Kolesarji na Tour-u, kolesarji doma pa na Vršiču.
Ohranjamo vsakoletni običaj in se podamo s kolesi na enajst klometrsko preizkušnjo, vožnjo v klanec iz Kranjske gore na Vršič. Še v prijetni jutranji temperaturi pripeljemo v Kranjsko goro, ki je naše letošnje izhodišče.
Zavihtimo se na kolesa in zavrtimo pedala. Kolesarimo po Ruski cesti mimo jezerc pri Jasni na Vršič. Resen vzpon pričnemo takoj za mostom preko Velike Pišnice in drug za drugim prikolesarimo do prve serpentine, kjer nas granitne kocke v ovinku dodobra pretresejo in tako bo vse do vrha prelaza. Dan sredi tedna obeta, da bo promet zmeren in obzirnejši do nas kolesarjev. Drevje ob cesti nudi nekaj sence in le sem ter tja dovoli poglede na krnico pod Kriško steno in vrhove do Škrlatice, ki so zaradi sopare v zraku in nekaj oblakov, ki silijo preko grebenov, slabo vidni. Serpentina sledi serpentini. Prikolesarimo do oznak poti v Krnico in širokega kolovoza, ki se spušča v dolino. Pritisnem na pedala, pospešim do naslednje serpentine, da ujamem trenutek za dobro fotografijo, ko kolesarita hči in žena mimo. Sledi še skok do Ruske kapelice za nekaj posnetkov in nato kolesarim z nekaj več truda, da se priključim dvojici pred seboj. Kolesarjenje v klanec zahteva vnos več tekočine in ker smo le ljubiteljski kolesarji, katerim čas ni gospodar, se sem ter tja ustavimo, čeprav prave potrebe za to dejanje niti ni.
Zagnani kot smo, se ne ustavimo pri Mihovem domu kljub izrednemu razgledu, ki ga nudi obiskovalcu. Z doma so vidni vrhovi Martuljških gora s Špikom, desno od njih je Škrlatica, nad Pišnico pa se dvigajo ostenja Prednje glave in Goličice v Prisojniku. Premagati je potrebno strmi klanec in zato stisnemo zobe, pritisnemo na pedala in nadaljujemo vzpon vse do kratke ravnice, kjer stoji Koča na Gozdu in kjer zajamemo sapo in osvežimo suha grla z vodo iz bidonov, nato pa pritisnemo na pedala in kolesarimo in kolesarimo. Prehite nas nekaj kolesarjev, nekaj jih zaostane, vse nas pa mirno obidejo avtomobili in motoristi. Gremo mimo enajste serpentine in se ustavimo šele pri razgledišču na Prisojnik.
Privoščimo si krajši premor in na klopci malce pobrskamo za dobrotami iz nahrbtnikov. Lepa okolica privabi vedno mimovozeče in mimohodeče obiskovalce in tudi tokrat ni drugače. Lepo je vidno Prednje okno v Prisojniku in njegovo mogočno ostenje kakor tudi vrhovi Mojstrovke in Robičja. Z razgledišča sta vidna tako Špik kot Škrlatica. Po nekaj minutah smo ponovno na kolesih in cesta zahteva veliko truda in volje za premagovanje strmine.
Pri sedemnajsti serpentini bi morali ustaviti ob številnih možicih, a sledi neprijetno presenečenje. Namesto idilične serpentine zagledamo prazen prostor in enkratna lepota je izginila neznano kam. Za trenutek obmolknemo in le odpedeliramo dalje brez prestanka vse do ograje na trati pod Erjavčevim domom, kjer pred finalom naredimo minutni postanek za osvežitev grl in nato dobre volje kolesarimo skozi naslednjo serpentino in čez mostička nad suho strugo hudournika do zadnje štiriindvajsete serpentine in dolgega vzpona, ki nas mimo številnih avtomobilov popelje na preval Vršič na nadmorski višini 1611 m, kjer sestopimo in si čestitamo za trud in uspeh. Predvsem to velja za ženo, ki je prekolesarila celoten vzpon na srednjem verižniku gonilke.
Z nekaj spusta pripeljemo do razgledišča ob cesti, zagledamo zadnji sneg v kotanji, si privoščimo kopico fotografij in nato odkolesarimo do Tičarjevega doma, kjer naredimo premor. Naročimo pijačo in nekaj za pod zob in pri tem dobimo suh kruh, kar nas osupne. Razpoloženje popravimo z sladkimi dobrotami iz naših nahrbtnikov. Časa imamo na pretek in odločim se za peš pot do Poštarskega doma. Le s fotoaparatom v rokah zakorakam po cesti, spotoma naredim nekaj posnetkov in pri idiličnem domu obrnem in na povratku srečam hči na kolesu. V njenem spremstvu se vrnem do doma, kjer sestopi s kolesa. Urnih nog se povzpneva na 1737 m visoki vrh Vršiča s prekrasnim razgledom na Prisojnik, Grebenc z Malo Mojstrovko, Nad Šitom glavo, Robičje in vršace nad Veliko dnino. Kratka pot na vrh Vršiča je poplačana z očarajočimi pogledi.
Vrneva se do Poštarskega doma po kolo in medtem ko hči odpelje, se sprehodim za njo do Tičarjevega doma, kjer je žena spoznala primorski par, s katerim je imela izčrpen pogovor. No čas je za odhod, oznanim in gremo kolesarit.
Počasi smo šli navzgor, navzdol pa gre hitro in zavore imajo veliko dela. Serpentine se hitro vrste in ustavimo se šele pri odcepu za Krnico, kjer se naša trojica razdeli. Žena bo šla po cesti v Kranjsko goro, midva pa v Mali Tamar. Po strmi cesti se spustiva v dolino do spodnjega parkirišča, kjer se cesta tudi konča. Potok Suho Pišnico prečiva ob kolesu preko brvi in v nekaj korakih sva na planini s prekrasnim pogledom na Krnico pod Kriško steno, ki je mali zimski smučarski raj. Nisva sama, še nekaj pohodnikov občuduje svet okoli nas in seveda visoke gore. Ponovno sva na kolesu in greva mimo spomenika tragičnih zgodb v visokogorju in na gozdno cesto med Kranjsko goro in domom v Krnici. Zavijeva levo in preko suhe struge potoka med kamni in peskom ter nato po poti z nekaj vzponi in spusti. Zaslišiva žuborenje in ugledava vodo Velike Pišnice, srečujeva kolesarje in pešake, vidiva široko strugo, polno peska, kamenja in skal in sredi njih dih jemajočo deročo gorsko reko, ki hiti po dolini ob kateri kolesariva. Le toliko se ustaviva, da naredim nekaj fotografij in že sva v bližini mostu čez reko, na katerem stoji in nama maha žena. Še kratek vzpon in smo ponovno skupaj.
Na kolesu prikolesarimo na obalo jezera pri Jasni, kjer imamo daljši odmor tako za okrepčilo kot osvežitev v hladni jezerski vodi. Na nebu nad gorami kroži helikopter in nudi nekomu pomoč. Ker imam še dovolj volje, stopim na kolo in odkolesarim do Zelencev, kjer izvira Sava Dolinka in se nato vrnem nazaj do žene in hčere, ki srkata pijačo na umetelnih stolih bara ob jezeru.
Odkolesarimo v središče Kranjske gore na kulinarično doživetje in nato do avtomobila, kjer zaključimo kolesarsko skoraj štiridesetkilometrsko turo ter se odpeljemo novostim naproti.