Ona - Nika Vistoropski: Irena Cerar, popotnica

Novi družinski izletniški vodnik publicistke Irene Cerar Pravljične poti v zgodovino je najprej zbirka pravljic in pripovedk, ki nas odnesejo v zgodovino po poti sveže pokošene trave. Je za vse tiste, ki svoje mladiče za roko vlečemo po gozdnih poteh in pozabljamo, da jim je kaj malo mar za žig na vrhu, temveč vidijo radost v kamnih, storžih ali velikanskih gosenicah. Če je pešpot podkrepljena z zgodbo o bojevitem Erazmu, razbojnikih ali ajdovski deklici, pa radost ne uide. Irena Cerar je skoraj vse opisane poti prehodila s hčerko. Mojstrica joge, karateistka, urednica revije National Geographic Junior pa je predvsem velika ljubiteljica narave. Svet zgodb ji je približal živi dedov glas, ki jih je znal le peščico, a te tako, da so oči ostale odprte in sijoče. Če hočete z otroki v svet, vzemite s sabo zgodbe!

Menda ste šli kot otroci z bratom in sestro sami s kolesom poni iz Domžal do Kamniške Bistrice, nato na Grintovec in s kolesom spet domov.

To je eden mojih ljubših spominov. (Smeh.) Bili smo zelo radovedni otroci. Mogoče bi danes lahko celo rekli, da smo odraščali divje. Ob popoldnevih smo bili sami in svobodni. Najzgodnejši spomin na moje otroštvo je ravno spomin svobode. Bili smo trije otroci, vedno se je kaj dogajalo in nenehno smo se igrali zunaj. Domov smo morali le na malico in zvečer spat. (Smeh.) To je bilo vse. Vse vikende smo sami preživljali v Kamniških Alpah. Sestra je postala mladinska planinska vodnica pri osemnajstih. Brat je bil dve leti mlajši, jaz pa sem imela še dve manj. V tistem obdobju smo šli pogosto sami z avtobusom v Kamniško Bistrico, si sami načrtovali planinske ture, hodili ves konec tedna ter se vrnili domov z zadnjim avtobusom v nedeljo zvečer. Ker pa še ni bilo toliko avtomobilov, smo se velikokrat vozili tudi s kolesi in ena takšnih pustolovskih avantur je bila ta, da smo šli s kolesi na daljšo turo, ki ste jo omenili. Meni, ki sem bila najmlajša, je pripadalo tudi najslabše kolo, to je bil poni. (Smeh.) In smo šli. Sami.

Ni mame nič skrbelo?

Mama je bila zelo skrbna, a pri naših pustolovščinah ji sploh nismo dovolili, da bi skrbela za nas. Znali smo poskrbeti sami zase. Ko pridemo domov, pridemo domov, smo rekli. Bili smo zelo odločni. Kasneje, ko je sestra že plezala in še ni bilo telefonov – dolgo ne stacionarnega, mobitelov pa tako in tako ne – smo mami v petek samo povedali, kam gremo. (Smeh.)

V tistih časih smo bili nekako prisiljeni v samostojnost. Kar bi bilo lahko za kakšnega otroka tudi stresno, je nas oblikovalo v močne ljudi; vsi smo se naučili preživeti, ne glede na okoliščine. Iz tega še vedno skušam potegniti najboljše. (Smeh.)

Kaj ljudje iščemo v hribih?

Vsak svoje. Nekateri iščejo prijatelje, družbo, zabavo, drugi pa iščemo mir in priložnost, da se preklopimo na mir narave. Ljudje smo različni in naši motivi tudi. Sama sem od gneče vedno bežala. Ko sem bila majhna, je bilo podobno. Spomnim se, kako sva z bratom šla na Kokrško sedlo, tam prespala, da bi zjutraj prečila na Kamniško sedlo … Že takrat me je motilo veseljačenje v koči. Pa tudi kliše, da je planinec tisti, ki ima pumparice in karirasto srajco ter se napije, ko pride na vrh. Če gori ni gostilne – je brezzveze? (Smeh.) Nisem ljubiteljica množičnih pohodov. Ne boste me videli med sto ženskami na Triglav.

Kdo so bili vaši vzorniki v otroštvu?

