap, ki se z redkimi izjemami začnejo in končajo pri planinskih kočah. Za vsako etapo je poleg opisa narejen GPX in kratek opis. Na terenu so etape markirane s posebno modro belo markacijo in tablami, vendar so oznake na nekaterih delih zelo dobre, na nekaterih delih pa še ne. Na vsaki etapi so avtorji pripravili tudi tako imenovane kontrolne točke z žigom STKP.

Več o STKP na stkp.pzs.si in v Mahovem članku Slovenska turnokolesarska pot, 1.800 km dolg domači krog.

Postanek na UskovniciKako na STKP?

Tak podvig je kar zahteven psihofizičen zalogaj, zato je predpogoj dobra kondicija. Ta pri nama ni bila težava, zato sva med pripravo razmišljala bolj o logistiki in tehniki. Podrobno sva si na spletni strani pogledala potek in opise etap. Ugotovila sva, da gre najbližje našemu domu v Plavah 10. etapa, ki se začne pri Mostu na Soči. Od tam sva 28. junija 2020 ob 8.20 odkolesarila do izhodišča in nadaljevala po predlagani smeri.
Za pot sva si z rezervo vred vzela tri tedne časa, saj sva izračunala, da na dan lahko prekolesariva v povprečju dve etapi.

Kakšna oprema za STKP?

Kratek pregled urnika koč je pokazal, da so med tednom večinoma zaprte. Zato sva na Srečkovo gorsko kolo pripela vzmeteno enokolesno prikolico z uradnim imenom Bob, primerno za vožnjo po terenu, in jo napolnila z vso res nujno potrebno opremo, s katero bi lahko preživela karkoli. Pripravljena sva bila na vse – bivakiranje, kuhanje, vožnjo v dežju in ponoči. Med pomembnejšimi stvarmi je bilo tudi osnovno orodje in deli za kolesi (zavorne obloge, nosilci menjalnikov, ‘zajle’ itd).

Srečko je šel z Bobom v bistvu na trening.

Potek potovanja

Vozila sva v predlagani smeri GPX-ov, to je obratno od smeri urinega kazalca. Imela sva nek “idealen plan” etap, ki pa sva ga potem glede na čas, vremenske razmere in tehnične težave s kolesi, morala prilagajati, da sva odpeljala optimalno mogoče za posamezen dan. Zato sva izpustila par vrhov, kot sta npr. Uršlja gora in Porezen, na katere je bil vzpon in spust speljan po isti poti. Štiri etape sva morala odpeljati “po svoje”, ker GPX datoteke niso delovale na Garminovih kolesarskih navigacijskih napravah. Namesto zgoraj omenjenih žigov sva raje nabirala spomine in skupaj prevozila nekaj več kot 1650 km in naredila preko 48.000 višinskih metrov vzpona.

Potek potovanja

Vozila sva v predlagani smeri GPX-ov, to je obratno od smeri urinega kazalca. Imela sva nek “idealen plan” etap, ki pa sva ga potem glede na čas, vremenske razmere in tehnične težave s kolesi, morala prilagajati, da sva odpeljala optimalno mogoče za posamezen dan. Zato sva izpustila par vrhov, kot sta npr. Uršlja gora in Porezen, na katere je bil vzpon in spust speljan po isti poti. Štiri etape sva morala odpeljati “po svoje”, ker GPX datoteke niso delovale na Garminovih kolesarskih navigacijskih napravah. Namesto zgoraj omenjenih žigov sva raje nabirala spomine in skupaj prevozila nekaj več kot 1650 km in naredila preko 48.000 višinskih metrov vzpona.

STKP, inačica Andreje in Srečka


Kratek opis po dnevih

1. dan: 95 km, 3400 vm

Štartala sva zjutraj v Plavah ter se čez 21 km v Mostu na Soči priključila na STKP. Najprej naju je pot vodila preko Šentviške Planote do Cerknega. Mimo Bevkovega vrha in koče na Mrzleku sva se spustila do Spodnje Idrije. Od tam naju je čakal še zadnji vzpon do koče na Hleviški planini, kjer naju je razveselila pitna voda in odprta zimska soba.