Takrat smo se napajali z alpinistično literaturo. Na pamet smo znali številne odstavke Zaplotnikove Poti. Himalaja se mi je zdela nekaj tako zelo mističnega, predvsem v časih prvinskega slovenskega alpinizma v Himalaji, ko je bil alpinizem močno zasidran v kolektivni zavesti, torej tudi pri otrocih. Potopisi so se me zelo dotaknili. Morda je od tedaj ostala simpatija do Vzhoda, Indije in Himalaje.

Zaplotnik je v knjigi nizal misel, da ni pomemben samo cilj, temveč predvsem pot. Pa vi? Ste že v obdobju življenja, ko ste pomirjeni s sabo in s svojo potjo ter z zavedanjem, da je tisti konec, ki pride, nekaj povsem običajnega?

Starejša ko sem, več problemov imam, bolj se tega zavedam. (Smeh.) Življenje te obrusi s toliko strani, da kmalu spoznaš, da nisi vsemogočen, da tvoje bivanje ni večno, da si le gost in da je v tistem času, ki ga imaš na voljo, najbolje delati dobro na vseh področjih. Tako težko se je v tem življenju boriti že samo zase, da se najdeš poklicno, družbeno, materialno, da poskrbiš za svoje otroke, kaj šele, da bi sebe izčrpaval za druge. Kadar sem v življenjski stiski, spoznavam, da so redki in zelo dragoceni ljudje, ki imajo čas in energijo narediti kaj za sočloveka.

Trenirali ste karate, že več kot dvajset let se ukvarjate z jogo. Tudi za umirjanje človek potrebuje čas. Vi vsak dan meditirate. Vstajate ob zori?

Ne več. (Smeh.) Imam majhnega otroka in seveda bi lagala, če bi rekla, da vsako jutro vstanem ob petih. Svojo rutino pa skušam ohranjati, kolikor se le da. Disciplina mi je v življenju ogromno pomagala. Delam, kolikor in ko utegnem. Meditiram večinoma zvečer. To je dragocen čas zame. Ko sem sama, grem ven, v gozd, tečem. To so stvari, ki me izpolnjujejo, malo dinamične, malo statične – da se osredinim in lahko grem dalje.

Se spomnite svojega prvega trenutka obrušenja?

Bilo jih je toliko, da ne vem, kateri je bil prvi. (Smeh.) Mislite veliko razočaranje ali veliko spoznanje?

Mar za velikim razočaranjem ne pride vedno tudi veliko spoznanje?

Ni nujno. Nekateri trpijo samo zaradi trpljenja. Sicer pa je to težko vprašanje … Nič mi ni bilo prihranjeno.

Je optimizem nekaj, s čimer se rodiš, ali nekaj, kar si moraš pridelati z disciplino?

Verjetno je oboje. Nekaterim je laže, ker imajo predispozicije v vedrejšem značaju, drugi pa se moramo bolj boriti. Težko je ostati pozitiven, ko si v hudi stiski. A če želiš to življenje čim bolj kakovostno preživeti, se lahko odločiš, da v svoji glavi ves čas spreminjaš minuse v pluse. Skrivnost pa je v samodisciplini, v notranjem monologu, v katerem se vedno znova popravljaš. Nedvomno pa je izjemno pomembna socialna mreža, ki te ne pusti samega, kadar padeš.

Ko ste ustvarjali knjigo, ste gotovo odkrili veliko presenečenj. Kateri deli Slovenije pa so vas še prav posebno osupnili?

Nisem poznala planine Klek, recimo. Do tja je sicer precej dolga vožnja z avtomobilom, a ko prispeš, se zaveš, da je vredna truda. Navdušila me je tudi zato, ker skriva večtisočletne skrivnosti rudarstva in pašništva. Arheologi so našli dokaze, da so tod ljudje kopali bobovec – železovo rudo vse od rimske dobe. Toliko pomembnejši je drobec ljudskega izročila, ki mi ga je povedal gospod Janez Bizjak, nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka. Med domačini se je namreč ohranil spomin na berkmandeljca – rudniškega škrata, ki pozna vsa nahajališča rude in rad pomaga ali pa nagaja rudarjem. Odrasli pastirji so otroke strašili, da jih bo odnesel berkmandeljc, če ne bodo pridni.