2. dan: 73 km, 2000 vm

S spokojne Hleviške planine sva se spustila v čudovito dolino Idrijce, nato pa vzpela mimo znamenitih klavž v idrijske gozdove, ki so nato prešli v Trnovski gozd. Na Golakih sva si pri zaprti koči skuhala okrepčilno juho in se spustila v Ajdovščino. Original trasa je speljana po pešpoti tako, da sva šla od Predmeje raje po cesti, ker sva se bala, da prikolica ne preživi Srečku dobro poznanih tehničnih odsekov. Od tam sva se po nevihti povzpela do Štanjela in naprej na Kras, kjer naju je ujela noč.

3. dan: 97 km, 1600 vm

Preko Krasa sva se mimo Trstelja in Sežane povzpela na Kokoš in nadaljevala preko Črnega Kala in Tinjana do Izole, kjer sva prespala v kampu. To turo sva morala prevoziti precej po svoje, saj GPX tu ni delal. Na srečo te kraje zelo dobro poznava.

4. dan: 64 km, 1900 vm

Dan je bil vroč in naporen, saj so ga zaznamovali res strmi vzponi na meji prevoznega. Najprej ogrevalni vzpon iz doline

Image
Dragonje na Koštabono in Marezige, lep spust mimo Kubeda do Hrastovelj in nato zahteven vzpon na Kraški rob. Za poslastico dneva naju je na koncu čakal še vzpon iz Podgorja na Slavnik po razritem kolovozu. Ker je bila koča ta dan zaprta in zunaj ni vode, sva s seboj tovorila še dodatno vodo in hrano. Teža kolesa s prikolico je presegla 50 kg. S Slavnika sva zvečer opazovala nevihte nad morjem in gorske kolesarje, ki so do noči prihajali do koče, ter nato zaspala pod milim nebom.

5. dan: 90 km, 1800 vm

Dan se je začel z lepim spustom s Slavnika. Preko Brkinov sva prišla v Ilirsko Bistrico, kjer sva prevedrila prvo močno nevihto. Nato sva nadaljevala po snežniških gozdovih proti Sviščakom. Pred Sviščaki naju je na grebenu pod Veliko Milanjo ujel dež in mokra sva nadaljevala mimo Mašuna v Loško dolino. Med potjo sva na eni od jas opazila res lepega medveda, ki jo je mahnil nazaj v gozd, ko naju je zagledal.

6. dan: 71 km, 1700 vm

Po super spanju in okrepčilnem zajtrku v kolesarjem prijaznem hostlu Ars Viva, sva se odpravila v deževno vreme najprej do Loškega Potoka. Na srečo je tam dež ponehal ter sva nadaljevala po blatnih gozdnih poteh mimo Travne gore skozi kočevske gozdove do koče pri Jelenovem studencu. Nato sva se spustila v Kočevje, kjer naju je razveselil še en kolesarjem prijazen hostel Bearlog, kjer sva srečala stare prijatelje.

7. dan: 71 km, 1900 vm

Prvi štart je bil žal neuspešen. Andreji se je na kolesu zlomila os zadnjega pesta. Na srečo sva bila še zelo blizu civilizacije. Zasidrala sva se v MTB trail centru Kočevje, kjer je Srečko stestiral zabavno progo. Nato pa v Kočevju počakala hči Klaro, ki nama je z Lukom pripeljala nadomestno kolo. To je bila res super hitra intervencija, saj je bilo ob 15.30 vse zamenjano in pripravljeno, tako da sva do noči uspela zvoziti še eno etapo, ki naju je vodila mimo dveh markantnih dreves – najvišje in najdebelejše jelke v Sloveniji in končala dan na Mirni gori.

8. dan: 118 km, 2700 vm

Preko Bele krajine in Gorjancev sva prikolesarila v Brežice. Popestritev dneva je bil zahteven odsek med Trdinovim vrhom in Vrtačo, kjer je Srečko odlomil nosilec menjalnika. K sreči je ostal menjalnik nepoškodovan in je nosilec takoj zamenjal z rezervnim.

9. dan: 68 km, 2100 vm

Preko strmin Bizeljskega in Kozjanskega sva se prebila do Bohorja in nato v podobnem stilu nadaljevala do Resevne. Imela sva srečo, ker je bilo neurje z močnim vetrom šele ponoči in sva ga preživela pod nadstreškom pred zaprto kočo.

10. dan: 80 km, 1900 vm

Pot sva po razmočenih terenih, ki so ostali po močnem deževju, nadaljevala do Boča in naprej proti Gorišnici. Kolovoz se je v enem delu spremenil v strmo drsečo pešpot. Skupaj sva nosila in rinila kolo s prikolico po strmini navzgor in navzdol preko ovir. Za 2 kilometra sva potrebovala več kot eno uro. Bilo je že pozno popoldan in nič ni kazalo, da bo pot v nadaljevanju do Donačke gore boljša. Ker sva vedela, da je povrhu vsega še koča zaprta, sva odkolesarila do Ptuja.

11. dan: 54 km, 1300 vm

Po tehtnem premisleku, kaj naju čaka v nadaljevanju, sva pred nadaljevanjem na pošti na Ptuju oddala vse, za kar sva ocenila, da ne bova več rabila. S tem sva prikolico razbremenila za slabih 10 kg, kar se je poznalo v klance. Ta dan sva preko Maribora prišla do Ruške koče na Pohorju.

12. dan: 113 km, 3000 vm

Prekolesarila sva Zreško, Ribniško in morda še katero Pohorje, ter se mimo Kop po makadamih prebila mimo slikovitega Sv. Primoža na Pohorju v Muto. Od tam spet v klanec preko Kobanskega do zaprtega Doma na Košenjaku. Dan sva končala s spustom do mejnega prehoda Vič.

13. dan: 74 km, 3400 vm

Iz Dravograda sva zagrizla v koroške klance, ki so naju pripeljali do Poštarskega doma pod Plešivcem, kjer je bilo mogoče dobiti le pijačo. Od tam sva pot nadaljevala mimo odcepa za Uršljo goro do koče na Naravskih ledinah, kjer se je dalo tudi kaj pojesti. Sledil je spust do Mežice in od tam še vzpon do Doma na Peci prek Pikovega.

14. dan: 63 km, 2000 vm

Zjutraj sva zapustila Peco in se zaradi slabe vremenske napovedi odločila, da bova s čim manj postanki vozila do koče v Logarski dolini. Prihajajoča fronta je bila zelo dobra motivacija, tako, da sva skozi dolino Tople, pod Olševo, po Solčavski razgledni cesti ter čez Matkov kot prikolesarila na cilj skoraj suha.

15. dan: 76 km, 2700 vm

Iz Logarske doline sva se toplo oblečena spustila ob Savinji do Luč. Tam ni delovala nobena trgovina ali črpalka, tako, da sva se morala znajti. Preko hribov sva prišla do Bočne ter se od tam povzpela na Menino planino. Od tam je sledil mrzel spust in krajši vzpon in znašla sva se na Trojanah, kjer sva si namesto krofa raje privoščila testenine.

16. dan: 65 km, 3200 vm

Preko številnih hribov in mimo številnih zaprtih planinskih domov sva imela cilj priti do Kuma. Nekaj časa nama je družbo delal znani gorski kolesar Matej Kainz, avtor turnokolesarske markacije in logotipa STKP, ki naju je tudi oskrbel z nadomestno napero in pomagal odpraviti okvaro.

17. dan: 86 km, 2500 vm

Zjutraj sva se po različnih cestah hop dol, hop gor, spustila mimo Bogenšperka proti Šmartnem pri Litiji. Nasproti nama je prišel znan litijski gorski kolesar Dejan Nemeček, ki nama je popestril dan in pokazal smeri nekaterih svojih domačih tras in naju pospremil po STPK do Janč. Dan sva preko Panc, Molnika, Orl in Golovca zaključila v Ljubljani.

18. dan: 78 km, 2900 vm

Zaradi slabih vremenskih obetov za naslednji dan sva želela v tem dnevu prikolesariti čim dlje. Iz Ljubljane na Klobuk in Toško čelo ter preko vseh pomembnejših točk Polhograjcev sva prikolesarila do Škofje Loke. Na spustu s Sv. Jakoba sva se razveselila nepričakovanega srečanja z Ano, staro znanko s Čiker maratonov. Iz Škofje Loke sva nadaljevala mimo gradu po stari vojaški cesti proti Blegošu. Ker nama je šlo zelo dobro in je bil dom na Petrovem Brdu odprt, sva nadaljevala preko smučišča Cerkno v Davčo in se mimo Porezna spustila do Doma na Petrovem Brdu.