Sicer pa, lepih krajev je res veliko. Zelo rada imam Kras. Ljub mi je Kostel, ves svet ob Kolpi. Zgornjo Kolpsko dolino sem odkrila ob ustvarjanju prve knjige Pravljične poti Slovenije in me je popolnoma navdušila. Sploh nisem vedela, da kaj takega pri nas obstaja! Pa Volčji Grad! Odmaknjena kraška vasica, ki je zelo tiha in čarobna. Štanjel je njen bleščeči in »slavni« sosed, povsem drugačen, a večno zanimiv. Tudi pot od Škocjana do gradu Školj je fantastična, vsa dolina reke Reke – izjemno lepa markirana pot, na kateri nisem srečala niti enega mimoidočega. Pa Školj svetega Pavla! To je moja najljubša odmaknjena kraška planota, najprimernejša za pomladi in jeseni. Školj je kot ogromen škatlast balvan s prepadnimi stenami na vse strani, na katerem je ob koncu antike, pred približno 1500 leti, stala utrjena postojanka, ki je prebivalce varovala pred plenilskimi hordami barbarov. Tam je mogočen in edinstven vodni zbiralnik, ki je najviše ležeča zgradba iz poznorimskih časov.

Kaj je za vas največji izkoristek dela s knjigo, ki jo že od začetka tega leta ponosno držite v rokah?

Zagotovo sem s svojega osebnega zemljevida Slovenije odstranila nekaj sivih lis in spoznala precej zelo zanimivih ljudi. »Izkoristek« je tudi to, da Klara želi postati vitez. (Smeh.) Obiskali sva vse mogoče gradove na Slovenskem in zelo se razjezi, če ji kdo reče, da bo princeska. Ona bo vitez! Doma imamo vse polno mečev, ščitov … Vse potrebno torej. Zelo pa so ji všeč tudi razbojniki. Na poti ji vedno pripovedujem zgodbe in vse si zapomni. Ena najljubših ji je tista o treh kovačih iz Štanjela, ki se z vrati vred skrijejo na drevo, spodaj pa trije razbojniki štejejo cekine. In kovači se izdajo, ker ne morejo več tiščati in se na razbojnike polulajo in pokakajo. (Smeh.)

Ali pa resnejša zgodba. Poročila sem se v Žički kartuziji. Ta je izjemna kulturna dediščina, zato sem želela, da je tudi v tej knjigi. In ko govoriva o izkoristku … Zame ni bil uspeh samo to, da sem napisala knjigo, temveč predvsem, da sem kljub ločitvi, ki se mi je vmes zgodila, s Klaro preživela v kartuziji čudovito popoldne. Premagala sem veliko bolečino, pustila preteklost v preteklosti in ostal je samo lep spomin. Ustvarjanje me je vedno reševalo iz življenjskih stisk.

V enem od intervjujev ste dejali, da je ta knjiga bolj realna kot prejšnja, ker ste jo dejansko prehodili z otrokom. Kaj je bistvo otroškega pohajkovanja v naravi?

To, da se imamo na izletu fino, da se otroci igrajo, tekajo, ustvarjajo iz reči, ki jih najdejo, prekladajo kamenje, zraven pa smo sproščeni tudi njihovi starši, ki se ne skregamo, ko ne vemo, ali je treba levo ali desno. Sploh pa je izletniški cilj na teh cici izletih nekaj precej nepomembnega, kar pa nekateri starši kar težko sprejmejo, čeprav je bolj bistveno to, v kakšnem vzdušju hodiš po poti. Moje izkušnje kažejo, da je najlepše takrat, ko znaš otroke motivirati z zgodbami in pesmicami. In če je fino tebi, potem je tudi njim. Čas, ki ga preživiš z njimi, je dragocen. Spomnim se, ko so naši starši, ko smo bili otroci, najeli hišo na Veliki Planini. V spominu imam tekanje po travnikih, prekopicevanje, igro nas vseh, tudi staršev. Ničesar neverjetnega nismo počeli ali dosegli. Samo tam smo bili. Skupaj smo preživljali čas in tako smo vsi vzljubili naravo.