19. dan: 95 km, 3000 vm

Zaradi napovedanih popoldanskih neviht sva sklenila, da se bova čim manj ustavljala, da bi prišla čim dlje suha. Preko Soriške planine sva se spustila v Bohinj, se vzpela po trasi Triatlona jeklenih mimo Uskovnice na Pokljuko ter jo prečila. Brezplačno pranje kolesa in naju se je začelo pri dolgem spustu s Pokljuke v Radovno. Kolesarjenje sva zaključila v Kranjski Gori.

20. dan: 125 km, 3100 vm

Zadnji dan. Vremenska napoved ni bila dobra, proga, ki naju je čakala, pa ne lahka, zato sva vso prtljago, razen nahrbtnika, pustila v Kranjski Gori. Na Vršič sva se povzpela preko Krnice in po stari vršiški cesti do Poštarskega doma. Po spustu skozi deževno Trento sva po Soški poti prišla do Drežnice. Od tam sva po Alpe Adria pešpoti pregrizla na in ob kolesu do planine Kuhinja. Za piko na i pa še vzpon do planine Sleme, ki je bil nagrajen s spustom po krnskih planinah do Javorce in doline Tolminke. Čista tema naju je ujela pred Zatolminom, od koder sva po levem bregu Soče nadaljevala do Mosta na Soči, kjer se končal najin STKP krog. Po Alpe Adria kolesarski poti sva odkolesarila do doma v Plavah ob Soči, kamor sva prišla malo pred polnočjo.

Povzetek

Krožna vožnja po STKP je bila nepozabna avantura. Ko v tako kratkem času obideš celo Slovenijo, uvidiš, kako prekrasna je. Toliko lepot na tako majhnem koncu sveta ni nikjer. Vsem ljubiteljem strmih kolesnic priporočava, da si vzamete čas in jo doživite.

Za zaključek še nekaj nasvetov za kolesarjenje po STKP

  1. Ideja STKP naj bi bilo kolesarjenje od ene do druge planinske koče. Žal je večina koč med tednom zaprtih, zato je potrebno biti samooskrben ali pa prej preveriti, kje boste lahko prespali.
  2. V opisih ne boste našli nobenih informacij, kje se dobi pitna voda. Na srečo je v Sloveniji precej hiš in domačij s prijaznimi ljudmi, ki vam bodo pomagali, če so doma.
    Enako velja za hrano. Koče so med tednom povečini zaprte, trgovin v manj naseljenih krajih ni, zato je potrebno s seboj vedno imeti dovolj vode in hrane.
  3. V več območjih, zlasti v kočevskih in snežniških gozdovih ter delih gora, ni telefonskega signala. Tudi sicer deli poti potekajo po gozdnih stezah in vlakah daleč od civilizacije. To pomeni, da vas tam niti lisice ne najdejo, če se vam kaj zgodi. Zato je dobro, če vsak dan javite okvirni plan kolesarjenja oz. nekajkrat na dan javite, kje ste.
  4. Na uradni strani so GPX datoteke vseh etap. Pred potjo si jih je potrebno naložiti na navigacijsko napravo in preveriti, če ustrezno delujejo. Če ne, jih je potrebno popraviti in še enkrat naložiti.
  5. Na nekaj etapah je potrebno tudi rinjenje kolesa in nošenje čez ovire, zato razmislite, koliko prtljage boste imeli s seboj in kako jo boste tovorili.
  6. Večina etap je morda teoretično primernih tudi za potovalna ali makadamska kolesa. Vendar boste najlažje potovali z dobrim gorskim kolesom. Na poti boste vozili po vseh mogočih podlagah in vseh zahtevnosti terenov. V mokrem se nekaterim delom poti prevoznost močno zmanjša. Prestavno razmerje in zavore morajo biti prilagojene vožnji po zelo strmem terenu.
  7. Do najbližjega kolesarskega servisa je lahko zelo zelo daleč, zato je s seboj potrebno imeti osnovno orodje in rezervne dele ter znati sam odpraviti “osnovne” tehnične okvare.

MTB, 01.08.2020 
Nepozabnih 1650 km po STKP v 20 dneh


Slovenska turnokolesarska pot

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1262

KOL

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.