Že kot deklica ste šli recimo peš iz Maribora v Logarsko dolino. Kako ste takrat gledali na uspeh lastnih nog?

Otroci, ki danes ne morejo sami niti od doma do šole, ker jih starši nenehno vozijo, so gotovo zelo opeharjeni. Na dolgo pot smo šli s planinskim društvom, ko sem bila v šestem razredu. Spali smo v kočah in zame je bilo nekaj nepozabnega. Takšni podvigi ti lahko dajo velik občutek samostojnosti in samozavesti. To, da si sposoben sam nositi svoj nahrbtnik, da si sposoben tolikšnih naporov … In to, da zvečer pogledaš, kakšno pot si prehodil od jutra – neverjeten občutek uspeha, ob katerem se zaveš, da bom zmogel še kaj drugega, če sem zmogel to. Podoben fenomen so gotovo maratoni, ki jih tako radi tečemo. To, da zmoreš 21 ali 42 kilometrov, te obrusi še za druge muke v življenju. Zato je fizična plat tudi za otroka izjemno pomembna. Seveda pa je ravnotežje nujno, da šport ne postane mučenje ali prisila.

V katerem od krajev, opisanih v knjigi, ste se imeli najlepše?

Izlet na Školj svetega Pavla je gotovo primer popolnega dneva. Na ta sončni jesenski dan je bil ravno moj rojstni dan, in ker imam rada ta del Slovenije, sem se v najboljši družbi namenila prav tja. Vse, kar sem videla, je bilo zame tako novo in navdušujoče: ostanki gradišča, vodnega stolpa, pokrajina, ki razburka domišljijo … Sem zelo preprosta punca, za popoln dan potrebujem malo. (Smeh.) Pa saj so najlepše in najpomebnejše stvari v življenju vedno zelo preproste.

Kot otrok ste z družino živeli v šoli. Kako se spominjate tega obdobja?

V življenju sta me pomembno oblikovala dva dejavnika: hribi in knjige. Naše stanovanje je bilo tik ob knjižnici. Že samo občutek, da je tako blizu, je bil zame silno pomemben. Pri moji »knjižnični vzgoji« je imela prste vmes gospa Ema Novak, izjemna knjižničarka, pri kateri sem preživljala veliko časa, saj nisem hodila v vrtec. Skupaj sva brali, knjige sem si lahko izbirala sama, vstop v knjižnico sem imela skorajda neomejen. Še vedno sem ji iz srca hvaležna za tisti čas. Takrat sem se zaljubila v knjige. To je bil zame širok, velik in skrivnosten svet. Spomnim pa se še pomembnega dogodka, ki je bil zame verjetno odločilen pri krojenju življenja.

Nekoč smo morali za literarni natečaj napisati spis o tem, kaj nam pomeni svoboda. Nagrajenci na občinski ravni smo prejeli izlet z letalom v Pulj. To je bila prva stvar, ki sem si jo zaslužila s svojim delom in pisanjem. Zdelo se mi je hudo dobro. (Smeh.)

Se spomnite, kaj vam je takrat predstavljalo svobodo?

Narava, občutek, da lahko bivam v tej lepi deželi tako, kot hočem. Če se prav spomnim, je bilo tisto pisanje zelo metaforično, polno vtisov iz narave, malce patetično in čustveno. (Smeh.) Že kot otrok sem naravo doživljala tako. Najbrž sem prirojeni panteist.

In svoboda danes?

Gotovo to, da živiš takšno življenje, v katerem imaš možnost izbire, da vijugaš med vsemi nalogami kot moderator, in ne le opazovalec.

Imate tak občutek?

Večinoma ja.

Omenili sva že, da redno meditirate. Je stik s sabo nekaj, kar ti lahko hitro spolzi med prsti?

Zanj moraš delati tako trdo, kot mora vrtnar obdelovati gredo. Plevel se takoj zaraste. (Smeh.) Stik s samim sabo je pravzaprav mentalna disciplina. Ves čas je treba pleti svoj vrt, in na to smo vsi obsojeni. Miru ni. Prej, ko se s tem sprijaznimo, bolje nam bo.

Nika Vistoropski